Vsak teden ga tako serjemo

Če pomislim, kdaj bi se moja ime in priimek utegnila slišati na radiu, pomislim na: »Naj za trenutek odloži svoje nedelo naš ...«, ali pa na odhod v nebesa oziroma pekel. Zgodilo bi se na katerem od lokalnih radiev, v nacionalnem etru zgolj v sanjah.

Pa se je zgodilo, bil je petek, še zdaleč ne trinajsti, naslov dogodka je bil 13 let brez dviga RTV-prispevka, oddaja ona, ki jo že 33 let vodi en in isti, pa sila raznoliki Sašo Hribar. Da gre za Radio Ga Ga, ste najumnejši že doumeli. Režiser, scenarist in dirigent radijske imitatorske satire je v petdesetih minutah dvakrat, če ne trikrat omenil 182 centimetrov visokega gosta iz sila branega tedenskega časopisa, bojda se me je v oddaji tudi slišalo. Parkrat sem se oglasil s kašljem, zrak je bil še bolj suh od mene, ob domislicah nastopajočih pa nisem mogel zadržati rezgetanja.

Sašo Hribar, Jure Mastnak, Tilen Artač, Nejc Mravlja, Valentina Plaskan, Aleksander Pozvek, Marko Cirman in najbolj zelen med njimi, nedavno pridruženi član Jaka Zelen, so tistega žalostnega dopoldneva z epizodnimi vlogami iz mojih oči izvabljali solze sreče in tudi curljanja smrklja, žalibog, gagajevski humor mi je pač prijeten.

Bil sem v vlogi Hribarjeve leve roke, vloge desne mi očitno ni zaupal. Skozi steklo smo, pričakujoč štart, gledali in slišali globok glas napovedovalca resnega prvega radijskega programa Jureta Franka, skozi drugo šipo nas je motril tonski mojster Srečo Katona. Spomnim se ga iz osnovne šole, ki je bila očitno odskočišče za briljantne kariere. Pred dvigalom sem po treh desetletjih srečal tudi sošolca s faksa, ki je špiker. Joj, kako se je postaral. Morda sem se tudi jaz.

Sredi burne debate. FOTO: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

Scenariji oddaj nastajajo med kontemplativnimi Hribarjevimi vandranji po naravi Dolenjske. Svoje sodelavce s petkovo vsebino seznani dan, morda dva prej, nekatere natančneje, druge bolj razrahljano. Scenarij s kulijem izpiše na snežno bele liste in špeh, bogsigavedi s koliko minulih petkov, nosi s seboj. Postopki s snemalnikom se mu ne izidejo.

Ucurjak, kaj je to?

Igra asociacij, situacijska komika, satira in iznajdljivost akterjev so, ob absolutnem poznavanju vsebinske materije, da dol padeš. Kdo je imitiral, sem natipkal, koga, ne bom razdeloval, saj, kot mi je povedal Aleksander veliki imitator, po potrebi vsi lahko oponašajo vsakogar. Ampak zdi se, da so nekateri za svoje imitirance malone rojeni. Med kapljanjem na kup je bila razdrta marsikatera, ki ni za v cajteng, saj nas gotovo berejo tudi žene, matere, dekleta in tudi babice. Malo je bilo obmetavanja, kdo je najmanj pripravljen na šov, vpeljan pa je bil tudi nov marketinški izdelek, ucurjak. Sicer se še ne ve, ali bo ucurjak ta kratek, pivo ali morda žavba, slišal pa sem, da promocijo zanj dela specialist za dobre reklame, ki je tudi mož Tanje Ribič. Oglas gre takole: »Če mene vprašate, vsi bi pili ucurjak. Včeraj sam ga spio deci, ko bi me sa kiom po glavi.« Rečeno je bilo tudi, da bodo podelili priznanje priden, aludirajoč na stojana. Prejel naj bi ga Igor Pirkovič, ker je že trideset let priden.

Hribar mi je tik pred tedajci namignil, da je sila razbesnjen, in ko nas je katonski mojster spustil v eter, se je začelo. Sašo Hribar je nastopil kot on sam, nikakor se ni imitiral: »Na živce mi gre ta Muzej osamosvojitve, ko največji prdci, tisti, ki so razdvojili slovenski narod, ki so srali v Cankarjevem domu, govorijo o nekem muzeju, v katerem bi se morali oni slikati, imeti notri svoje spomenike. Trditev: Osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo. To je resna trditev, lahko me zaprete. Bila je agresija na Slovenijo, a zgodovinske danosti so bile takšne, da je bilo vsakemu intelektualcu, razumnemu človeku jasno, da se vojna v Slovenji ne more razplamteti, ker je armada komaj čakala, da gre sto kilometrov nižje na žarišča, ki so bila, so in še bodo. Nikoli ne bodo pogašena. V Sloveniji pa je bila telepatska državljanska vojna, čisto nič drugega. Bili smo borci, sam sem bil eden od tistih pod orožjem. Takrat še nismo točno vedeli, da smo razdvojeni, v glavi se je sicer slišalo, da so na eni tako imenovani domoljubi, na drugi domojebi, da so ruralni in urbani, da so eni harmonikaši in imajo drugi radi harfe, eni imajo radi umetnost, eni narodne običaje, da imajo eni radi domobrance, drugi partizane. Ampak ti hujskači iz Cankarjevega doma še niso imeli dovolj moči, da bi okužili vse nas, ki smo bili pod orožjem, da bi se začela krvava bratomorna državljanska vojna. Še zmeraj smo bili tolerantni. Ker jim toliko besed, hemotoksičnih, citotoksičnih, ki so jih izustilil, še ni uspelo pretvoriti v nevrotoksično diskurzno zadevo, ki pa je danes uničujoča. Danes ne bi rabili nobenega generala, da bi prišel na našo mejo, samo nekdo bi rekel, domobranci, vstanite, partizani, vstanite, in bi se pobili med sabo. Muzej slovenske osamosvojitve je muzej slovenskega miru, ki so ga dosegli tisti, ki še niso bili okuženi z besedami tistih, ki si danes postavljajo spomenike. Bila je telepatska vojna, kje ste novinarji, boste o tem kaj napisali? Doktor Roman Vodeb, se da o tem kaj napisati? Prvi si, ki boš na to mogoče odgovoril? Nikoli ni bilo osamosvojitvene vojne, največji dogodek je bila maša za domovino nekje med Ivančno Gorico in Višnjo Goro. Zakaj? Ker je bilo še dovolj strpnosti, da se ateisti niso uprli tistim, ki so rimokatoliške vere, ampak so to razumeli kot akt očiščenja ali pa vsaj olajšavo ob tistem, kar se je dogajalo. Namreč bil sem v četi, ki je gledala bombardiranje Starega Gabra in Medvedjeka, imel sem smolo, da sem to videl in me je zaznamovalo za vse življenje. Zvečer bi lahko zakurili kres in zapeli Ob tabornem ognju, Tam na Pugled gori, Zakaj sem partizan in čisto nič ne bi bilo narobe. Danes to ne bi bilo mogoče zaradi prdcev iz Cankarjevega doma, ki si postavljajo spomenik sovraštva in govorijo, da gre za spomenik osamosvojitve. To je zaenkrat vse, oprosti, Srečo, oprostite vsi, to mi je ležalo na duši, zdaj gremo pa z oddajo naprej.«

Čustveno, napadalno, šokantno, kot vdor realnega, po odležanem na Hribarjevi duši, no, potem pa vse tiho je bilo. Nekaj trenutkov. Vsak je pri sebi vedel, s katere strani ga je presenetilo.

Dol s kulturo!

Izjemen dogodek, trinajstletnico od zadnjega dviga RTV-prispevka, je zaznamoval Jože Martelanc, ki ga je Uroš Urbanija postavil za strateškega partnerja razvoja RTV Slovenija. Martelanc: »V Bukarešto smo šli. Urbanija je rekel, gremo v Bukarešto, umetnost je treba zjebat, veselico nazaj pa narodne običaje ...« En teden so bili tam, nič posneli. Niso znali jezikov, »ne znaš, ne moreš, kaj boš govoril«. Martelanc je povedal še, da vsi poznajo Čuke, da so bili pred njimi Predčuki, ki so igrali že doli v Altamiri. Ujel sem še nekaj o dogajanju v gostilni, ko opolnoči babe domov naterajo, ob enih žrebajo, kdo bo kelnarico Tončko za rit zagrabil, potem za šank do petih zjutraj, »potem gremo kozlat pol gremo pa k maši. To je protokol.« Dol z opero, kulturo, umetnostjo in temi svinjarijami, je Martelanc povzel Urbanijo. In napovedal nov projekt, maltretiranje komunajzarjev.

Sledilo je vprašanje, kdo je največji slovenski osamosvojitelj, Milan Kučan ali Janez Janša? Dvojčka, bivša jugo pionirčka Bizo in Bozo, sta navijala za Kučana, ki je še Tarzana pretepel, pa če bi imel helebardo, Janša pa buzdovan, »bi ga Kučan s helebardo zadel«. Povsem drugega prepričanja pa je bil gospod Pojbič, poudarjajoč, da bo mladina s časom že spoznala, za kaj gre, njegovi pa »širijo bistvo in resnico«, da je naj osamosvojitelj predsednik njihove stranke. To je utemeljeval z dejstvi, ki so na mizi. Na mizi so bili prazni listi. Ko so Marjanu Pojbiču poočitali nestrpnost do mladih, je začel na ves glas kričati, da ni razburjen in da je v zen stanju. Ni razumel niti voditeljevega vprašanja, čigava zasluga je, da imamo dandanes mlečni riž. »Nekaj pletete, pletete, pletete ... čakate, da bo ura enajst. In drug teden boste spet čakali, da bo ura enajst ...«

Sledilo je izganjanje komunizma iz Janeza Janše. Voditelj je takoj poudaril, da je to nemogoče. Štirje Janezi so zatrjevali, da so v komunizmu lepo živeli, da je bil čas prave svobode, »sedeli smo skupaj jaz, Školč, Kučan, takrat me ni nič motilo, ni me motil Ertl, bil sem sproščen«. Kako eksorcirati komunizem iz človeka, z obredom, česnom okoli vratu? Pitralon, parfum Pokošeno seno, bomboni Kiki, globin, vse za prgišče dinarjev, na cesti čudovito, par-nepar, Mladen Delić, »tresu se tribine« – vse te emocije je treba dati iz sebe, je provociral ta glavni. Eden od Janš mu je zabrusil, da vsaj punce nima iz komunizma, to je zamenjal. Izganjanje se je sfižilo, pa saj »je Kučan kdaj kaj dal ven? Nikoli!«

Naj pije greznico!

Debata je bila grobo prekinjena s ponovnim avizom, po katerem so se zadeve zapletle, časa ni bilo niti za reklamiranje ucurjaka. Jožetov nečak Ludvik Martelanc in njegovi, »še sam ne vem, zakaj,« so ugrabili ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca. Zagamani holcerji so ga zvezali in ga silili piti greznico.

Vrnitev v realnost, če je bil pravi Marjan Šarec vrhunski imitator, ne vem, kaj si misli, ko se vidi imitiranega kot obrambnega minstra. Se čuti počaščenega ali zardeva? Ob gagajevskem mučenju Maljevca je namreč izjavil, da še ni tako hudo, če ugrabljeni »lahko še govori ... Zdaj je čas, da se mi skupaj usedemo, sestali se bodo člani delovne skupine. Potem se bomo pogajali in tako naprej. Jaz ne bom nič obljubljal, mi smo se zdaj zmenili, da ne bomo nič obljubljali ...« Šarec je predlagal, da se času nameni čas in da naj ražnja ne kurijo, dokler zajec še teka po gozdu. »Minister je živ, minister je pri zavesti, jaz ne bom obljubljal, da bo tako ostalo tudi čez pet, deset minut ...«

Omizju se je pridružila Romana Tomc in predlagala demokratične rešitve, pa da naj žrtev za popravo okusa spije kavo. Očitke je namenila podpornikom kanala C0 in zabelila s čudovito mislijo: »Drek si in v drek se povrneš.« Z Maljevcem je bilo vse huje, policije pa ni bilo, ker je bilo z njo vse zmenjeno. Dogodek, ugrabitev, je bila prijavljena. »Če bi bil še naš Hojs, bi prišel z vodnim topom,« je sklenil ženski glas.

O-svobajanje

Po premoru se je pojavil ekskluzivni novinar Artur Štern, izpraševalec zunanje ministrice Tanje Fajon, »bruseljskega slavčka, morda celo bruseljske taščice, ker je malo zakrita ... Na videz niti ne rajca posebno moških, ko spregovori s tem žametnim glasom, pa se odprejo obzorja.« Fajonova je užaljeno odvrnila, da so ob njej ljudje padali na tla, se utopili v lastni slini. Govorila sta o osamosvojitvi, »sprva od mamine dojke, potem je pa steklo«. Fajonova je poudarila, da se je vse življenje treba o-svobajati, spoznala je, da se mora zdaj o-svoboditi tudi svo-bode. Spregovorila je o svojih novinarskih letih, osvobajanju od radijskega in televizijskega mikrofona ter o osvobajanju od ugaslih upov, ki jih je dajala zdajšnja vlada. Fajonova se je morala osvoboditi tudi od Boruta Pahorja, ki je bil »taka do-minantna domina. Rad je imel lepe ženske ...« V Bruslju so madžarski kolegi svobodo izražali s plezanjem po žlebovih, ona je osvojila Mannekena Pisa. Najteže pa se ji je bilo v Belgiji »o-svoboditi od courvoisierja, pardon, perignona«. Zdaj v Sloveniji pije običajen viski, viljamovko, kako radgonsko penino. Osvobojena in decentna bi vsak dan žurirala na Čebinah, »veste, vsi smo Asta Vrečko ...«

Priznam, petkovo gaganje sem v življenju redko ujel, ko sem ga, sem užival. In ugibal, kdo je Martina Ratej. In je prišla, prišel, za konec. Utrujena, ker je dan prej štihala. S kopjem gre h koncu, panična je, kaj bo po karieri, izgubljena je, ne ve, ali bi šla v partijo ali v cerkev. O realnem življenju, politiki, ve bore malo, s Hribarjem sta se lovila okoli besede god, Gott in voditelj ji je razlagal o dveh indoktrinacijah iste medalje. Za Golobovo stranko še ni slišala, »nič ne vem, sem bila cel dan na vrtu«. Sicer pa, državo bi lahko s kopjem še branila na Kolpi, čez bi še vrgla, čez Savo pa, če bi nastopila v vlogi osamosvojiteljice in bi imela slab dan, ne bi šlo.

Za eno leto scenarijev na kupu. FOTO: Jože Suhadolnik

Čeprav nam je Pojbič po krivem očital, da le čakamo na enajsto uro, je ta odbila. »Vidiš, vsak teden ga tako serjemo«, me je zunaj etra slednjič ogovoril Hribar. Čas jih vedno preganja, tokrat je izgnal Angelco Likovič. Čez čas, zunaj stavbnega radia, sem izvedel, da so tudi Radio Ga Ga poskušali zribati z raznimi forami. »Radio Ga Ga je bil najprej dolg osem ur, pa so rekli, da na svetu ni tako dolge satire, in so nam dali dve uri,« potem so jih skrajšali na uro in pol in ugotovili, da človek ne more narediti štirideset tako dolgih impro oddaj na leto. »Skrajšali so nas na petdeset minut, naslednji korak je verjetno trideset minut,« pravi Hribar.

In termin, petkovo dopoldne? »Po osamosvojitvi so nam dali termin, ki je bil daleč najslabši, prav iskali so ga.« In ga našli. A tudi mi smo ga.

Dolgo so čakali, da bi Radio Ga Ga odmrl. »Pa ni.« Pa še sam diha? »Mislim, da se vsake toliko časa sam regenerira,« odgovori Sašo Hribar. In Zelen ob tem prikima.