Zmaji na krvavih plitvinah

»Mivka je precenjena, v resnici so to samo drobni, majceni kamni.«

Charlie Kaufman,        Večno sonce brezmadežnega uma

 
V svojem malem čolnu brez imena že dve uri veslam okoli delte reke Evinos. Že dve uri je voda tako plitva, da ne morem do brega, saj moje plovilo, ki skorajda nima ugreza, naseda že sto metrov pred obalo. Vetra ni, vse stoji, morje je gladko in vse to vame naseli morečega duha. Takšen se že tri ure jecljajoče prebijam proti turističnemu naselju pred mestom Mesolongi.

Ko mi zaradi bolečih nog in riti popustijo živci, zarinem v plitvino, dokončno nasedem brezupno predaleč od ribiških bajt in trdne zemlje, se kljub temu izkrcam v žalostno plitvo morje in zdaj bredem po mivki in vozim zmedeni čoln na povodcu levo in desno ter iščem prehode do kopnega. Na koncu zmaga plitvina.

Sedem tisoč mož v zakleti vodi

Isto mesto, ista prekleta plitvina, le dvesto let pred mano. Turške ladje nasedejo, sedem tisoč mož zabrede v zakleto vodo, pet kilometrov imajo še do mesta, kjer jih čakajo uporniški Grki. Na polovici mučne poti sredi lagune je cerkvica na otočku, v njej čaka v zasedi 200 Grkov. Turki, ki bredejo do pasu, niso sila, ki bi se je bilo treba bati, še sebe komaj nosijo skozi mulj in uro poz­neje je morje obarvano rdeče.

»K tej cerkvi greš?« me vpraša domačin. Veter je premočen za moj čoln, ta dan ne grem naprej, zato si vzamem prost dan in štopam na cesti, ki pelje v mesto. »To je najbolj slavna cerkev v Grčiji, mogoče na svetu,« se mu bojevito zasvetijo oči. »Veš, kaj se je tu zgodilo?«



Prav nič ne bi vedel, če mi ne bi prejšnji dan moja Eldina poslala kratkega sporočila – namiga, da se je v Mesolongiju pred natančno dvesto leti odvijala ena od velikih bitk za grško neodvisnost. In da je prav v tem mestu umrl lord Byron, ki se je boril na strani Grkov.

Od svojega priložnostnega voznika, preden me izpusti iz avta, izvem vse podrobnosti o bitki pri slavni cerkvi, ki sem jih prej samo prevedel naravnost iz njegovih ust. Dejstev in številk nisem preverjal, zaobljubil sem se, da na tem potovanju ne bom uporabljal spleta. Zgodovina se tako kot včasih prenaša iz ust do ust, pišejo pa jo še vedno zmagovalci.

Posloviva se in odpravim se proti cerkvi, ki mi jo je Grk z zgodbo prebudil iz anonimnosti, in iz samo še ene ruševine se bližam mitski zgradbi. Sto metrov preden bi jo dosegel, pa pot ponikne v laguno. Po plitvini okoli nje, ki ji Grki zaradi pokola pravijo tudi mrtvo morje, razpenjajo svoja leteča jadra kajtarji. Razložijo mi, da je voda pregloboka, da bi odbredel do cerkve.

Saj mi je čudno – včeraj preplitva za moj čoln, zdaj pregloboka za moje dolge noge. Vseeno verjamem na besedo in dolgo strmim v pusto belo zgradbo pod sivim nebom in nad gladko slano vodno površino. Tako sama je, pa toliko je videla in kaj vse bi mi lahko izšepetala.

Naslednji dan je zrak topel in nepremičen. V malem ribiškem pristanišču pred odhodom klepetam z Janisom, ki se ravno vrača s podvodnega ribolova. Že po dveh dneh samote cenim prijaznost in čas, ki si ga vzame zame. Pogovarjanje ni namenjeno izmenjevanju informacij, ampak prevzemanju bremena, lajšanju samote in tkanju človeških vezi.



Janis mi pove, da se v tem času drstijo ciplji, ki se tudi največkrat znajdejo na njegovi puščici. Iz iker sušijo botargo. Vse enako kot pri nas. Tudi na severu Jadrana se bodo kmalu drstili ciplji. Z družbo smo jih ponavadi lovili konec septembra. Tukaj ribiči lovijo samo s površja, v globino se niso vajeni potap­ljati, mi še pove. Ko se posloviva, me obide nenavaden občutek, da sem se prvič zagledal takega, kot me vidijo drugi. Morda v tistem trenutku to nisem bil jaz. Ali pa se je zgodil eden tistih redkih trenutkov, ko se človek zagleda od zunaj; stopi iz telesa.

***

Mivka, spet mivka! In prebijanje skozi rokave reke Aheloj! Koliko rek ima Grčija! Izgubim se, zaplujem v slepo smer, spet nasedem, v čolnu se še nikoli nisem izgubil! Obrnem, se vrnem v morje in izberem pot okoli delte, kjer pa reka in morje ustvarita visoke valove, ki imajo zame povsem nepoznane poti in vedenje.

Po uri divjega slaloma namrgoden pristanem na prvem kosu kopnega, ki pa je v resnici samo trideset metrov široka mivkasta sipina – na eni strani kot ogledalo mirna reka, na drugi dolgi visoki valovi, na obeh pa spet na desetine letečih zmajev kajtarjev. Prostor se mi prikupi z barom in sproščenostjo, v resnici pa tako ali tako nisem sposoben več niti zavesljaja. Najprej naročim pivo, potem postavim šotor in iz večernega sonca zbiram energijo za svoje baterije.

Do jutra imam mivko povsod, kar me zaradi obsedenosti s pobiranjem tudi najmanjših smeti iz šotora in čolna, skratka iz vsakega domovanja, spravi ob živce. Mivke je preprosto preveč in nemogoče je zmagati, pobrati vsak drobec. Ko odveslam, se priporočim za turkizno morje in skale. Ker je vreme čudovito, zrak pa povsem miren, sem dobre volje in lahko se nasmehnem svojim muham.

Majhna velika mesta in velika majhna mesta

Phormikoula (kakšno lepo ime!) je čisto majhen otok med Kastosom in Lef­kado. Opazil sem ga že ob načrtovanju poti: temna skala namesto običajnega belega apnenca, poraščen z nizkim, a bujnim grmičevjem, obkrožen s turkiznim morjem v najbolj divjem odtenku. Zdaj sem zares tu in prva stvar, ne stvar, ampak bitje, ki me pozdravi, je tjulenj, ki pomoli glavo iz vode čisto blizu kajaka.

Po otročje se ga razveselim, do zdaj so bile moje edine morske spremljevalke velike meduze, prav tako čudovite, a proti tjulnju se skrijejo. Moje razpoloženje sledi vsemu, kar ga obkroža, in se ustali v spokoju in miru. Na poti proti Lefkadi sredi preliva v bleščeče gladkem morju brez ene same izbokline najdem plastično kroglo, v njej pa igračko – majhnega psa. Spomni me na mojo Arabelo, malega hrta, ki me čaka doma. Kičasti predmet me razveseli kot otroka; najbrž bi moral razložiti, da so stvari, najdene na odprtem morju, neprecenljive, a naj ostane tako, kot je: v zraku.

***

»Premajhen si, ti in tvoj čoln sta premajhna! Samo pika sta! Danes, ko sem gledala zemljevid, sem to ugotovila,« mi osuplo sporoči moja Eldina, ki je tudi edina oseba, s katero sem v stiku. Seveda ji dam prav, če bi bil večji, bi gotovo prej preveslal Jadransko morje. Razumeva se brez besed, tudi jaz sem prav danes, tretji dan, doživel globok in sunkovit občutek eksistencialne absurdnosti svojega početja.



Takšne poti zdaj ni mogoče postaviti v noben znan kontekst. Lepo je bilo načrtovati, zdelo se je vznemirljivo poslušati in pripovedovati, ko pa se zgodi in zares sedim v čolnu ter veslam tako obupno prepočasi za običajno dojemanje časa in razdalj, osupnem. Ko svoje doda še narava z vetrom, oblaki in enolično obalo, se vame naseli tesnoba.

Po prehodu skozi ožino med Lefkado in celino spet trčim ob neskončne plitvine in puste sipine. Pesek, mivka, iskanje prehodov, zabrisana meja med morjem in kopnim, drsanje ob mrtvo dno. Zaprt bar na obali, preleti vojaških lovcev, odsotnost vsega živega. Betonski blok daleč na odprtem bi moral verjet­no opozarjati na čeri, mene pa spomin­ja na ostanke neznanih civilizacij.

Melanholija, melanholija! Zdaj zapiha še nasprotni veter, popoldanski maestral, točen je kot ura, nič me ne potolaži, da je prišel, ker sem v obdobju stabilnega vremena. Prazen sem in tako je že tretjič v tem prvem tednu veslanja. Vedno se zgodi v plitvinah ob izlivih rek.

***

So majhni veliki valovi in veliki majhni valovi. Veliki majhni valovi so nervozni, se zlivajo prek krova, zahrbtno udarijo premec in znajo prevračati čolne. Majhni veliki valovi nežno, skoraj neopazno dvigajo kajak za meter ali dva, se spodnašajo pod njim in krotko, a bliskovito hitijo čez morje brez nepotrebnega hrupa. O velikih velikih valovih raje ne razmišljam in jih ne omenjam.
So majhna velika mesta in velika majhna mesta.

Preveza se mi od daleč iz mestnega parka zdi veliko majhno mesto. Obala je lepo urejena, čez mandrač štrli na tisoče jamborov, natakar je prijazen, ko prinese grško solato. Ne morem naprej in prespal bom v parku. Če me zbudi redar ali policist, bo Preveza v mojih očeh postala majhno majhno mesto.