Varna mesta

Dario Nardella, župan Firenc, je na twitterju objavil, da so nekateri od njega zahtevali, da podre kip Dostojevskega, ki stoji v Firencah. Na eni osrednjih univerz v Milanu so odpovedali predavanja o Fjodorju Dostojevskem. V zagrebški filharmoniji so iz programa koncerta v Lisinskem vrgli dela Čajkov­skega.

Evropska filmska akademija (EFA) se je pridružila apelu Ukrajinske filmske akademije in se odločila za bojkot ruskih filmov. Ruski filmi so izključeni tudi z letošnjega filmskega festivala v Cannesu. V znak solidarnosti z ukrajinskim ljudstvom. Res? Je to tisto, kar si želi ukrajinsko ljudstvo v tem trenutku?

Bojkot klasikov, dosežkov civilizacije, Dostojevskega, Čehova, Tolstoja? Bojkot filmov ruskih avtorjev? Filmov, ki morda govorijo zgodbe, ki bi jih morali slišati vsi, da bi razumeli več, filmov, ki so opozarjali, kaj se lahko zgodi, že mnogo preden so ruski tanki prestopili mejo. Podobno, kot če bi pozivali k bojkotu filmov iranskega režiserja Džafarja Panahija, ki ga preganja sam iranski režim.

Se res vračamo v brezumne čase zažiganja knjig? Mar ni to dodatno gorivo za konflikte in sovraštvo, kaj s tem sporočamo ruskemu ljudstvu, ki se zgrinja na proteste? Da je samo, izobčeno, prepuščeno na milost in nemilost norosti vojne, ki je ne želi.

Lahko se odločimo, sami, po svoji vesti, da bojkotiramo koncert rus­kih umetnikov, če verjamemo, da smo na tak način solidarni z ukrajinskim ljudstvom, a vsesplošni bojkot? Prepoved umetnosti nekega naroda? Duhovno barbarstvo.

Sergej Loznica je ukrajinski režiser, ki je posnel vrsto nagrajenih dokumentarcev in iz dokumentarnih materialov, videov in študij ustvaril igrani film Donbas, ki govori o konfliktih in kaosu različnih kriminalnih in paravojaških združb v Donbasu, ki se enkrat borijo proti ruskim silam, drugič proti ukrajinski vojski. Loznica je zaradi mlačnega odziva EFE na rusko invazijo na Ukrajino, najprej izstopil iz Akademije, a ko je izvedel za bojkot ruskih filmov, se je ostro odzval: »Mnogi moji ruski prijatelji in kolegi filmarji so se izrekli proti tej vojni, tudi oni so žrtve te vojne, tako kot smo mi vsi,« je zapisal v pismu za Variety.

»Na dan, ko so ruski vojaki začeli prodirati v Ukrajino, je bilo prvo sporočilo, ki sem ga dobil, od mojega prijatelja, ruskega režiserja Viktorja Kosakovskega: 'Odpusti mi. To je katastrofa. Tako me je sram,'« piše Loznica.

»Takoj zatem sem dobil videosporočilo še enega ruskega prijatelja, med drugim avtorja Leviatana, Andreja Zvjaginceva. Kar se dogaja pred našimi očmi, je srhljivo. A prosim vas, da ne zapademo v vsesplošno norost. Ne moremo ločevati ljudi na podlagi njihovih potnih listov, lahko jih sodimo samo po njihovih dejanjih,« je pozval. Kaj še hočemo? Ukrajinski režiser, ki je bil sprva kritičen zaradi mlačnega odziva EFE, nas zdaj poziva, naj ne zapademo v norost.

Mar ne želimo slišati, kaj nam ima povedati Sergej Lebedjev, oster kritik Putinove politike, ki ga gostimo na letošnji Fabuli, ali ruska pisateljica Guzel Jahina, ki je med drugim zapisala, da v njenem krogu prijateljev in znancev ni nikogar, ki bi podpiral to vojno? Družbene mreže v Rusiji so polne besa in zahtev, da se vojna ustavi. »Napočilo je obdobje enostavnih resnic, ki jih je treba ponavljati v neskončnost. NE vojni. Mir svetu,« piše Jahinova. »Ponavljali jih bomo, dokler v to mračnost ne vstopi svetloba. To ni moja vojna.«

Ko sem septembra 2015 govorila z izraelskim pisateljem Etgarjem Keretom, je malo pred tem na sarajevskem festivalu britanski režiser Ken Loach, medtem ko je prejemal nagrado srce Sarajeva, pozval k bojkotu izraelske kulture. »Moj položaj je precej bizaren. V Izraelu me radikalna desnica zmerja z izdajalcem in mi grozi, za tujce sem nekdo, ki ima krvave roke že zato, ker sem rojen v Izraelu,« mi je takrat rekel Keret. »Zato je v vsakem kulturnem bojkotu nekaj oksimoronskega: da določeni ljudje mislijo, da bo to, da prekinejo komunikacijo z umetniki dežele, katere politiko obsojajo, prineslo mir? Res čudno.«

V Bibliji so omenjena mesta, imenovali so jih varna mesta, kamor so se v ekstremnih situacijah lahko zatekli vsi, mi je rekel. In literatura in umetnost sta takšni zatočišči v tem ponorelem svetu. Umetnost je tisto polje, kjer lahko obstajamo brez strahu in sprejemamo drug drugega. Umetnost je prostor empatije, sočutja, razumevanja različnosti. Tam smo skupaj. Za mir.