Žica, lan, srebrna nit – domišljija nima meja

Klekljanje živi v Idriji že več stoletij. Čipkarsko šolo so v mestu ustanovili leta 1876 in nič čud­nega ni, da tudi danes none, mame, hčerke in vnukinje še vedno z veseljem mečejo kleklje v levo in desno ter prepletajo niti. Te niti niso več zgolj snežno bele, saj je čipka že pred časom postala uporabno eksperimentalno orodje, ki privlači oko.

Pred bližajočim se Festivalom idrijske čipke smo pokukali v eksperimentalno klekljarsko skupino, ki se srečuje približno enkrat na mesec. Gre večinoma za upokojene mojstrice klekljarske obrti, ki ob mentorstvu Maje Svetlik in Stane Frelih iz Čipkarske šole Idrija ter likovnice Silve Menard ustvarjajo včasih prav presenetljive kombinacije.

Klekljana instalacija geološkega prereza idrijskega rudišča, pa klekljane ptice, ki krasijo balkone lokalnega doma upokojencev in so mimoidočim na ogled 24 ur dan, ter druga dela, ki jih pridno pošiljajo na natečaje v tujini in z njimi tudi zmagujejo. Njihova domišljija nima meja.

»S papirja se vedno ne da vsega prenesti v čipko, a možnosti je veliko. Mi povezujemo klekljarsko znanje z likovnim, tudi z matematiko. Če želimo, da bo čipka preživela, je ena od možnosti, da k njej pristopimo celostno, od ideje do končnega izdelka, saj mlajše generacije v tem vidijo izziv, tako jih privabimo,« je jasna Svetlikova.



Klekljarice, ki so z nami delile svoje izkušnje, so nad ustvarjanjem v skupini navdušene, prav tako so nad njihovimi izdelki prijetno presenečeni v tujini, od koder se pogosto vračajo z visokimi uvrstitvami. A kakor pravijo same, niso nagrade tiste, ki jih vabijo k buli, ampak je to končni izdelek: poseben, barvit, edinstven.

»Čipka je zame pojem nežnosti in vedno je najprej snežno bela, šele potem vse drugo. To, kar pa delamo tu, je nadgradnja in potrditev, da je mogoče delati tudi drugače,« pove Draga Sedej, ki kleklja že 62 let. Zanjo je to sprostitev, odmik od težav, ki izpuhtijo, ko usmeri pogled v bulo in se osredotoči le na čipko. »Eksperimentalna skupina je velik izziv, saj nikoli ne veš, kako bo videti tisto, kar si si zamislil. Nenehno se učimo. Velikokrat rezultat ni tak, kot sem si ga zamislila, takrat pač odstrižem vse skupaj in začnem še enkrat.« Pravi, da je čipka z eksperimentiranjem samo pridobila.

Ob našem obisku so z bule jemale dokončan klekljan ženski torzo, ki ga bodo poslale na natečaj v tujino. Pogledi so jim ves čas bežali k stvaritvi, ki je čakala na mizi, da jo ocenijo, pretipajo, uzrejo od blizu. Mojstrovina, ki je od vsake gospe zahtevala približno 30 ur dela. Bulo so si podajale iz rok v roke, vsaka trdno prepričana, da bo z enako vnemo nadaljevala tam, kjer je končala tista pred njo.

Lan je prijeten, žica ne

»Nekateri materiali so za ustvarjanje bolj prijazni kot drugi. Jaz recimo ne ustvarjam rada z žico, raje imam lan, ki da trdnost, a ostaja čipka kljub temu nežna in lepa,« pove Mira Guzelj, klekljarica že 64 let. »Zame je najtežje narisati skico, lep vzorec, klekljanje samo seveda ni težavno. Užitek je, ko se ti barve skladajo, ko jih kupuješ, dodajaš, to je posebno ustvarjanje.« Pri delu izhajajo iz izkušenj, pridobljenih pri študiji kombiniranja materialov, njihovih različnih debelin in struktur, predvsem vrvi, volne, lanu in bombaža.

»Prvo leto, ko smo se lotile prereza idrijskega rudišča, smo naredili osnovno formo, navodila, določili spekter barv, nato je vsaka izdelala svoj kos. Tako da morajo klekljarice med seboj tudi komunicirati, izmenjujejo si materiale, skupina je koristna tudi s čisto socialnega vidika. Predvidoma se zberemo enkrat na mesec, takrat ne klekljamo, ampak rišemo, korigiramo idejne skice, zbiramo materiale,« opiše delovni proces Svetlikova.

Je to še čipka?

Sem ter tja je mogoče ujeti, da to ni prava čipka, da v njej kovina, plastika, celo barve nimajo kaj iskati. Mejo seveda naprej postavljajo tehnike klekljanja. »Čipka se izredno prilagaja načinu življenja in spremembam v družbi. Včasih jo je narekovala moda, danes niti ne, ker je prezahtevna za vzdrževanje, prestižna je kot rokodelski izdelek. Tudi zato iščemo druge smeri, da bo še obstajala, da se bo uporabljala. Če se ne bo, ne bo preživela,« opozori vodja Čipkarske šole Idrija Metka Fortuna.

»Jaz sama sem zelo težko preklopila na barvno čipko. Na začetku mi je bila grozno grda, prisegla sem si, da bom za vedno ostala pri klekljanju bele čipke. A so me potem eksperimentalne delavnice neznansko pritegnile, začela sem sama risati papirce in zdaj sem polna idej,« navdihujoče pripoveduje izkušena klekljarica Andra Jereb. Drugi dve jo pohvalita, da je v skupini prav ona tista z največ občutka za risanje, čeprav ostaja skromna in ponižno hvaležna za to, da se ji je bilo dano roditi v mestu s tako bogato tradicijo klekljarske obrti.

Jerebova, ki se ji prsti tudi med pogovorom povsem nezavedno premikajo po papirju, kot bi ves čas hrepeneli po klekljih, pravi, da so ji ideje, s katerimi v skupino »prileti« Maja Svetlik, neznanski izziv, kam sama kot res izkušena klekljarica še lahko povleče to umetnost.

Kje je torej meja, kaj čipka je in kaj več ni? »Novi dizajni so nuja, a ohranjati je treba kakovost in identiteto klekljane čipke. Pri končnem izdelku ne sme biti nobenega dvoma, ali je to čipka,« je jasna Metka Fortuna. Poudarja, da vsaka generacija prinese v to obrt nekaj svojega, novega, tudi zato čipka še živi.

Vendar je treba poudariti, da je za ustvarjalno izražanje v čipki nujna kakovostna baza znanja klekljanja. Klekljarica mora obvladati številne tehnike in elemente idrijske čipke. Za to skrbijo v njihovi šoli, kjer se je letos veščine klekljanja idrijske čipke učilo 440 otrok. Zadnjih deset let je število približno enako, s čimer so zadovoljni.

Čudežna nitka

V pomoč pri širjenju glasu o idrijski umetnini je tudi Društvo klekljaric idrijske čipke. Predsednica Andreja Uršič pove, da se zavedajo, kaj je njihovo osnovno poslanstvo – ohranjanje tradicionalne idrijske klekljarske dediščine. Skupaj z naravoslovnotehniško fakulteto in študentkami oblikovanja tekstilij ter drugimi oblikovalci tudi sami iščejo nove oblike in tako postavljajo čipko na višjo umetnostno raven. Kmalu bodo na primer v cerkvi sv. Trojice v Idriji razstavljeni mašni plašči, ozaljšani z idrijsko čipko. Lepotica, ne več zgolj snežno bela, se je tako prebila v vse pore življenja v mestu, pa tudi širše.



Nitka, s katero se da delati čudeže, ima torej neomejene možnosti, čeprav je seveda tudi tu treba ohraniti čut za estetiko. Pri eksperimentiranju ne gre za količinsko klekljanje, da bi bilo v trgovini na voljo na desetine klekljanih izdelkov, temveč za unikate z visoko tržno in še višjo simbolno vrednostjo. Strahu, da bi čipka utonila v pozabo, ni, vendar je za to »krivo« trdo delo, poudari vodja Čipkarske šole. »Naša šola v Idriji je stalnica, okrog katere se je razvijala zgodba o čipki. Nujno pa si je prizadevati za prenos znanja in promocijo. Sinergija stebrov idrijske čipke, ki delujejo v mestu, da dober rezultat.«

Eden od teh stebrov je tudi Festival idrijske čipke, ki bo letos v rudarsko mesto vabil med 14. in 16. junijem.