Država delno uspešna pri zmanjševanju vsebnosti nitratov v vodi

Prizadevanja ministrstev za kmetijstvo in za okolje za zmanjševanje nitratov v vodi od leta 2014 do konca leta 2018 so bila le delno učinkovita, v revizijskem poročilu ugotavlja računsko sodišče. Ministrstvoma priporoča, naj spodbujata spremembo kmetijskih praks na problematičnih območjih, usmerjata varovanje voda na ta območja, izboljšata nadzor nad bioplinarnami in si izmenjujeta podatke s področja okolja in kmetijstva.

Revizija je nadgradnja tiste iz marca lani, v kateri je računsko sodišče zaznalo, da so prevelike količine nitratov eden pomembnejših vzrokov za zmanjšanje kakovosti (pitne) vode. Negativno vplivajo na zdravje ljudi in ekosistemov, s tem pa tudi na biotsko raznovrstnost, ribištvo, turizem in druge dejavnosti.

Ministrstvo za okolje je z državnim monitoringom spremljalo stanje in trende nitratov v vodah – stanje je že več desetletij slabo na območju Dravske, Murske in Savinjske kotline ter na delu Savske kotline, Ljubljanskega barja in Krške kotline. Na merilnih mestih, kjer je bila leta 2018 presežena dovoljena vsebnost nitratov, se stanje še ne izboljšuje, predvsem na območju Dravske kotline je nespremenjeno, na Krškem polju pa se vsebnost nitratov še vedno povečuje.

Od površinskih voda je z nitrati najbolj obremenjena reka Kučnica, s hranili (nitrati in fosforjem) pa jezera in porečje Mure.
 

Presežek dušika se zmanjšuje prepočasi

Ministrstvo za okolje je spremljalo tudi izpuste dušika iz kmetijskih virov na ravni države. Računsko sodišče je opozorilo, da se neto presežki dušika iz kmetijstva v zadnjih desetih letih zmanjšujejo manj intenzivno kot pred tem, na ožjih območjih pa pogosto presegajo okoljsko dopustno mejo. Opozorilo je tudi, da ni spremljanja presežkov dušika na ravni kmetijskih gospodarstev in na pomanjkljivo poznavanje lastnosti tal, kar lahko vpliva na načrtovanje ukrepov v kmetijstvu. 



Kmetijsko ministrstvo po oceni računskega sodišča ni dovolj spodbujalo sprememb v kmetijskih praksah, ki bi lahko pripomogle k zmanjševanju nitratov v vodah, in se ni dovolj usmerjalo na onesnažena območja. Izvajali so predvsem obvezne ukrepe, ki jih določa nitratna uredba – ti veljajo za vsa kmetijska gospodarstva, ki gnojijo ali proizvajajo živinska gnojila, kompost ali digestat, izvajajo se na 486.326 hektarih površin – in pomenijo minimalno raven varstva voda pred nitrati. Računsko sodišče je izpostavilo tudi premajhno upoštevanje tveganj pri izvajanju nadzora v pristojnosti inšpektorata za kmetijstvo.


 

Kmetijski inšpektorat podcenjuje tveganja

Inšpektorata za kmetijstvo in okolje ter Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja so ugotavljali kršenje predpisov na področju vseh ukrepov za varstvo pitne vode (obveznih, prostovoljnih, na vodovarstvenih območjih, pri delovanju bioplinarn in kompostarn).



Računsko sodišče je izpostavilo tudi premajhno upoštevanje tveganj pri izvajanju nadzora v pristojnosti kmetijskega inšpektorata. Ta je letno pregledal manj kot odstotek zavezancev za ukrepe nitratne uredbe. Kršitve je zaznal pri 14,6 odstotkih, pri čemer je 70 odstotkov imelo neustrezne skladiščne prostore, 90 odstotkov pa jih je gnojilo v času prepovedi.
 

Težave z bioplinarnami in kompostarnami

Pri ukrepih za varstvo pitne vode, ki jih morajo upoštevati bioplinarne in kompostarne – na kmetijskih zemljiščih je dovoljena le uporaba komposta ali digestata prvega kakovostnega razreda –, je računsko sodišče poudarilo problem neusklajenosti okoljevarstvenih dovoljenj za proizvodnjo komposta in digestata z zakonodajo. A ker je ministrstvo za okolje že pripravilo načrt za odpravo nepravilnosti, mu ni bilo treba pripraviti odzivnega poročila.



Inšpektorat za okolje in prostor je letos začel z akcijo nadzora pomembnih virov nitrata, zlasti kompostarn in bioplinarn v Dravski in Murski kotlini. Inšpektorat za kmetijstvo pa je leta 2018 na kraškem območju izvedel nadzor skladiščnih zmogljivosti za gnojila.

Obe ministrstvi sta o izvajanju ukrepov in vrednotenju njihovih učinkov na vode poročali v več dokumentih, iz katerih pa ni mogoče razbrati prispevka izvedenih ukrepov k zniževanju nitratov v vodah, pomanjkljivo je bilo tudi povezovanje podatkov z okoljskega in kmetijskega področja.