Divjaki

Kako diši in kakšnega okusa je poletje? Če bi se poskusila spom­niti, nikoli ne bi uganila tako natančno kot ob neposredni izkušnji, ko mi je ob sprehodu skozi počitniško letovišče mojega otroštva vonj poletja napolnil nosnice. Ja, vsaj zame je to vonj borovcev, na katerega se vedno – Pavlov refleks – veže spomin na okus korneta Triglav. Vaniljevega sladoleda, prelitega s tanko plastjo čokolade, posute z lešniki, v (ne tako okusnem) mehkem vaflju.

Nikoli se tudi ne bi spomnila, da ima poletje okus po divjih češnjah, če se ne bi z njimi sladkala na sprehodih z Lotom. Prijetno grenkasta sladkoba, kakor da bi drobne sadeže vzel iz likerja, se ohrani še dolgo, če koščico sesljaš v ustih. 

Spomini na vroča julijska poletja so tudi spomini na družinske obiralske pohode na travnik na robu gozda, kjer je bil nasad visokih starih divjih češenj. Nikogaršnjih in od vsakogar. Temno rdeče sadeže je bilo vsako leto težje doseči, krhke veje so se hitro zlomile, upogibale so jih številne druge roke.

Nabiralniški refleks sem ohranila tudi v mestu. Kdor med hojo po mestu ne gleda samo predse, hitro opazi, da je na javnih površinah veliko divjih češenj. Niso ravno iz časa Marije Terezije, umne cesarice, ki je vpeljala zasajanje sadnega drevja ob cestah, da bi popot­niki imeli dovolj hrane, saj ne dosežejo posebej visoke starosti. Nemara so se zasadile kar same s pomočjo ptičev, ki raznašajo njihova semena (od tod latinsko ime Prunus avium), ali so jih posadili ljudje, ki razumejo pomen lokalne preskrbe s hrano.

Divje češnje so lepa drevesa z deblom, ki sega do vrha krošnje. So znanilke pomladi; v belo se odenejo hkrati z olistanjem, ko druga drevesa šele odpirajo popke. S sadeži postrežejo takrat, ko jih najbolj primanjkuje. A zdi se, da sem edina, ki se pasem pod njimi. Vsako leto nemočno gledam, kako večina plodov na drevesih v soseščini zgnije in odpade.

Predstavljam si, koliko bi za kilogram te delicije hoteli na ljubljanski tržnici! Študenti iz doma pri fakulteti za družbene vede bi lahko organizirali skupno obiranje visoke divje češnje, ki vsako leto bogato obrodi, in iz pridelka skuhali marmelado. Kakšen bi se lahko spomnil izdelave zemljevida divjih češenj ali kar vseh sadnih dreves na javnih površinah v Ljubljani. Divjaki, ki so nikogaršnji in od vsakogar, so vez s tistim, kar smo nekoč bili in kar po tiho tako pogrešamo.