Dal mu je pištolo, kakršno ima James Bond

Ljubljana – Na sojenju Michelu Stephanu zaradi obtožb o domnevnem napeljevanju Iračana Alija Hamzaha Rashida k umoru prof. dr. Janeza Plavca, vodje nacionalnega centra za NMR spektroskopijo visoke ločljivosti na Kemijskem inštitutu, je na prostor za priče stopil tisti, zaradi katerega je celotna zgodba na koncu pristala na sodišču. To je prav Rashid.

Kot je včeraj v vlogi zaščitene priče razložil petčlanskemu sodnemu senatu, ki mu predseduje ljubljanska okrožna sodnica Sinja Božičnik, se je septembra 2017, ko je njegov sin praznoval rojstni dan, Stephan osebno obrnil nanj s prošnjo, da bi sodeloval pri neki »operaciji«. Na samem mu je povedal, da ga potrebuje za »pomembno zadevo« in mu za to obljubil 25.000 evrov. »Zanimalo me je, kaj moram narediti za 25.000 evrov. Dvomil sem o tem, ali je ta človek psihično stabilen,« je pripovedoval Iračan. Bil je tudi v dilemi, ali naj ga prijavi policiji ali ne, saj ni imel nobenega dokaza. Zato se je odločil, da bo pogovore z njim snemal z mobilnim telefonom in šele nato je vse skupaj prijavil oblastem.

Glede »operacije« mu je obtoženi omenil, da bo tarča »slab človek, da je bog poslal nas, da bi obsodili take, ki delajo slabo.« V preiskavi je še omenil, da mu je Stephan rekel, da je ta človek »naredil veliko hudega Sloveniji, da je veliko ljudem dolžan denar in da mora zato plačati svoj davek.« »Delal se je, kot da je odrešitelj,« je včeraj pristavila priča.

Obtoženi naj bi tako Iračanu priskrbel pištolo, solzivec, tekočino za čiščenje prstnih odtisov ter predujem (5000 evrov). »Za likvidacijo tega človeka bo dovolj samo pištola. Ne potrebuješ nobenega mitraljeza, brzostrelke,« naj bi mu še rekel Stephan. Prinesel mu je tudi zemljevid hiše, v kateri živi Plavec, in njegovo fotografijo. Nato sta se dobila v gozdu v Ljubljani, kjer mu je Stephan prinesel vreče s peskom, da bi vadila streljanje. Tarčo bi moral ustreliti pred hišo, po dejanju pa kolo, s katerim bi se moral tja pripeljati, in tudi vsa oblačila, ki bi jih imel takrat na sebi, pustiti ob bližnji cerkvi. Glede pištole mu je Stephan pojasnil, da je kalibra 6,5 in da prav takšno »uporablja celo James Bond v svojih filmih.« Da ubije Plavca, je dovolj že en strel v glavo, z drugim pa se samo še prepriča, je še naročal. Po odhodu iz gozda je sledila aretacija in menda še Stephanove grožnje Iračanu, da se bosta že nekoč srečala. Takrat je menda že zaslutil, da Rashid že sodeluje s policijo.

Paranoidni pogled na svet

Iračan se je, kot je še razlagal, s Stephanom prvič srečal leta 2016, ko je treniral v športni dvorani v ljubljanski Šiški. Takrat je še čakal na odločitev glede azila v naši državi, ki ga je kasneje tudi dobil. Sprva ju je združilo dejstvo, da sta oba govorila arabsko, po nekaj skupnih stavkih pa tudi to, da mu je Stephan zaupal, da ima tudi on mamo iz Iraka. Rashid mu je povedal, da je v Iraku, preden se je zaradi slabih življenjskih razmer odločil, da bo šel v Evropo, delal v specialni enoti policije. Minilo je nekaj časa in Stephan je na vsak način želel priti do Iračana. Septembra 2017, ko je Rashidov sin praznoval rojstni dan, mu je to tudi uspelo.

Včeraj je pričal tudi Tristan Rigler, sodni izvedenec klinične psihologije, ki je ocenil, da se obtoženi doživlja, kot da je superioren oziroma nad vsemi ostalimi. Pa tudi, da gre za impulzivno osebo, ki ima paranoidni pogled na svet. Oziroma da ima občutek, da ga zunanji svet ogroža. Razlog, da je želel na tako krut način obračunati s Plavcem, naj bi bilo po prepričanju tožilstva maščevanje in sovraštvo do uslužbenca na Kemijskem inštitutu. Krivil naj bi ga za še vedno veljavno prepoved vstopa v laboratorijske prostore inštituta, od koder je bil odstranjen 31. maja predlani, in tudi za onemogočanje vnovične zaposlitve v tej ustanovi. Še več, prepričan naj bi bil, da je Plavec storil veliko hudega in da je oškodoval ljudi, zato bi ga bilo treba kaznovati.