Ne mlad fant, pač pa izurjen stroj za ubijanje

Ljubljana – Da je sodišče premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, preveč pa oteževalne, in nasprotno, da je bilo neupravičeno milo do obsojenca pri upoštevanju okoliščin kaznivega dejanja, sta včeraj višje sodnike vsak v svoj prav prepričevala zagovornik Stefana Cakića Gorazd Fišer in višja državna tožilka Tamara Gregorčič. Cakića na sodišče ni bilo.

Na ljubljanskem višjem sodišču je bila namreč pritožbena seja v zadevi uboja Gašperja Tiča. Enaindvajsetletni Cakić je bil na prvostopenjskem sodišču obsojen na osem let in pol zapora, ker je 18. junija lani s 33 centimetrov dolgim kuhinjskim nožem 44-letnega igralca v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti večkrat zabodel v vitalne dele telesa; bilo je 17 vbodnih ran in obrambnih ureznin, dva vboda pa sta bila smrtna.

Tožilka Tamara Gregorčič s sodbo ni bila zadovoljna, saj je od sodnika Cirila Keršmanca zahtevala 12 let zapora. Nezadovoljen je bil tudi Cakićev zagovornik Gorazd Fišer, ki se mu zdi osem let in pol zapora prestroga kazen, poleg tega meni, da okrožni senat ni popolno ugotovil dejanskega stanja.

»Tič je moral nekaj storiti«

Fišer je včeraj med drugim pojasnil, da se sodba opira na nedovoljen dokaz. Cakić naj bi namreč policistom povedal bistveno več kot nato v svojem zagovoru, kar je poudaril senat ljubljanskega okrožnega sodišča. Toda šlo naj bi za izjavo, ki jo je Cakić dal takoj po dogodku, brez navzočnosti odvetnika, zato se sodba na ta dokaz ne bi smela opreti. Fišer je še dejal, da je sodišče prezrlo mnenje sodnih izvedencev za psihiatrijo, da je Cakić mirna oseba, za njegovo impulzivno reakcijo pa je potreben zunanji sprožilec. Zagovornik zato meni, da je Tič moral storiti nekaj takšnega, zaradi česar se je obtoženi počutil ogroženega.

Opozoril je še na neprimerno ravnanje policije, ki je njegovega klienta šele okrog štirih popoldne pripeljala na odvzem telesnih tekočin. Že od začetka procesa visi v zraku teza obrambe, da je Tič Cakiću podtaknil GHB ali tako imenovano drogo za posilstvo in ga nato zlorabil. »V tem času,« je prepričan odvetnik, »se te substance v krvi ne bi dalo več odkriti.« Po njegovem bi sodišče zaradi tega ravnanja policije moralo sprejeti tezo obrambe, ne pa da jo je zavrnilo. Zagovornik je sicer v prvi vrsti predlagal, naj višje sodišče sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje pred drug senat, podrejeno pa, naj o zadevi sámo odloči in pred tem izvede še nekatere dokaze, ki jih prvostopenjsko ni – gre za analizo krvnih madežev, ki bi lahko potrdila, da je dogajanje trajalo bistveno manj časa, kot je ugotovilo sodišče, kar bi lahko vplivalo tudi na ugotovitev glede prištevnosti. Izvedenci so namreč med drugim ugotovili, da več minut, kolikor naj bi trajal napad, Cakić ni mogel biti v stanju afekta. Obramba je še enkrat opozorila tudi, da so sodniki premalo upoštevali obtoženčevo mladost, saj je dejanje storil še kot mlajši polnoletnik in bi ga lahko obravnavali celo kot mladoletnika.

V stanje bistveno zmanjšane prištevnosti se je spravil sam

Tožilka, ki meni, da je kazen »absolutno premila, prenizka in nepravična«, je poudarila, da Cakić ni le mlad fant, temveč izurjen stroj za ubijanje, ki so ga v tujski legiji naučili, kako za denar vzeti življenje. Opozorila je, da sodišče kot olajševalno okoliščino sicer lahko upošteva bistveno zmanjšano prištevnost obtoženega, ni pa tega dolžno storiti, sploh ker se je v takšno stanje s kokainom in alkoholom spravil sam. Poleg tega je po njenih besedah iz prejšnjih izkušenj dobro vedel, da ob jemanju teh substanc izgubi nadzor nad sabo, pa jih je kljub temu brezbrižno užival in zavračal pomoč družine. Tožilka je med drugim še opozorila, da je pri svojem ravnanju pokazal veliko vztrajnosti in da bi si lahko med dejanjem še premislil, pa si ni.

Naj spomnimo, da je Cakić dejal, da se večine dogajanja ne spominja oziroma da se mu prikazujejo le posamične slike. »Zbudil sem se v nekem prostoru, gol in z občutkom nemoči, velike bolezni, mučenja, spolnega zlorabljanja. Imel sem občutek, da me je slekel in da me spolno nadleguje. Ne vem pa, ali se me je sploh dotikal. Bil sem močno prestrašen, občutil sem bolečino, izgubo dostojanstva, želel sem si umreti. Kot bi neki demoni prišli vame.«

Toda po mnenju okrožnega sodišča je v Tičevo stanovanje šel prostovoljno, med njima je prišlo do neke vrste stika, ki prav tako ni bil prisilen. Potem ko je storil, kar je storil, se je umil, se oblekel in odšel na ulico poklicat pomoč. V vsem tem času bi pravočasna zdravniška pomoč igralcu lahko rešila življenje.

Osem let in pol zapora je po mnenju okrožnega senata ob upoštevanju sodne prakse primerna kazen, čeprav tožilstvo meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati primerov celo iz leta 1991, ko je bila praksa drugačna. Obramba pa je med vsemi primeri našla le enega, ki je vsaj približno primerljiv; v tem je bil 20-letni storilec obsojen na šest let zapora. O svoji odločitvi bo višje sodišče stranke obvestilo po pošti.