V nadaljevanju preberite:

»Ko dvakrat sprejmemo popreproščenje ali banalizacijo, to že postane pravilo. Najbolj srhljivo se mi zdi, da se vedno manj trudimo, da bi se uprli temu pritisku,« pravi Luka Marcen, mladi in zadnje čase zelo dejavni gledališki režiser, ki je s predstavo Tango poljskega dramatika Sławomirja Mrożka pravkar debitiral v abonmajskem programu ljubljanske Drame.

»Nezanimanje za drugega, individualizem in egoizem pa so dandanes še kako prisotni. Pa tudi konformizem, strah pred novim, drugačnim. Sedanjost v tekstu tako morda niti ni toliko stvar kritike političnega sistema, kot je veljalo ob nastanku drame, temveč vivisekcije, nekakšne ironične analize družbenega zeitgeista. Kljub temu se mi zdi, da se skozi Tango spet opominjam, da bi morali, če že kaj, iz socializma črpati zavest o kolektivnem. In tu ima gledališče velik privilegij,« je med drugim povedal v intervjuju.