Zabave je konec, a ne za novo zvezdo skrajne desnice

Evropske volitve v Španiji niso postregle s političnimi pretresi kakor denimo v Nemčiji in Franciji, je pa za presenečenje poskrbela nova skrajno desna lista Zabave je konec (Se Acabó la Fiesta). Populistična formacija, ki jo vodi zloglasni spletni vplivnež Luis Alvise Pérez, je iz nič prišla do treh poslanskih mandatov.

V četrti največji članici Evropske unije je v nedeljo opozicijska Ljudska stranka (PP) precej tesno premagala vladajoče socialiste (PSOE). Konservativci so osvojili 22 od 61 sedežev, stranka premierja Pedra Sáncheza pa dva manj. Čeprav se je špansko volilno telo pomaknilo v desno, zmaga PP ni bila tako prepričljiva, kot je napovedoval njen vodja Alberto Núñez Feijóo, prav tako 20 osvojenih mandatov in več kot 30 odstotkov glasov še zdaleč ni bil katastrofalen rezultat za PSOE.

 Konservativci in socialisti so skupaj prepričali skoraj dve tretjini volivcev in prispevali zajetno število poslancev glavnima političnima skupinama v evropskem parlamentu. Za obema strankama, ki dominirata v španski politični krajini, se je uvrstil Vox. Ksenofobna in nacionalistična desnica je izboljšala izid izpred petih let, pa vendar njen vzpon s štirih na šest mandatov ni bil primerljiv z uspehom reakcionarnih sil drugod po stari celini. Za nameček je na skrajno desnem robu Vox dobil nepričakovanega tekmeca, listo Zabave je konec, ki pluje v podobnih ideoloških koordinatah.

Več kot 800.000 glasov za »pozitivne ljudi in domoljube«

V času predvolilne kampanje tradicionalni mediji tej antisistemski formaciji, kot v preteklosti že marsikateremu fenomenu, ki je vzniknil na spletnih prostranstvih in v njegovih zakotjih, niso namenjali pretirane pozornosti. Da bi lahko lista Zabave je konec dobila predstavnike v evropskih institucijah, so sicer nakazovale nekatere ankete, toda le malokdo je predvidel, da bo na španski politični parket vstopila tako vehementno. Za močno personalizirano listo, ki jo pooseblja njen ustanovitelj in vodja Luis Alvise Pérez, je na koncu glasovalo 4,59 odstotka volivcev oziroma več kot 800.000 upravičencev, skoraj toliko kot za etablirano levičarsko zavezništvo Sumar, koalicijsko partnerico socialista Sáncheza.

»Španija se je spremenila v zabavo za skorumpirance, plačance, pedofile in posiljevalce. Mnogi Španci v anonimnosti trpijo posledice iz dneva v dan,« je po razglasitvi rezultatov v eni od madridskih diskotek dejal Alvise Pérez in nadaljeval svojo običajno retoriko, naravnano proti Sánchezovi vladi in imigrantom, ter med drugim izustil, da paradižnik potrebuje več dokumentov, da zapusti vrt, kot nezakoniti priseljenec za vstop v državo. »Označevali nas bodo za radikalce, skrajneže in nam lepili druge grozne etikete. A vi veste prav tako dobro kot jaz, kdo smo. Smo pozitivni ljudje, domoljubi, polni upanja in vere v zmožnosti naše države. Delitve bomo premagali s trdo roko proti kriminalu in korupciji,« je strnil svoja stališča.

Mobilizacijska moč

Štiriintridesetletni Andaluzijec je iz anonimnosti stopil med pandemijo covida-19, ko je zanikal nevarnosti virusa, svojo »alternativno« javno podobo pa je oblikoval izključno prek družbenih omrežij. Sprva je to počel na twitterju (danes se imenuje x), dokler platforma Elona Muska zaradi spornih objav ni ukinila njegovega profila. Nadaljeval je na tiktoku in instagramu, kjer ima skoraj milijon sledilcev. Prav ta aplikacija, prek katere njegova sporočila prejema več kot 500.000 naročnikov, je osrednji del njegove komunikacijske strategije, ki temelji na širjenju dezinformacij in obračunavanju s priseljenci, feminizmom, novinarji in progresivnimi politiki.

V Sevilli rojeni Alvise Pérez se je s politiko začel spogledovati relativno zgodaj. V času študija je bil naklonjen zdaj že izginuli stranki Unija napredka in demokracije (UPyD), kasneje pa se je pridružil liberalnim Državljanom (Cs), a se je sodelovanje zaradi njegovih kontroverznih stališč in značaja hitro končalo.

Svoj prostor je našel na spletnih kanalih. Sposobnost mobilizacije svojih sledilcev, ki jim pravi veverice, je že pred evropskimi volitvami ilustriral z manifestacijami proti Sánchezovi vladi zaradi amnestije katalonskih independentistov in ne nazadnje tudi z zbiranjem podpisov podpore za kandidaturo na nedeljskem glasovanju. Kot trdi, naj bi mu v le štirih dneh uspelo zbrati 136.000 podpisov. Za nastop na volitvah je bilo potrebnih 15.000.

Orjaški zapor in delitev poslanske plače

Lista Zabave je konec nima konkretnega volilnega programa. Alvise Pérez projekt opisuje kot največji boj proti korupciji in kriminalnemu strankarskemu sistemu v španski zgodovini. Med njegovimi predvolilnimi obljubami sta bili največ pozornosti deležni namera, da bo svojo poslansko plačo z žrebom razdelil med Špance, in gradnja ogromnega zapora na vzhodu Madrida po zgledu salvadorskega predsednika Nayiba Bukeleja, kjer naj bi bilo prostora za 40.000 prestopnikov.

Prav tako je dejal, da se ne namerava preseliti v Bruselj, in ne skriva, da je bila glavna motivacija za kandidaturo imuniteta, ki pripada poslancem. Ta naj bi mu dovoljevala, kakor je dejal sam, da politike še naprej obtožuje korupcije, ne da bi tvegal, da bodo proti njemu sprožili sodne postopke, kot se je dogajalo v zadnjih letih. Z vstopom v evropski parlament je dobil tudi dodatno publiciteto in nov kanal za širjenje idej, kar bi mu lahko pomagalo do reprezentacije v nacionalnih institucijah.

»Populizem Zabave je konec je rezultat dolgoletnega diskreditiranja tradicionalnih strank, medijev in strokovnjakov,« so se v uredniškem komentarju v časniku El País opredelili do novega fenomena španske skrajne desnice. »To se kaže v diskurzu, ki ga spodbujajo lažne novice, obtožbe brez dokazov in teorije zarote, ki se širijo po družbenih omrežjih. Resničnost – Španije ali Evrope –, ki jo mesijansko želijo rešiti, ni nič drugega kot fikcija, zgrajena z dezinformacijami o vladi, priseljevanju, feminizmu ali uradnikih EU.«

Osemdeset odstotkov podpornikov Alvisa Péreza je mlajših od 44 let, med njimi pa naj bi bilo, kakor kažejo analize javnomnenjskih raziskav, trikrat več moških kot žensk. Njegovi volivci so v preteklosti glasovali predvsem za Vox in v manjši meri za konservativni PP, na svojo stran pa mu je uspelo dobiti tudi volilne abstinente, kar po mnenju El Paísa nevarno kaže, da mu je »s prisvajanjem jeze, lažnih informacij ali negotovosti dela družbe« uspelo razširiti volilni prostor skrajne desnice.