Energetski prehod bo izjemno zahteven podvig

Ljubljana - Slovenija se je pred 44 leti vključila v evropsko električno omrežje, zdaj ima uravnoteženo strukturo proizvodnih virov, zanesljivo oskrbo in dobre povezave. Vendar se energetika spreminja in zato je treba povezati raziskovalce s proizvodnjo, da bodo domača podjetja udeležena v prehodu v kar največji meri, zraven pa bila pripravljena za prodor na tuje trge.

»Odločitve, ki jih v energetiki sprejemamo zdaj, bodo učinkovale še 30 ali 40 let,« je na konferenci Energetski prehod kot priložnost za slovensko gospodarstvo opozoril podpredsednik Evropske komisije za energetsko unijo Maroš Šefčovič in dodal, da energetske unije ne morejo zgraditi v Bruslju, temveč v sodelovanju z vsemi. Pri tem bo treba učinek »ne na mojem dvorišču« spremeniti v »na mojem dvorišču prosim«, kar je mogoče s solastništvom vetrnih in sončnih elektrarn.

Komisar je v Sloveniji sicer videl veliko dobrih stvari, omenil Robotino, ki digitalizira energetski sistem, električne motorje v kolesih, ki jih izdeluje Elaphe, in električna letala Pipistrela. Tudi Šefčovič tako meni, da bi Slovenija lahko postala središče za razvoj pametnih konceptov. Evropa hoče uspešne raziskave, a naj se to dogaja tu, ne v Aziji. Pohvalil pa je celostno platformo za krožno gospodarstvo, »to, kar delate vi, bodo namreč morale opraviti vse države«.

So inovacije sploh zaželene?

Uroš Salobir iz Elesa je dejal, da so inovacije postavili v središče delovanja, vendar ima občutek, da se od elektroenergetskih družb to sploh ne pričakuje, vsaj glede na kazalnike uspešnosti in na predpise. Zakonodaja bi morala biti napisana tako, da bi lahko od energetkih družb zahtevali inovacije, prevzem razvoja in tveganja ter izvedbo demonstracijskih projektov. Le tako bodo svoje priložnosti lahko izkoristile tudi lokalne skupnosti in gospodarstvo. Eles je na to pot, kot je dejal Salobir, šel samostojno in precej svojeglavo.

Slovensko gospodarstvo je skozi besede Sonje Šmuc, direktorice GZS, Šefčoviča pozvalo k podpori Sloveniji kot spodbudnemu okolju za nove tehnologije, izdelke in storitve. Slovenija naj bo prepoznana kot preizkusni poligon za pametna mesta in električna omrežja, električno mobilnost in drugo. GZS bi dopolnila tudi direktivo o javnem naročanju. Razvojne in pilotne projekte bi po tem predlogu lahko oddali brez javnih razpisov, saj je nevzdržno, da bi male države postale zgolj uvoznice drage tehnologije in zato morale plačevati drago elektriko. Na evropski ravni bi bila nadvse dobrodošla tudi pravila za učinkovitejše umeščanje energetske infrastrukture in elektrarn na obnovljive vire v prostor.

Kadrov utegne zmanjkati

Igor Papič, dekan Univerze v Ljubljani, je opozoril na to, da bodo zahteve tehnologije zelo kompleksne. Vprašanje je, ali bomo za to sploh imeli dovolj usposobljenih kadrov. Brez njih namreč ne bo nobenih priložnosti. Breda Kutin, predsednica Zveze potrošnikov, pa je opozorila, da so potrošniki skoraj vedno izpuščeni iz postopkov oblikovanja standardov, ki so lahko tudi škodljivi. Yoshiaki Ichikawa iz univerze v Tokiu, je odgovoril, da mora pametno mesto pritegniti ljudi v odločitve. Nasploh sistemi, ki rešujejo poleg poslovnih in tehničnih tudi socialne težave, omogočajo več inovacij. Družba deluje kot katalizator, zato za dobre projekte ni treba uporabiti toliko energije kot za klasičen prodor na trg.

»Celotna slika slovenske energetike je zelo uravnotežena in to nam daje samozavest,« je dejal Matjaž Marovt, generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne, takoj pa dodal, da ne smemo nič čakati, saj so cilji do 2030 izjemno zahtevni. Ob tem, da poraba elektrike v Sloveniji hitro narašča, zgolj lani za štiri odstotke. »Povečane rabe ne pokrivamo z novimi viri,« je opozoril. Težava je, da Slovenija nima toliko vetra kot nekatere druge države, sončne elektrarne bodo težko pokrile vse potrebe, edini pravi vir je voda. Marovt je še neizkoriščen potencial slovenskih rek ocenil na dve teravatni uri elektrike na leto. Na drugi strani so hranilniki energije v obliki črpalnih hidroelektrarn. Možnosti so za 600 megavatov moči, vendar v Sloveniji poslovni model za to ni razvit.

Učeče se skupnosti

Tanja Rupnik iz Rika, ki v tujini postavlja tranformatorske postaje in tudi hidroelektrarne, je podprla pripravo domačih razpisov, ki bodo omogočili sodelovanje domačih podjetij. Stojan Kokošar iz Kolektorja je poudaril, da njihovi inženirji obvladajo vse, kar je povezano s hidroelektrarnami, razvijajo pa tudi rešitve za pametna mesta in industrijo. Marjana Šijanez Zavrl iz ZRMK vidi priložnost v prenovi stavb. Težava je, da je še malo energetskega pogodbeništva, kakovost načrtovanja in izvedbe projektov pa še ni na ustrezni ravni. Poleg tega manjka povezava energetske prenove s potresno in požarno varnostjo.

Idrija ima od leta 2014 strategijo pametne skupnosti. Prvi od pametnih projektov je bil NEDO, za japonske partnerje pa je to demonstracijski projekt tudi za Evropo. Župan Bojan Sever je dejal, da bo potem od slovenske industrije odvisno, ali bo projekt koristen tudi za prihodnost. Papič je dodal, da je vsebina projekta NEDO otrok tehnološke platforme za pametna omrežja, ki je nastala leta 2006 in še ni usahnila. »Dejansko je Slovenija na dobri poti za oblikovanje demonstracijskega razvojnega okolja. Zagotoviti pa moramo, da bo naša industrija pri tem aktivna, ne da bomo preizkušali zgolj tuje tehnologije,« je dejal Papič.