Verjemite, ne lažem!

Morda se bo moja zgodba nekaterim zdela neresnična, drugim pa bo zelo blizu. Ne vem. Torej ... stara sem 32 let, on 41. Poročena sva tri leta. Zelo se imava rada, resnično. Otrok nimava. To poudarjam, ker menim, da so pomembne informacije, ko boste razmišljali o odgovorih na mojo problematiko. Preden sva se poročila, sva skupaj živela dobro leto. Vse je bilo enkratno. Od spolnosti do drugih stvari. Seveda so bile tudi kakšne konfliktne situacije, predvsem zaradi moje t. i. impulzivne agresije, ki se kaže v tem, da nenehno dokazujem in prepričujem, kako prav imam. Morda sem zdaj malo pretiravala ...

O tej »motnji« sva se pogovorila in povedal mi je, da se zaveda, da tako reagiram le zato, ker se bojim, da bi bil zaradi napačnih odločitev ali dejanj kateri od naju oškodovan, prizadet. Zdaj je precej drugače, saj sem se začela zavedati, da je tudi on samostojna, inteligentna oseba, ki se zna sama odločati za svoje dobro ... Drugače se značajsko zelo dobro ujameva. Imava podobne poglede na situacije, se dopolnjujeva in si slediva na raznih področjih. S financami nimava težav, saj imava vsak svojo dobro plačano službo. Ker nimava otrok, si lahko zase ogrom­no privoščiva.

In zakaj nimava otrok? Sploh ne vem, zakaj. Nobeden ni nikoli pokazal prevelikega navdušenja zanje. Večkrat sva se o tem tudi pogovarjala, vendar nisva naredila konkret­nih sklepov. Rekli boste, da sva razvajena egoista. Morda imate prav. Razlog, zakaj vam sploh pišem, je sledeč. V filmih, ljubezenskih romanih in tudi v večini realnih primerov imata mladoporočenca zelo kmalu po poroki tudi spolne odnose. Žal se pri naju to ni zgodilo. Spolnih odnosov, drugače kot pred poroko, ko jih je bilo veliko, po poroki nisva imela več. Verjemite, ne lažem.

Najprej mi je bilo glede tega vseeno. Pač enkrat, sem razmišljala, mora biti malo pavze. Po letu in pol sem ugotovila, da če se mu približam, ne reagira (težav s potenco nima). Vedno je imel izgovor (preutrujen, presit, prevroče ...). Naslednje leto sem mu govorila, da to ni normalno in da bo treba nekaj spremeniti. Dejal je, da ga morda res malo odbija moja agresivnost in da preprosto nima želje po spolnosti. Zanimalo me je tudi, ali ima morda ljubico ali želje po moškem. Odgovoril mi je negativno, toliko ga poznam, da vem, da je odgovoril iskreno.

Po treh letih zakona še vedno ne seksava, pravi pa, da se počuti že veliko bolje in da bo verjet­no kmalu pripravljen poskusiti. Ne vem, ali naj jokam ali se smejim ... Skratka, pojavil pa se je nov problem in tokrat v meni. Zdaj jaz ne vem, ali bi sploh lahko imela z njim spolne odnose. Mislim, da sem mu globoko v sebi ves ta čas odbijanje zamerila in da me zdaj to ovira, da bom tudi jaz pripravljena, ko bo on. Sploh ne vem, ali sem pripravljena poskusiti. Oh, koliko je teh ne vem! Drugače pa razen seksa funkcionirava precej dobro, zelo prijateljsko (pogovori, diskretno božanje ...). Prosim za nasvet in upam, da mi bo pomagal narediti prve korake, takšne ali drugačne, k razrešitvi problema.

Res se precej neverjetno bere ta vaša zgodba. Očitno je poroka nekaj spremenila v vajinem odnosu. Kakor ste vse skupaj opisali, se je nekaj močno spremenilo v vašem partnerju. Vse, kar bi več napisal v zvezi s tem, bi bilo res samo posplošeno ugibanje, saj ste zelo malo napisali o vajinem odnosu. Verjamem, da imate občutek, da ste napisali veliko, ampak ne o vajinem čust­venem in intimnem doživljanju. Lahko se seveda motim, ampak to kaže, da je morda podoben tudi vajin odnos. Če je tako, potem vama je lahko samo zmanjkalo (spolne) energije, ki bi odnos poganjala in mu dajala neko resnično vsebino. V vajinem odnosu ni želje po družini, otrocih, seksu ... Ne želim reči, da je to narobe, samo naštevam dejstva.

Če ni teh želja, ki so temelj intimnosti v večini partnerskih odnosov, bi se mi zdelo modro, da se s partnerjem najprej vprašata in pogovorita, v čem je sploh smisel vajinega odnosa in ne nazad­nje poroke. Je bila morda samo nadaljevanje vajine logike, da si še naprej zagotovita (zavežeta) drug drugega in si s tem omogočita še naprej brezskrbno in lagodno živ­ljenje. Mogoče je tudi, da se vas je partner toliko spolno naveličal, da mu sploh niste več privlačni, ampak se samo še trudi in vam daje ravno toliko, da vas ohranja v odnosu (zakonu), ki mu je iz nekega razloga še vedno pomemben.

Vajino spolno pestro predzakonsko obdobje kaže, da pri part­nerju verjetno ne gre za spolno motnjo. Če ne gre za motnjo, potem ni bolj verjetne razlage, kakor da mu preprosto ni več (spolno) do vas, drugače povedano, da ga več ne privlačite. Če to drži, vama ne bo pomagalo tisoč psihologov ali psihoterapevtov, saj ti ne morejo ustvariti privlačnosti, ki je ni (več). Ti lahko samo pomagajo odstraniti ovire, da bi se privlačnost »udejan­jila« na za oba zadovoljujoč način.

Vsak par zase določa, kaj mu ustreza in kje je spodnja meja intimnega odnosa. Moje mnenje je, da bi vajin odnos res težko šteli za intimnega, ampak o tem navsezad­nje odločata sama. Če ste kljub temu, da se partner spolno ne zanima za vas, še vedno pripravljeni vztrajati in še zmorete upati, da bo kdaj drugače, je edini nasvet, ki ga lahko dam, da poskusite zamen­jati strokovno pomoč. Temu pa lahko precej mirno dodam, da vaša domnevna »motnja« (impulzivna agresija?) zagotovo nima kaj dosti opraviti z moževo nezainteresiranostjo.

Ker ste mi vprašanje postavili z upanjem, da boste lažje našli pravo smer za razrešitev problema, bi vam kar zelo naravnost odgovoril, da rešitev zaman iščete pri sebi. Če sploh obstaja, se zagotovo skriva pri vašem možu. Zato je ne morete najti namesto njega, lahko mu pri tem samo pomagate. Pomagamo pa lahko samo tistemu, ki se zaveda težave in tudi prosi za pomoč oziroma vsaj sodelovanje. Dokler se v možu ne prebudi nič od tega, lahko samo čakate ali pa začnete razmišljati o koncu odnosa, ki za vas očitno ni več zadovoljujoč.