V svetu, polnem kardashiank, bodimo Gisèle

Če bi me pred nekaj meseci vprašali, kdo so ženske, ki jih občudujem, bi pomislila na Doro Maar ali Margaret Atwood. Zna biti, da bi omenila Marie Curie, čeprav ne poznam človeka, ki bi bil manj navdahnjen za naravoslovje od mene, a hkrati tako imel rad znanje in vedoželjnost, in slutim, da je ljubezen do omenjenega krasila tudi poljsko znanstvenico.

Ne upam si zatrditi, da bi mi v prvem hipu na pamet padle »navadne« ženske, posameznice, ki so se povezale v skupnost in se glasno borijo za pravice žensk. Ta lastna misel, zakaj torej ne brezimne ženske, me je zbodla kot trn. V javnosti je pred časom udarila zgodba o Francozinji Gisèle Pelicot. Bolj ko sem brala, kaj se dogaja na sodišču v Avignonu, bolj mi je šlo na bruhanje, želodec se mi je krčil, možgani pa divjali od nejevere.

Nasilje nad ženskami na Balkanu: »Samo oklofutal jo je, niti ne pretepel«

Človek je zmožen najhujših grozodejstev in v primeru Gisèle Pelicot se je izkazalo, da ta človek ni nihče drug kot njen lastni soprog. Dominique Pelicot je večkrat omamil svojo ženo, jo posilil in vabil neznance, da jo – nezavestno – posiljujejo še oni. Med letoma 2011 in 2020 jo je 92-krat posililo 72 moških, njen soprog pa je zlorabe snemal.

Grozljivo dejanje bi najbrž ostalo skrito, če ne bi 71-letnega Dominiqua francoska policija aretirala zaradi fotografiranja žensk v supermarketu, nato so organi pregona našli na tisoče posnetkov posilstev, ki jih je hranil na svojem računalniku. Sojenje njemu in 50 drugim moškim se je začelo septembra in bo predvidoma trajalo do sredine decembra.

In zdaj h Gisèle. Presenetilo me je, da se je pojavila na sodišču, da je glasno govorila o hudi zlorabi, da ji ni bilo nerodno nastaviti obraza vsemu svetu. Narobe je, da me je to presenetilo; to presenečenje je dokaz, kje sem odraščala, kako sem bila vzgojena. Moj prvi vzgib je namreč bil, da je žrtev tista, ki bi se morala skrivati. Gisèle Pelicot je jasno dejala: »Njih mora biti sram, ne pa nas.« Storilce, torej, in ne žrtev.

FOTO: Christophe Simon/Afp

Njen stavek bi moral biti zapisan nad tablami v šolskih učilnicah, v katerih se izobražujejo dekleta; na ekranih avtobusov, v katerih potniki izkoriščajo priložnost, da se v gneči kakor da mimogrede pritisnejo ob potnico; v nočnih klubih, v katerih posamezniki prežijo na nič hudega sluteče, zabave željne posameznice, ki zaradi nekaj kozarcev alkohola niso krive, da jih je nekdo posilil.

Gisèle je moja junakinja, moj vzor. Ženska, ki si je upala nastaviti lice, potem ko je doživela grozljive zlorabe, ko jo je izdal človek, ki mu je zaupala. Ni se poniž(a)na zaprla med štiri stene in v zasebnosti svojega doma jokala in tiho trpela, pač pa si je upala vsemu svetu povedati, kaj se ji je zgodilo. Skoraj se mi je zapisala beseda priznati, pa sem se v istem hipu vprašala, kaj sploh bi ona, žrtev, priznala. Nič ni storila.

Ko Blake zamudi priložnost biti tiho – nasilje ni romantično niti seksi

Kot družba moramo najti pot in obrniti to percepcijo, da s(m)o ženske same krive za spolno nadlegovanje in nasilje. Nismo, pa četudi se na avtobus ob enajsti uri zvečer odpravimo v salonarjih in mini krilu. Dora Maar, Sylvia Plath in Marie Curie so bile krasne, nadarjene, posebne.

Ampak moja junakinja je zrela, »navadna« ženska iz majhnega mesta v Franciji, o kateri svet ne bi vedel ničesar, če ne bi preživela strahot, pod katerimi bi klonile mnoge, zelo verjetno tudi jaz sama. Svojo izkušnjo je izkoristila za to, da opozori na to, kako se obnašamo do žrtev spolnih zlorab.

V svetu, polnem »kardashiank«, zato bodimo Gisèle.