Očeta stresala z elektriko in davila

Novogoriško okrožno sodišče je 46-letnici zaradi poskusa umora 90-letnega očeta v stanju neprištevnosti izreklo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v UKC Maribor na enoti za forenzično psihiatrijo.

Kot je navedla tožilka, obdolženka ni mogla razumeti pomena svojega dejanja ter svojega ravnanja ni mogla imeti v oblasti, ko je 14. avgusta lani ob 7.30 v stanovanjski hiši v Zatolminu, v kateri je živela z očetom in bratom, skušala umoriti očeta, potem ko mu je že večkrat grozila, da ga bo ubila, in je bila fizično nasilna do njega. Na dejanje se je pripravila tako, da je kupila solzivec in sestavila posebno električno napravo – iz dveh cevi in dveh električnih žic, povezanih z električnim kablom in montiranim vtikačem. Očeta je na hodniku hiše presenetila tako, da se je skrila v sobo in v trenutku, ko je šel mimo, skočila predenj ter mu neizolirani električni žici večkrat naslonila na prsi, glavo in sprednji del telesa vse do hlač, da ga je začela tresti elektrika. Skušal se je braniti z berglo, a je zaradi tresenja postal šibek in padel na tla. Na tleh ležečega je še naprej tresla z elektriko, nato ga je poškropila s solzivcem. Zatem je stopila za njega, sedla na stopnico in mu okoli vratu ovila kabel ter ga začela dušiti tako, da je z obema rokama vlekla kabel proti sebi. Očetu je uspelo vstaviti prst pred žico, zategnjeno okoli vratu, in poklicati na pomoč sorodnike.

»Od mojega rojstva je bil psihično nasilen. Vedno je kričal, preklinjal in uničeval moje stvari. O meni je govoril slabo – da nič ne delam in ne pomagam, kar sem naredila, pa je bilo narobe,« je opisovala na Okrožnem sodišču v Novi Gorici. Kot je dodala, se je očeta zelo bala.

»Izogibala se me je, ker je delala samo slabo, dobrega pa nič,« je potrdil oškodovanec, ki je pričal prek videokonferenčne povezave iz varne sobe v sodni stavbi. Na vprašanje, kaj je delala slabo, je odgovoril, da je ob neki priliki večkrat zaloputnila z vrati, tako da se je steklo na njih razbilo. Dodal je, da ni vedel, da se ga je bala, saj ji nikoli ni rekel žal besede, pojasnil je tudi, da nikoli ni pomislil, da bi imela psihične težave. »Ne bi je več rad videl v Zatolminu,« je sklenil in vse, kar je povedala hči, označil za laž.

Sodna izvedenka psihiatrične stroke Ingrid Velikonja je pojasnila, da se obdolženka, ki izpolnjuje vse kriterije postavljene diagnoze, prej nikoli ni zdravila in da se je ob pregledu kazal vpliv travmatiziranosti. S pomočjo zdravil, ki jih bo bržkone morala jemati vse življenje, bo brez simptomov paranoidne shizofrenije, možnost, da bi ponovno zbolela, pa bo veliko manjša. Kasneje bo morala hoditi na ambulantne preglede in bo lahko normalno funkcionirala. Poudarila je, da ima dober uvid v svojo bolezen, se je zaveda in ve, da potrebuje zdravila. Koliko let boleha, ni mogoče določiti, je pa po njeni oceni tako najmanj pet, šest ali sedem let.