Zaljubljenost in smrt zahoda

Čez nekaj dni bodo ljudje po vsem svetu slavili zaljubljenost. Dan zaljubljenih ali valentinovo je ljudski praznik, ki je na sumljiv način vzklil iz množične kulture. Teologi poudarjajo, da od dveh znanih svetih Valentinov ni mogoče nobenega povezati s tem »praznikom«. Ker se naklonjenost izraža z dajanjem daril, darila pa se v glavnem kupujejo, so trgovci dojeli, da je to zelo dobra priložnost za povečanje prodaje.

V svetu, v katerem je preveč grdih stvari, je bila ideja, da se en dan v letu snamejo socialne maske in drugemu človeku odkrito pokaže ljubezenska naklonjenost, v širokih množicah odlično sprejeta. Vse deluje kot promoviranje ljubezni. Pa si zaljubljenost to zasluži?

Večina ljudi je prepričana, da je občutek zaljubljenosti del občutenja ljubezni; da je zaljubljenost tista prva, obvezna in zelo intenzivna faza ljubezni, ki ji nato sledi bolj mirna, globoka ljubezen. Torej se moramo najprej zaljubiti, da bi lahko pozneje ljubili. Ker je zaljubljenost stvar »srca« in »kemije«, posamez­nik izbiro pravega partnerja prepusti svojemu srcu.

Sodobne raziskave človeškega čustvovanja so pokazale, da imamo o zaljubljenosti celo vrsto napačnih prepričanj. Ker je za mnoge izredno pomembna, saj so nas medijske slike in zgodbe podučile, da se vse začne s tem, ko se zaljubimo, sklene pa s srečnim koncem, so ljudje pripravljeni ogorčeno braniti svoje »resnice« o zaljubljenosti. Oglejmo si nekaj »vznemirljivih« ugotovitev o zaljubljenosti.



Ljubezen in zaljubljenost sta dve različni občutenji. Ljubezen je zasnovana na psihičnem mehanizmu čustvenega navezovanja enega človeka na drugega, zaljubljenost pa je zasnovana na psihičnem mehanizmu idealizacije. Tako zaljubljenost ni faza ljubezni, temveč posebno čustvo, ki ima svoj začetek in konec.

Zaljubljenost najpogosteje preide v razočaranje. Da bi lahko nekdo idealiziral, mora imeti v svoji psihi ideal. Ideal pa ni nič drugega kot ideja o popolnem stanju, ki je za takšnega posameznika zelo pomembna. To je ideja o ljubezni, ki prinaša življenjsko srečo, ideja o »ljubezni sreči«. Ko ljudje srečajo nekoga, ki je podoben njihovi predstavi o idealnem partnerstvu, nanj projicirajo to svojo predstavo in mislijo, da je zanje idealna izbira.

Ker obstaja velika ali popolna skladnost med tistim, kar je takšen človek iskal, in tistim, kar misli, da je našel, je ta drugi zanj najpomembnejši in prav zato je zaljubljenost tako močno čustvo. Ker tisti drugi v resničnem življenju ni idealen, je človek, ko končno »spregleda«, bolj ali manj razočaran. Najprej je bil nad tistim drugim očaran, zdaj pa je razočaran. V obeh besedah je koren čar in označuje čarobni postopek ustvarjanja duševne opitosti.

Zaljubljenost ni naravno čustvo. Vsak lahko ljubi, ne more pa se vsak zaljubiti. Da bi se nekdo lahko zaljubil, mora v sebi nositi ideal, ki mu omogoča idealiziranje. Če človek v svoji duši nima ideje o tem, da sta ljubezen in sreča tesno povezani, da je ljubezen pot k sreči, preprosto nima tistega, kar je potrebno, da se zaljubi. To ne velja samo za posameznike, temveč tudi skupnosti. V družbah, v katerih ne obstajajo kolektivne zgodbe in miti o velikih in srečnih ljubeznih, posamezniki nimajo sposobnosti, da bi se zaljubili. To velja za tradicionalne kulture Azije in Afrike.



Danes smo prepričani, da je zaljubljenost naravno čustvo, ker se vsi okoli nas zaljubljajo. V resnici pa smo pod vplivom množičnih medijev zgolj spremenili »programsko opremo« v svoji glavi. Najprej so knjige kot prvi množični medij »vnesle romantiko« v naše kolektivno nezavedno in nas podučile, da je ljubezen pomembnejša od življenja. Potem so prišli filmi, ki so vse to hollywoodizirali, ko so ljubezen povezali s srečo in srečnim koncem. O tem, kakšni so bili ljubezenski odnosi v Sloveniji v času naših dedkov in babic, torej ne tako davno, a pred uveljavljanjem kulture množičnih medijev, je v svoji odlični knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisala Milena Miklavčič.

Družina je temelj družbe in civilizacije, a samo takrat, ko je zasnovana na tistem trdnem čustvu, ki ga imenujemo ljubezen. V trenutku, ko so ljudje pomešali ljubezen in zaljubljenost ter se začeli pariti in ustvarjati družine na podlagi zaljubljenosti – tega minljivega in nestabilnega čustva –, so najprej postale nestabilne družine, nato pa tudi skupnost. Prevelika pričakovanja, iskanje trajnega užitka in sreče so pripeljali do razočaranja in nezadovoljstva. Ko je v nekem procesu napačen prvi korak, so napačni tudi vsi naslednji.

Negativne posledice »izbiranja s srcem« pa so nesposobnost ohranjanja trajne zveze, nezadovoljstvo s partnerjem, nezvestoba, razpadanje družin, vse večje število osamljenih ljudi, ki ne morejo najti ljubezni, ki jim je bila »obljubljena«, veliko število žensk, ki ne morejo najti zadovoljivega partnerja. Najhujše je to, da se v tem modelu partnerskih odnosov ne rojeva dovolj otrok, tako da zahodna civilizacija biološko ugaša.

Zaradi vsega povedanega moramo kolektivno preseči zaljubljenost kot način izbire partnerja. Če se ne želimo vrniti k staremu modelu, v katerem bi nam partnerje izbirali starši, se moramo naučiti, da bomo sami to počeli na nov, čustveno inteligenten način. Izbira partnerja je preveč pomembna, da bi jo lahko prepustili intuiciji, »srcu« in »kemiji« – našim nezavednim procesom. Moramo se naučiti, da bomo nekako povezali »srce« in »možgane« ter tako združili zavedno in nezavedno.