Na gričku v Zadržah nad Šmarjem pri Jelšah stoji izjemen primer orientalskega dvorca v slovenskem prostoru, s stropoma, ki sta edina v neomavrskem slogu. Jelšingrad je desetletja propadal, zdaj pa je v lasti šmarske občine, ki ga želi ohraniti za zgodovino. Urejajo okolico, nekaj nujnih sanacijskih del so opravili po potresu v hrvaški Petrinji, za celovito obnovo pa bo nujna finančna pomoč države.

Jelšingrad je bil prvič posredno omenjen v 15. stoletju, ko literatura navaja lastnike Erlache, dvorec pa kot Erlachstein. Pozneje v srednjem veku je dvor postal postojanka Celjskih grofov, piše v knjižici o Jelšingradu, ki so jo izdali leta 2020 v Knjižnici Šmarje pri Jelšah ob razstavi o dvorcu. Lastništvo se je živahno spreminjalo, z njim pa tudi dvorec. Orientalsko podobo, ki je izjem­na za naš prostor, mu je dal avstrijski generalni konzul Rudolf Oskar Gödel. Ta je okoli leta 1860, ko je bil lastnik dvorca, poskrbel za orientalizirane fasade, zunanjščina in tudi notranjščina sta dobili pridih neomavrskega sloga.

Jelšingrad je prvič posredno omenjen v 15. stoletju, ko literatura navaja lastnike Erlache, dvorec pa kot Erlachstein. FOTO: dokumentacija Dela

Orientalski pridih ni bil naključje. Gödel, ki se v virih od 1852 pojavlja kot baron Rudolf Gödel Lannoy, je namreč leta 1840 dobil službo kanclerja na avstrijskem generalnem konzulatu v Alek­sandriji (Kairu), pet let pozneje pa je kupil Jelšingrad. Leta 1846 je deloval v Istanbulu, od 1850 do 1855 v Bejrutu kot generalni konzul za Sirijo in Palestino, pozneje pa je služboval še v Moldaviji in Srbiji. Ko se je upokojil, je do konca življenja živel v Jelšingradu.

Na starih fotografijah sta še vidna islamska simbola, ki sta krasila dvorec. Na najvišjem delu je stal polmesec, v rozeti pa je bil napis Bismillah, kar pomeni v imenu Alaha. Gre za molitveni obrazec, s katerim se začenja vsako poglavje v Koranu, razen devetega. Ne polmeseca ne napisa ni več, po drugi svetovni vojni so ju odstranili. Ostal pa je zapis v italijanščini na drugi strani dvorca: Za ljubezen sem te ustvari, za ljubezen te ohranjam. Kot pišejo v knjižici, gre verjetno za najlepše posvetilo stavbi na naših tleh.

Pogled na vzhodno, orientalsko prezidano fasado z izstopajočim arabskim napisom Bismillah (V imenu Alaha). Najvišje na stavbi je bil še polmesec, ki se na fotografiji ne vidi. FOTO: razglednica iz leta 1912, hrani Knjižnica Šmarje pri Jelšah.

Edinstveno

Notranjost skriva edina ohranjena orientalska oziroma neomavrska stropa v Sloveniji. »Glede na izredno kakovostne arabeske, zelo kakovosten način obdelave in izdelave lahko govorimo, da gre za naročnika, ki je res poznal svet Bližnjega vzhoda. Glede na pomembnost zbirk, ki so jih hranili tu, pa lahko zatrdimo, da gre za enega pomembnejših orientalskih ali pa orientalsko občutenih dvorcev v srednjeevropskem prostoru,« je povedal konservator celjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Matija Plevnik. Gödel Lannoy je vestno zbiral predmete z Bližnjega vzhoda in jih razstavil v dvorcu. Kot pišejo avtorji knjižice o Jelšingradu, so na nekaterih fotografijah iz prve polovice 20. stoletja še vidni »starinsko orožje, orientalski talismani, porcelanaste in majolične vaze, posodje, marmorni kipi grške umetnosti, bronaste figure iz egipčanske mitologije, številni hieroglifi in babilonski klinopisi, redki kovanci, škatlice in skrinjice, mumije malih živali, živalske trofeje, lesene figuralne rezbarije …«.

Orožna dvorana v nadstropju, kjer je bil razstavljen del nekdanje orientalske zbirke, okoli leta 1936. FOTO: Slavko Ciglenečki, hrani Knjižnica Šmarje pri Jelšah.

Danes je notranjščina žalostna. Ni več zbirke, ni čudovitih lestencev, pohištva, nekoč čudovite, pisane barve so obledele ali jih ni več. Dvorcu je prvi udarec zadala druga svetovna vojna, ko so med nemško zasedbo iz njega odnesli stilno pohištvo in umetnine. Konservatorka celjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine Lucija Čakš Orač, sicer domačinka in občinska svetnica v Šmarju, je dejala, da je sprva za inventar veljalo, da se je izgubil, zdaj pa je v arhivu našla popis, da so leta 1943 v Pokrajinski muzej Maribor iz Jelšingrada odnesli okoli 450 artefaktov. Po vojni je veliko škode naredila prezidava, v dvorcu je bil Dom počitka Jelšingrad. Po velikem potresu na Kozjanskem leta 1974 ga niso več uporabljali. Leta 1990 je prešel v last Zdravilišča Rogaška Slatina, še istega leta so ga prodali Georgu Zečeviću in Dimitriju Djokiću.

Poslikan orientalski strop v manjšem delu mavrske dvorane. FOTO: Lucija Čakš Orač, hrani ZVKDS OE Celje

Novi načrti

Dvorec je potem desetletja propadal, dodatno ga je leta 2020 poškodoval potres v hrvaški Petrinji. Kot je povedal šmarski župan Matija Čakš, se je podrl dimnik prav nad znamenitim orientalskim stropom in voda je začela zatekati skozi ostrešje. Občina je naredila nujno sanacijo, stroške pa vštela v kupnino dvorca. Ta je bil še lani v 90-odstotni lasti Zečevićevih dedičev, deset odstotkov so si v enakih deležih delili trije domači lastniki. Za dvorec je občina skupno odštela 365.000 evrov, od tega so 290.000 evrov dobili 90-odstotni last­niki, preostalo pa dva od domačih lastnikov. S tretjo domačo lastnico, gre za mater Damjana Gobca, zastopnika Golf kluba Jelšingrad, s katerim ima občina odprto tožbo za 1,65 milijona evrov, so se dogovorili za pogodbo o razdružitvi. »Občina je postala 100-odstotna lastnica dvorca Jelše, gospa pa 100-odstotna lastnica stavbe poleg dvorca, tako imenovane kašče,« je pojasnil župan. Težav, čeprav je kašča v neposredni bližini, ne pričakuje.

Zahodna stena mavrske dvorane v nadstropju okoli leta 1936. FOTO: Slavko Ciglenečki, hrani Knjižnica Šmarje pri Jelšah

Prvi cilj, da postanejo lastniki dvorca, so v občini izpolnili. Zdaj jih čaka obnova. Kot je napovedal župan, bodo najprej uredili ostrešje in dvorec statično sanirali, da bo varen za vsa nadaljnja rekonstrukcijska dela. Začeli so že čistiti okolico, urediti morajo namreč tudi park, ki je prav tako spomeniško zaščiten. Kaj konkretno bo v dvorcu, Čakš še ne more napovedati: »Verjetno bo potrebnih več let, da bo grad dobil vsebino. Poleg tega občina sama ne more vsega sanirati.« Plevnik je dodal, da so si dvorec že ogledali predstavniki Restavratorskega centra: »Vse so dokumentirali in pripravljajo popis nujnih interventnih del za ohranitev bistvenih likovnih elementov dvorca.« Občina se je prijavila na razpis ministrstva za kulturo, upajo na milijon evrov, sami bi iz občinskega proračuna primaknili pol milijona evrov, da bi s tem vsaj ustavili propadanje dvorca. Plevnik je poudaril, da je prav šmarska občina ena vodilnih pri vlaganju občinskih sredstev v kulturno dediščino, in dodal: »Apeliram na državne institucije, da namenijo interventna sredstva, ker gre za izjemen primer orientalskega dvorca v slovenskem prostoru.«