Zdoma nekateri ugotovijo, da je po kruh treba v trgovino, toaletni papir pa ne raste v kopalnici

Študij ni samo čas za učenje, ampak tudi čas, ko naj mlad človek na široko odpre oči. Pri tem, da vidi dlje kot samo v svojo neposredno okolico, gotovo zelo pomagajo potovanja. Predvsem takšna, ko bivanje v tujini traja več časa. Ker večina slovenskih študentov živi pri starših, lahko zdoma nekateri med drugim ugotovijo, da je po kruh treba v trgovino in da toaletni papir ne raste na stojalu v kopalnici. Za takšne izkuš­nje poskrbijo tudi različne oblike izmenjave študentov.

Najbolj znan program študentskih izmenjav je gotovo Erasmus+, ki ga financira Evropska unija. Po besedah vodje tega programa za Slovenijo v Centru Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja Neže Pajnič je Unija v obdobju od 2014 do 2020 zanj namenila 14,7 milijarde evrov. Gotovo se bo nadaljeval tudi potem, evropski parlament celo predlaga, da bi sredstva zanj v prihodnjem obdob­ju podvojili, na 30 milijard evrov.

Slovenija je zelo priljubljena

Program Erasmus+ sicer ni namenjen samo za odhode študentov v tujino; ti dobijo štipendije za najmanj tri mesece oziroma en semester. Obsega tudi izmenjave na področju vrtcev in osnovnih šol, pri čemer gre za izmenjave oseb­ja, večinoma enotedenske, izmenjave dijakov in zaposlenih v srednjih šolah ter za izmenjave in projekte v izobraževanju odraslih. Vendar je največji delež, nekaj več kot štiri desetine denarja, namenjen za mobilnost posameznikov v visokošolskem izobraževanju, kar pomeni predvsem izmenjave študentov in v manjšem deležu zaposlenih v visokem šolstvu.

Začetki sedanjega programa Eras­mus+ segajo v leto 1986. Slovenija sodeluje v njem od leta 1999, torej še preden je stopila v EU. Namen Erasmusa+ je več kot petim milijonom Evropejcem omogočiti študij, usposabljanje, pridobivanje delovnih izkušenj ali opravljanje prostovoljnega dela v tujini. Bistvo je sicer izobraževanje, vendar je večmesečno bivanje v tujini odličen način, da se ljudje, predvsem torej študenti, pripravijo na delovanje v multikulturnem, globaliziranem svetu. Da bi, skratka, ob stikih z ljudmi iz drugih kultur, ki se jim ni in se jim bo v prihodnje še manj mogoče izogniti, že imeli takšne izkušnje iz izobraževalnega sistema.

V programu Erasmus+ sodelujejo vse članice EU, članice Evropskega združenja za prosto trgovino Efta razen Švice (se pravi Islandija, Liechtenstein in Norveška) ter Makedonija in Turčija. Od leta 2014 so mogoče izmenjave še z drugimi državami, tudi neevropskimi.

Slovenija sodi med zelo uspešne sodelujoče. S projekti uspešno počrpa več kot 97 odstotkov dodeljenih sredstev, letošnji proračun pa znaša 17,5 milijona evrov. V letih od 2007 do 2016 je šlo v tujino 4100 profesorjev in strokovnih delavcev ter več kot 18.500 študentov. Zanimivo je, da je v istem obdobju k nam prišlo še več, 20.366 tujih študentov. Slovenski študenti najpogosteje odhajajo v Nemčijo, Španijo, Avstrijo, na Portugalsko in Češko. K nam pa na izmenjave najpogosteje prihajajo španski, češki, poljski, nemški in turški študenti.



Na razpise programa se prijavljajo univerze in te delijo sredstva naprej svojim članicam. Največ študentov, ki gredo prek Erasmusa+ v tujino, študira poslovno-upravne in družbene vede, nekoliko manj jih je z zdravstvenega področja, socialnega dela, naravoslovnih in tehniških fakultet. Takšna razporeditev po besedah Neže Pajnič ni značilna samo za Slovenijo, ampak je zelo podobna povsod.

Program ne krije vseh stroškov študija v tujini. Za slovenske študente znaša mesečna štipendija od 350 do 430 evrov, odvisno od države. Med stroški bivanja v evropskih državah in celo znotraj iste države so razlike zelo velike, vendar se od udeležencev vedno pričakuje, da bodo del izdatkov poravnali sami.

Arhitektura v Lizboni

Da štipendija ne zadošča za vse stroške, nam je potrdila Gaja Golob, ki je od septembra 2017 do februarja 2018 prvi semester petega letnika študija arhitekture opravila v Lizboni. S pridobljenimi sredstvi si je plačala predvsem najemnino – na Portugalskem je malo študentskih domov, zato je bivala v stanovanju z drugimi študenti – ter nekaj drugih stroškov.

Njen osnovni namen, zaradi katerega se je prijavila v program Erasmus+, je bil, da bi dobila izkušnjo, kako je dalj časa živeti v tujini. Njen prvi izbor je bila sicer Danska, vendar je bila na koncu zadovoljna, da je šla na Portugalsko, saj je skandinavska država veliko dražja od pirenejske. Pa še vreme je v zimskih mesecih na jugu bolj prijazno.



Med študijem v Sloveniji in na Portugalskem ni posebnih razlik. Po Gajinem opažanju dajejo v obeh državah v arhitekturi velik pomen gradbeništvu, manj poudarka kot kje drugje pa namenjajo umetniškemu vidiku tega poklica. Ker je imela manj predmetov kot v Sloveniji, poleg tega je stanovala čez cesto od fakultete, je imela precej več časa kot doma. V prostem času je zato spoznavala Lizbono, ki je s pol milijona prebivalci veliko mesto, sploh pa, če upoštevamo, da v mestu s širšo okolico živi za skoraj Slovenijo in pol, 2,8 milijona ljudi.

V Gajinem razredu je bilo približno 50 študentov, kar polovica tujcev. Največ jih je bilo iz Južne Amerike, predvsem iz Brazilije in Čila, pa tudi iz Italije, Španije, Francije in Belgije. Iz Slovenije je imela dve soštudentki. Mladi bodoči arhitekti so obiskovali tudi druge dele pirenejske države, zato je opazila, da so ljudje tam bolj sproščeni kot v Sloveniji. Vendar to pomeni, da bolj »sproščeno« delujejo tudi državne ustanove, kar je precej frustriralo predvsem reda vajene Skandinavce in Nemce.



Prepričana je, da so ji meseci na izmenjavi zelo koristili. Ker so bila predavanja v angleščini, se je naučila angleške terminologije, kar ji bo prišlo zelo prav, če bo kdaj delala v tujini ali sodelovala v čezmejnih projektih. Predvsem pa misli, da ji bo koristilo, da se je morala sama znajti v novi državi, novi kulturi. Z ljudmi, ki jih je tam spoznala, je še vedno v stiku. »Študij je samo del izmenjave. Vse, ki gredo, naj bolj zanima to, kam gredo, kot na katerem 'faksu' bodo študirali,« svetuje Gaja Golob.

Medicinci po svoje

Obstajajo tudi drugi načini študentskih izmenjav. Zelo izdelan sistem imajo študenti medicine. V Sloveniji sta dve društvi študentov medicine, starejše Društvo študentov medicine Slovenije (DŠMS), ki povezuje študente ljubljanske medicinske fakultete, in Društvo študentov medicine Maribor, v katerem se združujejo, kakor pove ime, študenti na mlajši mariborski medicinski fakulteti. Sodelujeta v Zvezi študentov medicine Slovenije, ta pa je povezana v mednarodno federacijo zvez študentov medicine (International Federation of Medical Students' Associations – IFMSA), v katero je vključenih 137 zvez študentov medicine.

Po besedah predsednika DŠMS Žige Barbariča imajo približno 1200 članov, od katerih jih je kakšnih 700 aktivnih. Letos jih je iz njihovega društva šlo na izmenjave 110, še približno 60 pa iz mariborskega. Izmenjave potekajo na ravni IFMSA, praviloma trajajo en mesec in potekajo po načelu, recimo, eden za enega. To pomeni, da za vsakega študenta iz tujine, ki pride za mesec dni v Slovenijo, gre en slovenski študent za mesec dni v tisto državo. Barbarič je bil na dveh izmenjavah, v Mehiki in Tuniziji.

Podobno je tudi s financiranjem. Za stroške potovanja morajo poskrbeti študenti sami. Za nastanitev in osnovno prehrano gostujočih študentov pa plačajo slovenski kolegi, ki bodo šli v njihovo državo. Pri kritju teh stroškov jim pomagata tudi fakulteta in urad za mladino.

Delo v bolnišnicah v tujini je prostovoljno, se pravi, da študenti zanj niso plačani. Na oddelkih bolnišnic naj bi preživeli od štiri do šest ur na dan, vendar je dejansko število ur precej odvisno od bolnišnic in morda še bolj od samih študentov.

S programom Erasmus+ društva študentov medicine formalno ne sodelujejo, na neformalni ravni pa je po Barbaričevih besedah sodelovanje dobro. Precej študentov medicine, ki so bili kdaj na enomesečni izmenjavi, ugotovi, kakšne so prednosti pridobivanja izkušenj v tujini, in gredo kdaj pozneje na izobraževanje še prek programa Erasmus+. Ta izmenjava je seveda veliko daljša, saj traja najmanj en semester, vendar gre za formalni študij, ki ga potem upoštevata tudi slovenski medicinski fakulteti.

Ker so v IFMSA zveze s tako rekoč vsega sveta, hodijo k nam študenti medicine od povsod, prav tako hodijo slovenski študenti medicine po vsem svetu. Po Barbaričevih besedah so bili v Sloveniji že tudi bodoči zdravniki iz Indije, Iraka, Irana, Palestine in afriških držav. Zato je zanimivo, da težav z vizumi večinoma ni. Tako letos za študente iz tujine niso imeli nobene zavrnitve za pridobitev vizuma, prav tako je niso zavrnili nobenemu slovenskemu medicincu, ki je želel za mesec dni kam v tujino. Če gledamo Evropo kot celoto, je najpogostejša izmenjava z evropskimi državami; če vzamemo kot merilo posamezne države, pa so najpogostejše izmenjave z Brazilijo in Mehiko.

Več prakse

Prav v teh dveh državah je bila zadnji dve leti Katja Kitek, ki bo oktobra sedla v klopi petega letnika ljubljanske medicinske fakultete. Lani je odšla v Mehiko, letos v Brazilijo.

Povedala je, da so izmenjave med študenti medicine zelo priljubljene; na svetovni ravni jih gre letno približno 12.000 na prakso in 2500 na raziskave v tujino. Za izmenjavo se je odločila, ker se ji je zdelo, da je to zelo dobra priložnost za dodatno prakso. Pa tudi zato, da bi spoznala zdravstvene sisteme v tujini in seveda tamkajšnje medicince ter medicince iz drugih držav, ki so prav tako na izmenjavi v tej državi. »Spoznavaš drugo kulturo, jezik in si zgradiš mrežo ljudi s podobnimi interesi. Prvo je vsekakor izobraževanje, potem pa širjenje obzorja,« je razloge strnila Katja Kitek.

In zakaj Latinska Amerika? »Želela sem v kulturo, ki je zelo drugačna od naše. Tam nisem bila nikoli prej, vendar mi je bil všeč temperament ljudi, njihova hrana in podobno, kolikor sem to poznala.« Ker je Mehika izpolnila pričakovanja, se je Katja tudi letos odločila za odhod v Latinsko Ameriko.

Pri izmenjavah imajo študenti medicine dve možnosti, raziskovalno in praktično. V Mehiki je šla Katja na raziskovalno izmenjavo na inštitut za anatomijo v milijonskem mestu Monterrey na severovzhodu države. V Braziliji pa je bila na praktični izmenjavi na oddelku za presaditev jeter v klinični bolnišnici mesta São José do Rio Preto s približno 380.000 prebivalci, ki leži v najštevilčnejši in najbogatejši brazilski zvezni državi São Paulo.

Slovenski študij medicine po njenih izkušnjah daje poudarek tako teoriji kot praksi. Sploh v Braziliji je letos ugotovila, da ima v primerjavi z domačimi študenti boljše teoretično znanje. Imajo pa tam bistveno več prakse, saj sta zad­nji dve leti študija – ta tako kot pri nas traja šest let – pri njih že pripravništvo. Torej, sicer pod nadzorom, obravnavajo bolnike.

V Braziliji sta bila poleg nje na izmenjavi še dekle iz Finske in fant iz Češke, v Mehiki pa jih je bilo v tistem času na izmenjavi kar 50, med njimi več Slovencev. Katja je bila letos v bolnišnici po deset do 14 ur na dan. Prvi teden so ji dali literaturo in je opazovala operacije, potem je že sledila praksa. Tako je asistirala pri operacijah in med njimi šivala, česar v Sloveniji ni delala v tako intenzivni obliki. Pomagala je tudi anesteziologinji. V Mehiki je sicer delala predvsem raziskavo na anatomskem inštitutu, drugače pa je pomagala celo pri nočnih izmenah na urgenci, kjer je tudi šivala rane. Ker ob prihodu v Mehiko ni znala špansko in ob prihodu v Brazilijo ne portugalsko, je imela seveda vedno ob sebi nekoga, ki je znal dobro angleško, da ne bi bilo nesporazumov. »Odnesla sem veliko teoretičnega in še več praktičnega znanja,« je z učinkom izmenjave zadovoljna Katja Kitek.

Neprecenljivo

Brazilija in Mehika sta latinskoameriški državi z največ prebivalci; prva je z 210 milijoni prebivalcev tudi peta najbolj številčna država na svetu, druga je s 125 milijoni prebivalcev enajsta. Izobrazba je nižja kot v Sloveniji – znanje angleščine je na primer bolj izjema kot pravilo –, prav tako življenjski standard. Zdravstveni sistem je lastniško bolj mešan kot tu. Kdor si lahko privošči, gre v zasebne bolnišnice, kjer pride takoj na vrsto, v javnem zdravstvu pa so čakalne vrste še veliko daljše kot pri nas.

Sicer sta po Katjinem mnenju Brazilija in Mehika med seboj približno primerljivi po razvitosti, življenje pa je bolj sproščeno kot v Evropi. Vsekakor so ljudje veliko bolj družabni. Ker je bila lani v Mehiki prvič v kakšni latinski državi, jo je močno presenetilo, da so objemi in poljubi povsem običajen pozdrav, kot pri nas rokovanje. Letos je bila tega že navajena in kulturnega šoka ob objemih in poljubih tudi z osebjem v bolnišnicah ni bilo več.

Brazilija in še manj Mehika, kjer divja prava vojna med karteli preprodajalcev z mamili in med karteli ter državo, sicer ne veljata za posebno varni. Vendar Katja Kitek pravi, da ni imela občutka, da bi bila kdaj v nevarnosti. Seveda je treba upoštevati osnovna pravila samozaščite, da na ulici ne razkazuješ denarja ali vrednejših predmetov, pa tudi zvečer se je pametneje kot peš podati na pot s taksijem oziroma Uberjem.



Po sistemu, ki ga je razložil Žiga Barbarič, je Katja v Sloveniji plačevala nastanitev in en obrok na dan za tujega študenta, ko je bil na izmenjavi. Zato je imela nastanitev – v Mehiki v hotelu in v Braziliji v študentskem stanovanju – in en obrok zastonj. K začetnim stroškom v Sloveniji, ti so približno 200 evrov na mesec za tujega študenta, je treba prišteti stroške prevoza in druge stroške bivanja v tujini; ti so v Braziliji in Mehiki nekoliko nižji kot v Sloveniji. A bodoča zdravnica pravi, da je vsekakor vredno: »Gotovo bi vsem študentom, če le imajo možnost, svetovala, da gredo na kakšno izmenjavo. Če nekje živiš in delaš ves mesec, je nekaj povsem drugega, kakor če greš tja kot turist za nekaj dni.«