Vse poti vodijo v Rim ... ali v mojo glavo?

Medtem ko čakate na letališču, da bodo končno objavili, kdaj bo poletelo vaše letalo, in štejete, koliko ur svojega kratkega dopusta boste porabili zgolj za potovanje do kraja, kjer se boste končno lahko sprostili, si predstavljajte Japonce, ki iz Tokia do Pariza, Rima, New Yorka ali Havajev prispejo v pičlih dveh urah.

Za slabih 100 dolarjev lahko uživate v vsem, kar ponuja prvi razred: udobni, široki sedeži, odlično kosilo s specialitetami države, v katero ste namen­jeni, popolna postrežba in niti sekunde zamude. Za celo manj od tega lahko potujete v poslovnem razredu. Še več, polet je miren, brez turbulenc. Pravzaprav brez vzletanja in pristajanja. Gre za potovanje skozi navidezno, virtualno resničnost (VR), ki jo japonska družba First Airlines ponuja kot alternativo za vse tisto, kar dela turizem danes vse bolj zapleten. Tisti, ki se bojijo letenja, tisti, ki težko dolgo sedijo, tisti, ki nimajo dolgega dopusta, tisti, ki nočejo ali ne morejo porabiti toliko denarja za obisk enega od teh mest, ki jih je v življenju preprosto treba videti, ti so prave stranke za virtualno letalsko družbo.

A nekateri tudi v tem svetu ne morejo ubežati težavam iz trde realnosti. Potovanje je namreč treba rezervirati daleč vnaprej, ker so od decembra 2016, ko je nastalo podjetje First Airlines, vsi njegovi poleti razprodani do zadnjega sedeža. Na dan poleta je treba z metrojem priti do tokijske postaje Ikebukoro, iti na izhod C3, hoditi kakšno minuto po ulici Rikkyo, se prebiti skozi kavarne in bare, najti mednarodno letališče Ikebukoro in čakati. Čisto tako kot za pravi polet, le da tu ne preverjajo pot­nih listov, ampak dobijo potniki neko vrsto potnega dokumenta z japonskim grbom in listi, na katerih lahko pogosti uporabniki zbirajo bonuse. V trupu letala, ki je videti povsem enako kot resnično, jih pričakajo tri stevardese, pospremijo jih do sedežev in zaprosijo, da si pripnejo varnostni pas, nato pa jim zaželijo prijeten let.

Na Havaje po službi

Nato se začne uživanje. Sedeži vibrirajo ravno toliko, da vzbujajo vtis prave vož­nje po vzletni stezi. Malce brnijo tudi motorji virtualnega jeta, a takoj ko se letalo dvigne na potrebno višino, začne osebje zbirati naročila za večerjo. Na poletu proti Parizu ponujajo, seveda, rač­je prsi in pašteto iz gosjih jeter. Na poti v Rim razumljivo strežejo minestrone in brezhibno pripravljeno saltimbocco.

Potem ko potnike osebno pozdravi še pilot, eden od direktorjev agencije, vsak dobi očala za navidezno resničnost (VR) in skupina gre z vodnikom na ogled znamenitosti. Vse je videti kot v resnici. Skoraj. Potniki srečajo celo prave prebivalce mesta, v katerem se mudijo. Oni so seveda on-line dodatek doživetju, ki ga First Airlines nenehno izpopolnjuje, da bi ga čim bolj približalo dejanskemu.

Za 6600 jenov (60 ameriških dolarjev) si lahko ogledaš ogromno in še več doživiš. Za Japonce, ki še delajo in zato nimajo časa za dolge počitnice, je to čudovita zamenjava za prava potovanja. Mnogi skočijo v New York ali na Havaje kar po službi. Sprostijo se. Dobijo dobro večerjo. In še veliko se naučijo. Za tiste pa, ki nimajo več obveznosti in so upokojeni, je to bolj znosna avantura od utrujajočih potovanj prek celin in oceanov. Dovolj je že, da ima nekdo težave s koleni ali srcem, in bo gotovo razmislil o alternativi, ki jo ponuja First Airlines.

Nazaj v preteklost

Ena od novih storitev, ki jih agencija ponuja od začetka letošnjega leta, je potovanje v preteklost. Izbrati je mogoče neko davno letnico in se sprehoditi po Parizu, kakršen je bil tedaj, vstopiti v stavbe, kot so bile takrat, začutiti utrip, ki ga zdaj tam prav gotovo več ni. Prav nič ne preseneča, da je prva virtualna turistična agencija nastala prav v Tokiu. Prvič, Japonci so veliki popotniki. Približno 17 milijonov jih vsako leto potuje v tujino in večina izbere oddaljene destinacije. Drugič, Japonska je najstarejša država na svetu, kar ne pomeni, da ima dolgo, nepretrgano zgodovino, temveč da je kar osem odstotkov od njenih 126 milijonov stanovalcev starejših od 80 let. Tretjič, Japonska je ena od vodilnih v novem valu azijske digitalne revolucije, ki povezuje vsakodnevno življenje in navidezno resničnost in vse bolj uspešno briše meje med njima. 



Precej časa je že minilo, odkar so očala za navidezno resničnost premagala svet video gejmerjev, a še vedno je vprašanje, ali bo človeštvo s trdnejšim korakom prestopilo to črto, ki deli resnično od mogočega. Kinematografi z očali za navidezno resničnost so že povsem običajen pojav, še vedno pa se raziskuje in razpravlja o tem, kakšni so lahko dodatni učinki rednega in dolgotrajnega bivanja v neobstoječem svetu.



Poudarja se, da lahko vrnitev v preteklost z VR-očali pomaga ljudem, ki trpijo za hudimi oblikami demence, da se znova vključijo v vsakdanjo resničnost in spet vzpostavijo stik z družinskimi člani. V Veliki Britaniji so na primer izbrali sto ljudi z demenco, ki bodo sodelovali v projektu obnove pom­njenja tako, da jim bodo z VR-opremo prikazovali filme iz krajev, kjer so sami nekdaj bili. Na primer plažo na morju, kjer so nekoč letovali, ali prodajalne iz soseščine, kjer so vsako jutro kupovali mleko in kruh, šolsko dvorišče, pred katerim so čakali vnuke. Vse to, trdijo znanstveniki, lahko pomaga, da se prebudijo omrtvičeni žepi zavesti in se človek vrne v socialno življenje. Za državo, ki ima 850.000 dementnih in jih bo do leta 2025 verjetno imela že čez milijon, navidezna resničnost morda ponuja novo upanje.

Kaj pa stranski učinki?

Vprašanje, ali bo takrat, ko bo tehnologija VR postala običajna vsebina naših žepov in torbic, tako kot so to zdaj pametni telefoni, se ne omejuje le na proizvodnjo očal, ki bodo udobnejša, lažja in tanjša od tistih, ki si jih natak­nejo na obraz potniki First Airlines, da bi se povzpeli na Eifflov stolp ali obiskali rimski vodnjak Trevi. Prav vsak proizvajalec, ki je doslej poslal na trg to opremo, je moral v varnostni dokumentaciji navesti dolg seznam mogočih stranskih učinkov uporabe VR-očal.

Seznam, ki ga dobite, če takšna očala kupite pri podjetju Oculus Rift, recimo našteva morebitne epileptične napade, izgubo zavesti, utrujenost oči, krče očesnih mišic, nenadzorovane gibe, dezorientacijo, izgubo ravnotežja, mot­nje v koordinaciji rok in oči, čezmerno znojenje, povečano slinjenje, slabost; utrujenost ... in še nekaj takšnih kontraindikacij, ki bi morale mnogim zadoščati za to, da raje resnično odpotujejo v Pariz, namesto da si ogledujejo njegove virtualne lepote.

Z razvojem tehnologije VR se postav­lja tudi vrsta etičnih vprašanj. Pustimo zdaj ob strani vprašanje seksizma, ki se nanaša na igrice, kot je na primer kitajska, očitno namenjena moškim, imenovana »Call me Lord« (Reci mi gospodar), v kateri gre za širjenje harema in zbiranje čim večjega števila žen in konkubin, da bi imel z njimi čim več otrok in s tem večji vpliv. Ostanimo pri potovanjih in se vprašajmo, kaj se bo zgodilo, če bo neka virtualna turistična agencija ponudila vodenje po mestih, v katera je sicer prepovedano vstopiti. 



Izjema je le nekaj znanstvenikov, ki lahko občasno vstopijo v jamo, da risbe proučujejo. Virtualni obisk risb neprecenljive vrednosti v res­nici ne bi fizično ogrozil, ampak ... Očitno je, da bo treba na novo definirati in uveljaviti celo vrsto moralnih kodeksov in jih prilagoditi novi eri, ki bo vzporedno vstopala tako v trdo kot v navidezno stvarnost.

Tudi vse večja priljubljenost programov, ki jih ponuja First Airlines, potrjuje, da se prepreke na poti v navidezno in razširjeno resničnost hitro rušijo. Prav tako pa je način, s katerim ta turistična družba vodi svoje stranke na atraktivna potovanja, jasen pokazatelj sprememb, na katere se moramo čim prej navaditi. Opazovanje sveta okrog nas se zdaj spreminja v potapljanje v ta svet. Ali pa gre morda prej za vdiranje zunanje realnosti v naš razum? Ne nazadnje, kaj bo rekel potnik First Airlines: je bil on v Rimu ali je bil Rim v njem? Ali pa bo morda to v novi dobi čisto vseeno?