Življenje je tvoje!

V prejšnjih kolumnah sem izpostavil slovensko nesposobnost reševanja konfliktov in splošno evropsko krizo vred­not. Sami po sebi več kot hudi nadlogi. Če pa ju združimo in pridemo do pojma konflikta vrednot, se nam vse še neprimerno bolj zaplete. Verjamem, da se v jedru težav zahodnih demokracij skriva ravno nesposobnost reševanja konfliktov vrednot.

Če ne zapletamo o medsebojni povezanosti vrednot, želja in ciljev, jih lahko razumemo kot motivacijsko osnovo, ki žene posameznika k zadovoljit­vi žel­ja v skladu s svojim sistemom vrednot. Dokler ločeni kompasi želja, ciljev in vrednot kažejo v isto smer, je odločanje preprosto. Težava nastane, ko želje in vrednote trčijo v konflikt. Recimo, da je naša pomembna vrednota zvestoba, zamika pa nas prelestna sodelavka. Ali sodelavec, da ne bo zamere. Če svoje vrednote jemljemo resno, odločitev ne bi smela biti prezahtevna. Bo pa zahtevala kar nekaj naporov in samodiscipline, da nam ne spodrsne. Ampak vrednote, ki občasno ne zahtevajo odrekanja in naporov, so bolj malo vredne.

»Nikoli ti niso bile dane sanje, ne da bi ti bila dana moč, da jih uresničiš.« Gre za eno osrednjih misli instantne novodobne duhovnosti. Če so nas vzgajali starši, ki verjamejo v to neumnost, in smo s sodobnimi »priročniki« tako prepričanje dokončno vtkali v svoj vrednostni sistem, se pregrešne misli o sodelavcu iz preprostega odločanja spremenijo v izrazito hujšo zagato: v trk dveh vrednot, ki kompas odločanja obračata vsaka v svojo smer. V tako nasprotno, da ni mogoč kompromis nekje vmes. Če slediš eni vred­noti, se moraš odreči drugi. Vesolju, ki naj bi stremelo predvsem k temu, da nam pošilja neskončne priložnosti in energijo za izpolnjevanje želja, je nasprotno neskončno vseeno, kako se bomo izvili iz tega primeža. Figo mu je mar, kako se odločimo.

Življenje je dovolj dolgo in zapleteno, da se lahko znajdemo v precej resnejših konfliktih od opisanih sodelavskih skomin. Naj smo pri reševanju konflikta vrednot še tako intuitivni, spretni, pametni ..., nas na koncu čaka trpko spoznanje, da se moramo nečemu odpovedati. V tem je poanta od-ločanja: nekaj je treba ločiti oziroma izločiti. Če s sodelavcem skočite med rjuhe, je šla zvestoba partnerju v franže.

Razvajenim in narcisističnim zahodnjakom pogosto ne diši že odločanje samo. Stiske odločanja si poskušamo prihraniti z vedno bolj izpopolnjenimi triki. Zatiskamo oči pred konfliktom. Ne ukvarjamo se z iskanjem različnih rešitev in raje verjamemo, da je rešitev samo ena, da odločanje ohranimo enostavno. Pozabljamo na vrednote, ki nam delajo težave, in se opiramo samo na tiste manj nadležne. Izumljamo vrednote, ki to sploh niso. Verjamemo v vrednote, ki niso pristno naše. V »vrednote«, ki škodijo nam in našim odnosom ...

Zemlja, Evropa in Slovenija so del vesolja, ki ne naseda tem trikom. Naše odločitve in naša dejanja imajo posledice. Tako kot jih imajo naše neodločitve in nedejanja. Še nikomur se niso izpolnile vse želje in se mu tudi ne bodo. Ni in ne bo vrednote, ki občasno ne bi zahtevala odrekanja in naporov. In ni vrednote, ki vsaj kdaj ne bi trčila ob katero drugo. Mojo, tvojo ali našo. Občasnim stiskam se zato ne moremo izogniti. Izbiramo lahko le med stiskami odločanja in stiskami reševanja težav zaradi slabega odločanja. Notranji konflikti so zgolj stvar posameznika, ki ima pravico in dolžnost, da jih sproti razrešuje. Drugi, z vsem nakopičenim znanjem v knjižnicah in informacijskih oblakih vred, so pri tem lahko le opora.
Od-ločitev je vedno samo naša, tej odgovornosti ne moremo ubežati z ničimer, niti z najmočnejšo vero ne.

Zahodnjaki smo si z izvozom težav in izkoriščanjem drugih kupili dovolj časa, da smo se lagodno izurili v zatiskanju oči in iskanju navideznih poti, predvsem pa smo izgubili sposobnost odrekanja. Prihajajo računi in z njimi čas za plačilo zapitkov. Škarje med naraščajočimi pričakovanji in pritiski ter sposobnostjo posameznika za odgovorno delovanje se čedalje bolj razpirajo. Vse več ljudi je depresivnih, skrb zbuja dejstvo, da med njimi narašča delež mladih. Življenje brez vrednot, brez pristnih želja, pač ne more prinašati drugega kot praznino. Kopičenje navideznih, vsiljenih in dejanskih, konfliktov vrednot ob hkratni vedno večji nesposobnosti odločanja in ohranjanju iluzij o življenju brez odrekanja se kaže v porastu tesnobnih motenj.

Življenje je res tvoje. Vendar ne tako in toliko, kot ti dopovedujejo drugi. Naredite si uslugo in novodobne duhovne priročnike odložite tja, kamor spadajo – na police dovolj blizu pravljic bratov Grimm. Ne verjemite vsemu in vsakomur, uporabljajte zdravo pamet in bolj zaupajte sebi. Vzemite si čas zase, preverite, kje ste v odnosu s sabo. Katere so resnično vaše temeljne vrednote, kaj vas dela zadovoljne in vas drži v ravnovesju. Namenoma nisem napisal, kaj vas osrečuje. Ker sreča so utrinki, pike na vaši življenjski daljici. Umetnost je z vsebino napolniti in preživeti črte med temi pikami.