Življenje, SP 1974–2022

Potrditev verza ne le največjega gorenjskega, pač pa vseslovenskega pesnika, o mladosti letih, ki kmalu ste, so minule, če ne originalno celo minóle, beležimo, kolíčimo na več načinov. Najlaže in prva desetletja najveseleje s praznovanji rojstnih dni, ki nam nikdar ne uidejo, le da se krivulja pokrajculja s solz sreče sčasoma pretopi v bolj pelinaste.

Mejnike, ki nas, filozofsko-poljudnoznanstveno trdobučnejše, opozarja, da nismo tako mladi, kot se zdimo sami sebi, motreč mladoživ nasprot­ni spol brez pomisli, kako klavrna je naša podoba v njihovih očkah, pa je moč najti tudi v dogodkih, kot so olimpijske igre, že kar dolgo na dve, ne več na štiri leta, štiriletko minevanja in zgodovinskih brc v prihod­nost pa morda še izraziteje kažejo fuzbalska svetovna prvenstva.

Moja pomnitev prvega SP sega v leto 1974 in ni bilo treba čakati do drugega, da bi bilo za bolehnega fantiča travmatično. V finalu so ljubljeni oranžni sredi Münchna, dve leti poprej olimpijskega, klonili pred osovraženimi domačini. K mojemu odporu do Dojčlanderjev je morda prispevalo dejstvo, da sem bil porojen pičlih 21 let po drugi svetovni vihri. Komentatorjev vzklik »Müller, in gol!« mi je še dolga leta odzvanjal v ušesih, v nekolikšno uteho mi je bilo oziroma mi je le, da se za vse, kar mi je hudega storil Gerd, posmehujem njegovemu zdajšnjemu sopri­imenjaku Thomasu.

Tudi štiri leta pozneje so mi po finalnem porazu z Messijevimi predhodniki tekle krvavo oranžne solze. Ko sem poslušal, kakšen frajer je super Mario, Kempes po priimku, se mi je v golt kislo dvigovalo.

Na galerijskih stenah spominov visijo negrški nefilozof, brazilski visokoraslež Socrates, pa Schumacher, ne Michael, ta še, pravijo, živi, no, saj živi tudi Harald, natančneje Harald Anton Toni, nanj me vežejo spomini. Pa Paolo Rossi, tu je lik tedaj še 80 kilogramov lažjega in poštenega Michela Platinija, pa rokohitrec Diego Maradona, pa spet poraženci druge vojne, ki so nogometnemu svetu zavladali leta 1990, pa svetovni fuzbal je šel potem v ZDA, kjer, če se ne motim, je Madonna Louise Veronica Ciccone zaznala, nakar so se po defaultu na to začeli mnenjsko lepiti milijoni mladenk, da fuzbalerji niso samo virtuozi usnjene okrogline, ampak so tudi seksi. Cicconejevi, ki je ne smemo mešati s Cicciolino, je padel v oči Čilenec Ivan Zamorano ...

Portugalskemu Ronaldu je predhodil brazilski, seveda nista oče in sin, še manj sin in oče, starejši je blestel v devetdesetih. Pomnim Zlatkovo odrezavost in Srečkove solze, a bližje ko smo dandanašnjosti, težje razpoznam državne drese in telesca, na katerih so napeti.

Z leti se je tudi dogodilo, da če ni v reprezentančni opravi, za malokoga v treh poskusih uganeš, ne samo iz katere reprezentance, ampak tudi s katere celine prihaja.

So pa stalnice. Oranžne solze sem tretjič točil teden po operaciji glave leta 2010 ... Nizozemci so na mundialu tudi letos, a ker s člani enajsterice in rezervno klopjo pač nismo skupaj črede krav pasli, jih ne čutim. In kaj je še ostalo? Dokler Nemci, četudi ne več zgolj Zahodni, ne izpadejo, sem nervozen. Še pred osmimi leti sem bil do zadnjega sodnikovega žvižga. In se težko zadržal, da nisem dal čez kolena sina, ker se je po zmagi onih, ki so über alles, skozi okno drl, da smo zmagali.

V letošnjem prvem krogu, ko so Nemci igrali z Japonci, bi okno odprl jaz, ampak je bilo zunaj premrzlo. A če dobro pomislim, najhuje ni, da imajo Nemci spet možnosti za svetovno prvaštvo, ampak to, koliko časa je minilo, odkar so me prvič spravili v jok.

Še to. Tudi za Hrvate nikdar ne navijam. Zato sem v finalu pred štirimi leti užival. Razen kadar igrajo z Nemci.