Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Nedelo

Znanje ne mara štoparice

Ko je moj najstarejši sin dopolnil leta, ko se začne hoditi v šolo, sva se z možem odločila, da ga bova vpisala v kitajsko osnovno šolo Fangcaodi v Pekingu.
Študentje v mestu Nanjing v provinci Jiangsu čakajo na začetek izpitov. FOTO: Costfoto/Reuters
Študentje v mestu Nanjing v provinci Jiangsu čakajo na začetek izpitov. FOTO: Costfoto/Reuters
10. 6. 2023 | 09:00
11:55

V nadaljevanju preberite:

Sin je bil edini tujec v razredu. Ker je kitajski jezik obvladal enako dobro kot svoj materni jezik, učiteljica ni imela nikakršnega razloga, da bi mu posvečala posebno pozornost. Bil je zgolj eden od tridesetih učencev. In tudi sam je to doživljal na enak način. Seveda me je silno zanimalo vse, kar je bilo povezano z njegovo šolo. Kaj se učijo, kako se učijo, kakšni odnosi vladajo med učenci in kakšen je odnos med učiteljico in učenci. Prvič sem bila močno presenečena, ko mi je povedal, da morajo med učno uro vsi sedeti z rokama, prekrižanima za hrbtom, in to vseh petinštirideset minut.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine