»Ne smemo dopustiti, da postopki v primerih nesreč trajajo več let!«

Ljubljana – Minila so več kot tri leta od tragične nesreče sedemletne deklice Nastje iz Brezove pri Vojniku, ki se je smrtno ponesrečila med vožnjo s kolesom na cesti med Vojnikom in Šmartnim v Rožni dolini. S tožilstva so nam odgovorili, da je bila te dni le končana preiskava v tej zadevi, pod drobnogled so namreč vzeli odgovornost vzdrževalcev cest. A odločitve, ali bodo koga tudi kazensko preganjali zaradi opustitve nadzorstva v javnem prometu, še niso sprejeli.

Tragična nesreča se je zgodila 5. julija 2015, ko je deklica z očetom in sestro kolesarila in na neurejeni bankini izgubila ravnotežje, zapeljala v udarno jamo in padla. Sprva sicer ni kazalo na najhujše, saj je po padcu tudi vstala. A se je nato spet zgrudila in obležala. Reševalci so na kraj nesreče prispeli po desetih minutah, vendar deklici žal ni bilo več pomoči. Kljub ustrezni zdravniški oskrbi je žal kmalu umrla v Splošni bolnišnici Celje.

Neoznačena udarna jama

Ker se je nesreča zgodila na javni površini, cesta ni imela urejene bankine, za deklico pa je bila usodna neoznačena udarna jama, v katero je zapeljala in padla, so se takoj po nesreči sedemletnice kriminalisti začeli ukvarjati z odgovornostjo za nesrečo. Poročali smo, da so na odseku ceste, kjer se je deklica smrtno ponesrečila, opozorilno tablo, ki označuje nevarnost na cesti, namestili šele po dogodku. S celjske policijske uprave so takoj po nesreči sporočili, da bodo okoliščine nesreče podrobno preiskali in da so se osredotočili tudi na morebitno odgovornost vzdrževalca ceste.

To so tudi zaznali, zato so zaradi suma storitve kaznivega dejanja opustitve nadzorstva v javnem prometu ovadili odgovorno osebo pogodbenega podjetja za vzdrževanje ceste. Kazensko ovadbo so celjski policisti na tožilstvo poslali septembra 2015. Slabo leto zatem so na celjskem državnem tožilstvu na sodišče vložili zahtevo za sodno preiskavo, saj so menili, da je več odgovornih storilo kaznivo dejanje opustitve nadzorstva v javnem prometu.

Po naših informacijah je kazenska ovadba sprva doletela Marka Cvikla, direktorja podjetja Vodovod - Kanalizacija, d. o. o., iz Celja, a so se tožilci kasneje osredotočili na tri pregledovalce cest, zoper njih naj bi bila tudi uvedena sodna preiskava. Pred tem so sicer službi kriminalistične policije kazensko ovadbo tožilci kar dvakrat poslali nazaj v dopolnitev.

A zadeva tudi kasneje očitno ni gladko tekla, in ko smo pred časom poizvedovali o zadevi, nam je Ivan Žaberl, višji državni tožilec in vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju, pojasnil, da je bila vložena tudi dopolnitev zahteve za preiskave. Te dni pa nam je odgovoril, da so od okrožnega sodišča v Celju 12. julija le prejeli vrnjen spis po končani preiskavi oziroma dopolnitvi preiskave, vendar državnotožilska odločitev v tem primeru še ni bila sprejeta. Minila so torej več kot tri leta, svojci umrle deklice pa še vedno ne vedo, ali bo preiskavi torej sledila obtožba in ali se bo mukotrpen sodni postopek šele začel. Zanimalo nas je tudi, kaj vse je bilo storjeno v tem primeru in zakaj so od nesreče do konca preiskave minila več kot tri leta, vendar na tožilstvu na ta vprašanja niso odgovorili.

Do konca postopkov svocji ne morejo spet zaživeti

»Čeprav žrtve prometnih nesreč velikokrat povedo, da jih sodni postopki ne zanimajo, saj so sami svoje ljubljene izgubili, dejstva govorijo nekoliko drugače,« o dolgotrajnosti sodnih postopkov pove Robert Štaba, ustanovitelj in predsednik Zavoda Varna pot in podpredsednik Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč. Po njegovih besedah namreč praksa kaže, da žrtve prometnih nesreč, svojci, namreč ne morejo spet normalno zaživeti, dokler niso končani vsi kazenski in odškodninski postopki. »Preveč je namreč nemira, tako v njihovih srcih, kot tudi v medijih, pa pri sorodnikih, prijateljih in sodelavcih, ki spremljajo te postopke,« pravi Štaba.

To je tudi glavni razlog, zakaj po njegovih besedah ne smemo dopustiti, da sodni postopki, ko gre za prometne nesreče, trajajo tri do pet let. »To ni normalno in države, ki so si zadale za cilj vizijo 0 žrtev prometnih nesreč, so se odločile, da zavoljo zaščite žrtev pospešijo vse postopke, ki so vezani na to,« opozarja. Treba se je namreč vprašati, kakšen stres ti postopki predstavljajo za žrtve in nenazadnje tudi za povzročitelje nesreč. Po njegovih besedah je tako nerazumljivo, da se odgovor na vprašanje, ali je bila v primeru neke nesreče ustrezna infrastruktura ali ne in kdo je za to odgovoren, išče tako dolgo časa.