Vzgoja je sklepanje kompromisov

Pozdravljeni, rad bi pohvalil vaše odgovore, ki jih nizate o vzgoji, zelo mi je všeč vaš pristop. Med počitnicami imamo vsako leto iste probleme, s katerimi si velikokrat tudi pokvarimo dopustniški dan. Imava dva sinova, osem- in 14-letnika. Kaj narediti, ko se začneta dolgočasiti, saj so počitniški dnevi manj natrpani, manj je obveznosti in otroka sta več doma. Namreč, mnogokrat, ko se z ženo usedeva ali si vzameva čas za počitek, začneta skakati okoli naju, motiti, spraševati in potem vedno sledi: dolgčas nama je, nič se ne dogaja. Kako ju ukrotiti, ko se začneta ravsati od preveč energije? Saj ni nič posebnega, prerivanje in odrivanje, vmes smeh, na koncu mali zmeraj v jok, veliki pa ihtavo v sobo. Prav živcirata me.

Drugo vprašanje se navezuje na planinarjenje oziroma pohodništvo. Z ženo zelo rada hodiva v hribe in si želiva, da ta čar doživita tudi otroka, da jima privzgojiva odnos do pohodništva, da bosta to rada počela, ko bosta odrasla. Ko odraščata, je to vedno večji problem, venomer se upirata, da ne gresta, da je dolgočasno, jamrata že doma in potem večino poti, na vrhu jima je potem všeč, vendar v tem ne vidita nič zabavnega. Del počitnic oziroma našega dopusta je tudi večdnevno pohodništvo, med letom pa vsaj en dan v vikendu, če dovoljuje vreme.

Tretje vprašanje pa je povezano s prehranjevanjem, kadar potujemo. Mlajši sin ni velik jedec, zato si na potovanjih oziroma počitnicah v tujini izbira preverjene jedi. Del letošnjega dopusta je pet dni zapovrstjo naročal špagete. Ko sem ga enkrat prepričal, naj je kaj drugega, se je končalo z jokom in slabo voljo. To me zelo razjezi, saj vendar ne more vse dni jesti enako hrano. Hvala za vaše odgovore. Očka Samo

Očka Samo, čestitke za pogum in vprašanja, zelo redko je, da se očetje obrnejo po pomoč pri vzgoji. V našem okolju še vedno velja prepričanje, da vzgajajo mame. Bravo!
Čas počitnic je po eni strani olajšanje, odmik od rutine, po drugi pa moramo krmariti skozi dvomesečno obdobje in se prilagoditi vsemu, službi, otrokovemu prostemu času in skupnemu druženju. Nič ni narobe, če se otroci dolgočasijo. V primeru, ki ste ga opisali, vam svetujem, da se ne zapletate v njun pritisk zaradi zdolgočasenosti. Z ženo nista njuna animatorja, sinova sta že toliko stara, da ne potrebujeta vedno varnostnega nadzora. Jasno in načelno jima razložite, da za njun prosti čas niste odgovorni vi, da imata na razpolago, kar imata, in da naj ne hodita zdolgočasena k vama, kadar si vzameta nekaj časa zase oz. vsak posebej.

Potem pa bodite tiho. Nič ne komentirajte. Če se ne zapletamo v igro preganjanja, tudi tisti, ki preganja, ne bo nadaljeval. Po drugi strani je treba strukturirati dan, da se bo vedelo, koliko, kdaj in kako sta sama in kaj lahko takrat počneta. Če tega ne izkoristita, naj gledata v strop. Mogoče pa se spomnita česa zanimivega. Iz dolgčasa se rojevajo najboljše zamisli. Torej, jasno in načelno, kratko in jedrnato. Brez vpitja in očitkov. Hitro bosta dojela, da od vas animacije ne bo in da želite svoj mir.

Ko se začneta prerivati, ruvati in suvati, se ne vpletajte v njuno igro. To je boj za položaj v vaši skupnosti. Dokler ni namenske agresije, je koristno, da si sama postavita meje in da se tudi sama čustveno izvlečeta iz tega. Eden z jezo, drugi z užaljenostjo in obratno. Tudi to je del preusmerjanja vajine pozornosti nanju. Staršem v takih bitkah ni treba igrati policije. Presoditi pa morate, ali ni to igra pozornosti enega ali drugega. Starejši jo lahko začenja, ker mora venomer tolerirati mlajšega, mlajši zato, da dobi vašo pozornost in odziv, da je še majhen. O tem sem pisala v enem prejšnjih člankov. Dokler se bodeta na svoj račun in ni agresije, je to zgodba zdravega odraščanja med sorojencema. Lahko jima rečete, naj to počneta v svojih sobah. Boste videli, kako hitro ne bo več tako zanimivo kot pred vašimi očmi.

Planinarjenje je ljubezen vaju z ženo. Otrokom je ta dejavnost v določenem obdobju razvoja in odraščanja zelo dolgočasna, če nimajo družbe ali neke res zabavne motivacije. Če boste sinova silili v hribe, z željo, da jima to privzgojite, boste najverjetneje dosegli nasprotni učinek. Mladostnikom v določeni starosti ni zanimivo hoditi – brezciljno – v hrib zato, da se nadihajo svežega zraka in vidijo lep razgled. Po drugi strani je v pohodništvu veliko koristnega in lepega. Usesti se morata skupaj, se dogovoriti, koliko in kje želita hoditi. Najti kompromis.

Med počitnicami je treba poleg pohodništva vzporedno najti še kaj zabavnega, npr. kopanje v reki ali jezeru, se domisliti kakšnega tekmovanja, nečesa, kar ju lahko motivira. Med letom pa je smiseln dogovor, da en pohod v gore naslednji vikend prinese nekaj, kar je všeč njima. So otroci in mladostniki, ki radi hodijo v gore, vendar je takšnih res malo. Vsako starostno obdobje zahteva kompromise. Mnogo dejavnosti in zabavnega je na tem svetu, kar lahko počnete skupaj. Tudi take dejavnosti, ki jih ne marajo najbolj, a je prav, da najdete skupno pot. Otroci so zelo ponosni in dobivajo občutek sprejetosti, če jih vključite v načrtovanje in najdete skupno rešitev. Družina ni enota, v kateri za vse poskrbita oče in mama. Tako kot ju, upam, vključujete v gospodinjska dela in si jih delite, se tudi v tem primeru poskusite slišati. Deluje! Vsak prosti čas, ki ga želite preživeti skupaj, naj bi temeljil na dobri volji in kakovostnem druženju, ne pa da starši vsiljujemo ideje otrokom, ker menimo, da je to zanje dobro.

Vse dni ista hrana. Kratko in jedrnato. Na koncu je pomembno, da je otrok sit in nič drugega. Iz vašega pisma razberem, da se prehranjujete v restavracijah. Vemo, da so drugod okusi drugačni, da velikokrat ni tako, kot pričakujemo. Če otrok ni vsejedec, naj je tisto, kar ima rad. Ostane še veliko dni, ko ima domačo prehrano, tam pa je vaša naloga, da je čim bolj raznoliko. Škoda dopustniških dni in večerov, da jih pokvari prepričanje, da moramo pokusiti tudi kaj drugega. Niso vsi ljudje gurmani, še zlasti pa ne otroci.