Vse najboljše, Clint Eastwood!

Zaslovel je z visoko postavo, ostrimi potezami obraza, razmerji z brezštevilnimi ženskami, v katerih se mu je rodilo najmanj osem otrok – koliko jih ima zares, niti sam ne ve ali pa noče povedati.

Njegova pojava je bila več desetletij prototip moš­kosti, kakršne danes skoraj ni več. Vendar Clint Eastwood, pravi mačo z ameriškega zahoda, še zdaleč ni samo igralec, ampak tudi izjemno uspešen režiser, manj znano je, da je tudi dober pianist, skladatelj in po malem celo politik. Jutri bo, naj se sliši še tako neverjetno, saj je v filmskem svetu še zelo aktiven, dopolnil 90 let.

Američani ti morda oprostijo, če si komunist ali ateist, nikoli pa ti ne bodo odpustili, če rečeš, da ne maraš Clinta Eastwooda,« je ob njegovi 80-letnici v portretu igralca za Guardian zapisal Joe Queenan in dodal: »Ljudje morda občudujejo ali so zavistni Jamesu Cameronu, Stevenu Spielbergu, Francisu Fordu Coppoli ali Martinu Scorseseju, veliko manjša skupina ljudi se morda veseli naslednjega pojavljanja Woodyja Allena v javnosti, toda z njimi nimajo nobene čustvene povezave.

Ravno to dela kariero Clinta Eastwooda tako posebno. Ker je začel kot igralec, in kmalu je postal igralec, ki ga je večina občinstva oboževala na način, kot so oboževali Jamesa Cagneyja, Caryja Granta in obe Hepburnovi, je imel Eastwood vedno koristi od osebnega odnosa z Američani, o kakršnem noben drug ameriški režiser ne more niti sanjati.«


 

Upornik po duši

»Globoko v moji duši tiči upornik. Ved­no, ko mi kdo reče, da je v trendu to ali ono, grem v drugo smer. Sovražim idejo o trendih. Sovražim posnemanje. Kamor sem prišel, sem prišel zato, ker se jim izogibam,« je pred leti dejal v enem od intervjujev. Recept, ki si ga velja zapomniti, če želi človek šest desetletij preživeti v ameriški industriji sanj.

Clint Eastwood se je 31. maja 1930 rodil na ameriškem takrat skoraj divjem zahodu, v San Franciscu. Ob rojstvu je tehtal kar 5200 gramov in sestre v porodnišnici so ga poimenovale Samson. Ima štiri leta mlajšo sestro Jeanne, oče, po katerem je dobil ime, je umrl že leta 1970, mama Ruth pa leta 2004.

Njegov daljni prednik je v Ameriko prispel z znamenitim Mayflowerjem, ladjo, ki je iz Britanije v Massachusetts priplula davnega leta 1620. Družina Eastwood se je v 30. letih zaradi očetovega dela trikrat selila, ustalili pa so se v kalifornijskem Piedmontu, kjer so živeli v bogatem delu mesta, imeli svoj bazen, bili so člani podeželskega kluba, starša sta vozila vsak svoj avto.

Mladi Clint je bil slab učenec in je moral obiskovati poletno šolo, leta 1946 pa so ga izključili iz gimnazije, ker je poleg številnih drugih prekrškov učiteljem pisaril obscena sporočila in na šolski zelenici zažgal lutko. Pozneje se je prepisal na tehniško srednjo šolo, njegov sošolec iz tistih časov pa je dejal, da so »ga v šoli videli le redko, ker se je drugje preveč zabaval«.

Po koncu šolanja je imel vrsto prilož­nostnih zaposlitev. Bil je reševalec iz vode, raznašalec časopisa, trgovski pomočnik, gasilec in delavec na igrišču za golf. Ko je razmišljal o vpisu na univerzo v Seattlu, so ga 1951 vpoklicali v ameriško vojsko.

»Vedno je omenjal vojno v Koreji in upal, da bodo vsi sklepali, da je bil v vojni in da je nekakšen junak, v resnici pa je bil ves čas v vojski reševalec v Fort Ordu v severni Kaliforniji,« ga je izdala dolgoletna (nekdanja) prijateljica Sondra Locke.

Eastwoodov mladostni prijatelj Don Loomis trdi, da se lahko zahvali hčerki častnika, s katero sta ljubimkala in je poskrbela, da ga niso poslali na fronto. Kljub temu je v vojski doživel nesrečo. Bombniku, s katerim je letel, je zmanjkalo goriva in je strmoglavil v morje. V rešilnih jopičih sta s pilotom plavala več kot tri kilometre do obale.
 

Z Leonejem do zvezd

Vojska je bila odločilna za zagon njegove igralske kariere. Eden njegovih tovarišev je imel zveze v Hollywoodu in ga je predstavil kamermanu Irvingu Glassbergu, ta pa režiserju Arthurju Lubinu. Slednjega je impresionirala 193 centimetrov visoka postava, igra pa ne in predlagal mu je igralski tečaj.

Pri prvih vlogah so kritizirali njegovo okornost in govorjenje skozi zobe, ki je pozneje postalo njegov zaščitni znak. Po mnogih stranskih in nepomembnih vlogah so pri Universalu leta 1955 razdrli pogodbo z njim.

Prvo pravo priložnost je dobil šele leta 1958, v televizijski seriji Rawhide, ki se je kmalu uvrstila med 20 najbolj gledanih v ZDA. V seriji je igral kar šest let, do 1965, in to so bila najnapornejša leta v njegovi karieri.

Delal je šest dni na teden, povprečno po 12 ur na dan, a so ga kljub temu nekateri režiserji oštevali, da ne gara dovolj. Prvič v življenju je spodobno služil: v prvi sezoni 750 dolarjev na epizodo, v zadnji 119.000 na epizodo.



Ko je njegov soigralec iz nadaljevanke Eric Fleming zavrnil ponudbo, da bi nastopil v filmu Za prgišče dolarjev (1964), ki naj bi ga v španskem zakotju posnel dotlej še precej neznan režiser Sergio Leone, so za vlogo predlagali East­wooda. Podpisal je pogodbo za 15.000 dolarjev za enajst dni dela, za nameček so primaknili še mercedesa.

Zaradi filma je postal velika zvezda v Italiji in skupaj s soigralcema Leejem Van Cleefom in Elijem Wallachom posnel še nadaljevanji, Za dolar več (1965) in Dober, hudoben, grd (1966). »Poskušal sem igrati s čim manj besedami in ustvariti vzdušje z vedenjem in premikanjem. Bil je karakter, o kakršnem sem dolgo sanjal, skrivnosten o svoji preteklosti. Manj ko je rekel, močnejši je postal in bolj je zrasel v domišljiji gledalcev,« je povedal o vlogi Blondieja iz zdaj že legendarne trilogije, katere čar je gotovo tudi v glasbi Ennia Morriconeja.

Leta 1967 so filme predvajali v ZDA, kritiki so jih raztrgali, gledalci pa oboževali in Eastwood je postal nova velika ameriška zvezda. Že naslednji film, Obesite ga brez usmiljenja, so ljubili tudi kritiki. Sledili so filmi V orlovem gnezdu, Dve muli za sestro Saro in Kellyjevi junaki, ki so ga 1969. snemali v Jugoslaviji in Londonu.


 

Skladatelj, župan – in magnet za ženske

Nepozabna je bila tudi njegova vloga inšpektorja Harryja Calahana v franšizi Umazani Harry, ki jo je snemal med 1971 in 1983. Uvodni in zaključni prizor z magnumom je del filmske zgodovine, prav tako stavek »No, daj, polepšaj mi dan« (Go ahead, make my day!).

Občudovali smo ga v trilerjih (Pobeg iz Alcatraza, Na ognjeni črti) in za njim vzdihovali v ljubezenski drami Najini mostovi, v kateri sta z Meryl Streep ustvarila eno najlepših ljubezenskih zgodb na velikem platnu.

Pestro je bilo tudi njegovo res­nično ljubezensko življenje. Prvo ženo Maggie Johnson je spoznal leta 1953 na zmenku na slepo, kmalu zatem pa se mu je rodil prvi nezakonski otrok, hčerka Laurie, ki jo je biološka mama dala v posvojitev.

V času prvega zakona je dobil s kaskaderko Roxanne Tunis še hčerko Kimber (1964), poleg dveh zakonskih otrok, sina Kyla (1968) in hčerke Alison (1972). Leta 1975 je zaživel s poročeno igralko Sondro Locke. Po devetih letih razmerja se tudi uradno ločil, medtem ko je Lockejeva do smrti ostala poročena z Gordonom Andersonom.



S stevardeso Jacelyn Reeves je imel sina Scotta (1986) in hčer Kathryn (1988). V devetdesetih letih mu je igralka Frances Fisher rodila hčerko Francesco (1993). Drugič se je poročil leta 1996 s televizijsko voditeljico Dino Ruiz, ki mu je istega leta povila hčerko Morgan. Ločila sta se pred sedmimi leti in odtlej so ga videli z mnogimi damami.

Leta 1971 je prvič sedel na režiserski stolček v filmu Strah v noči (Play Misty for me) in odtlej se je podpisal pod več kot 30 celovečercev. Z Neoproščenim (1993) in Punčko za milijon dolarjev (2005) si je prislužil po dva oskarja, za najboljši film in režijo, za najprestižnejšo ameriško filmsko nagrado pa je bil nominiran še s filmi Skrivnostna reka (2004), Pisma z Iwo Jime (2007) in Ostrostrelec (2014).

Eastwood je tudi oboževalec jazza, pianist in skladatelj ter se ponaša z zavidljivo zbirko vinilnih plošč. Njegov talent je podedoval sin Kyle, ki je basist in skladatelj. Clintove skladbe lahko slišimo v več njegovih filmih. Pred časom ga je zaneslo tudi v politične vode. Med letoma 1986 in 1988 je zasedal županski stolček kalifornijskega mesteca Carmel.

Kljub devetim križem njegova ustvarjalna strast ne pojenja. Njegov najnovejši film Richard Jewell z Olivio Wilde in Samom Rockwellom je v kinematografe prišel lani – in zagotovo ni bil zadnji.