V gorah red bull ne daje kril, google pa ne riše varnih poti

Že tako močna slovenska navezanost na hojo v hrib se je med koronsko krizo še okrepila. Po hribih in gričih je hodilo staro in mlado, tudi tisti, ki so se prej raje podili za žogo, ali tisti, ki so posedali po kavčih. Pred nami pa je vrhunec planinske sezone, poletje, ki marsikoga zvabi v višave, kakršnih ni vajen.

Letošnje poletje bo, kot kaže, glede tega posebno. Turistične bone, ki nam jih je namenila vlada, bomo lahko izkoristili tudi v gorskih kočah, ki bodo še bolj zanimiva destinacija, ker bo imel marsikdo pomisleke glede dopustovanja v tujini in ker si tega marsikdo ne bo mogel privoščiti. O tem, kaj početi v slovenskih hribih in gorah in česa ne, smo se pogovarjali z Matjažem Šerkezijem, gorskim reševalcem, alpinističnim inštruktorjem in strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije.
 

Vremensko je letošnje leto obrnjeno na glavo, zima je bila topla, snežilo je ob začetku pomladi, v začetku junija smo imeli aprilsko vreme … Kakšne so ta čas razmere v gorah?

Svežega snega ni, splošne razmere za odhod v gore so odlične. Vendar so na nekaterih planinskih poteh, predvsem tistih na severnih in osojnih straneh, še vedno snežišča. Dovolj je že, če je snežišče dolgo dva metra. Za primer lahko dam Brano nad Kamniškim sed­lom. Tam je na planinski poti snežišče na strmini. Če je na ravnem, ga lahko prečimo brez derez in cepina. Četudi ti zdrsne, le padeš na tla. Če pa je na strmini, se boš ob zdrsu odpeljal in že dva ali tri metre je dovolj, da z glavo zadeneš ob skalo. Sledi lahko huda poškodba ali celo smrt. Če je snežišče daljše, lahko zdrsnemo tudi čez steno. Ta manjša snežišča so zelo varljiva, vsakomur se zdi, da bo čeznje prišel brez težav ali jih bo obšel, vendar je tudi teren okoli njih zbit in lahko zdrsne. Posebno če nimaš primerne opreme. Veliko ljudi zdaj hodi v športnih copatih, kar samo po sebi ni nič narobe. Tudi sam včasih hodim v športnih copatih, vendar je razlika med mano in nekom, ki se je včeraj odločil, da bo začel hoditi po gorah, velika. Jaz to počnem od tretjega leta starosti, tudi moje mišičevje je drugačno, prav tako zaznavanje okolja. Da ne bo pomote, tudi mene lahko doleti nesreča, vendar se bom znal bolje prilagoditi razmeram kot nekdo, ki je do včeraj sedel na kavču in si v samopostrežni trgovini kupil športne copate. Jaz uporabljam kakovost­ne, pohodniške športne copate, ki stanejo toliko kot gojzarji. Imajo narebren in tog podplat. Danes je pri nas poplava cenenih športnih copat, v katerih ljudje pridejo do Kamniškega sedla, vidijo, da je do Brane le še 45 minut hoje, in nadaljujejo pot, češ da to ni nič posebnega. Nato hitro pridejo do zahtevnejšega območja, na katerem se zgodi nesreča.


 

Kakšno je primerno ukrepanje, ko pridemo do snežišča na strmini? Naprej s cepinom in derezami?

Za nekoga, ki ne zna uporabljati cepina in derez, nima pomena, da jih ima s seboj. Z njimi se bo še prej poškodoval, kot če jih ne bi imel. Ko pridemo do nevarnega območja, ki mu nismo kos, se moramo obrniti. Gora bo počakala, še veliko priložnosti bo, da se nanjo vrnemo avgusta. Cepin in dereze so za zelo izkušene ljudi. Pozimi smo na Veliki planini pripravili tečaj varne hoje. Prišli so takšni, za katere vem, da pozimi veliko hodijo v hribe in s seboj nosijo po dva cepina in dereze. Ko smo jim dali nalogo, naj se na pobočju s cepinom ustavijo po zdrsu, ni niti enemu uspelo. Cepin in dereze jim dajejo občutek varnosti, niso pa dejansko varni, če nimajo dovolj izkušenj in znanja. V Sloveniji je zelo veliko poti, vsak lahko najde sebi primeren cilj. Kdor ni vešč planinstva, naj izbere cilj v sredogorju, ne v visokogorju.


 

Na kaj, poleg snežišč, moramo biti še posebno pozorni v tem obdobju?

Nižje v gorah imamo težavo z listjem na poteh, zelo veliko ga je, zgnilo je in se usedlo. Listje je mokro, pod njim pa so vlažne korenine. Ko stopiš nanje, ti lahko zdrsne, četudi imaš gojzarje za 500 evrov. Listje pa je tudi zakrilo luknje med skalami, zato se marsikomu udre, in če ni dovolj fleksibilen, lahko stakne poškodbo gležnja in kolena. Tudi pri sebi opažam, da sem z leti manj prožen … Letos je prav tako ogromno klopov, ljudem svetujemo, da se primerno zaščitijo in se podrobno pregledajo, ko se vrnejo domov. Pred nekaj dnevi sem šel na Veliko planino, kjer je veliko listja in trave, klopi so kar mrgoleli po meni.


 

Da ne bova ljudi le svarila pred nevarnostmi v gorah in jih preganjala z njih, kako se torej varno podati v slovenske gore?

Pomembna je predvsem priprava na turo in njeno načrtovanje. Ko si izbereš cilj, se moraš zavedati, da te bo čakala še pot navzdol, ko boš osvojil vrh. Vrh ne sme biti vaš limit, imeti morate še rezervo za sestop. Mnogi se od danes na jutri odločajo, da bi šli na Triglav, čeprav pred tem niso šli dlje od okoliškega griča. Tako ne gre, še posebno ne, če so zraven tudi otroci in starejši. Vedno se je treba zavedati, da si šele na polovici poti, ko si na vrhu. Priporočamo dobre planinske čevlje, za zahtevnejšo hojo nevajene noge naj bodo polvisoki ali visoki, z narebrenim in togim podplatom, ki se ne prepogiba ob obremenitvi. S tem si bodo zaščitili noge in lažje bodo hodili kot v športnih copatih ali, bog ne daj, »šlapah«. Vedno gremo v gore z nahrbtnikom, tudi poleti. Vedno moramo imeti pri sebi topla oblačila, rokavice, kapo, zaščitna oblačila, jakno. V dolini so ta čas izjemno dobre razmere, nad 1500 metri pa se zelo shladi, še posebno če se skrije sonce. V kratkih rokavih se bomo hitro podhladili. Če se v hribih sonce skrije, zapiha ali je nekaj megle, temperature padejo pod 10 stopinj Celzija. Obvezna oprema sta tudi tiskana planinska karta novejšega letnika in kompas. Lani smo imeli dvakrat posredovanje na istem mestu, ker so imeli pohodniki planinsko karto iz leta 1996. Zarisane poti, ki si so jo izbrali, tam že dolgo ni več. Preplezali pa so tudi zid, ki označuje, da poti ni več. V razmiku enega tedna smo tam pobrali dve skupini. Ne uporabljajte googla za iskanje poti. Številni pridejo na Veliko planino z gondolo, spustiti pa se želijo peš. Na telefonu vtipkajo, kje vodi pot, googlov zemljevid jim potegne ravno linijo čez najbolj zahtevno brezpotje in se izgubijo. Tam jih največ pobiramo. Namestili smo preventivne table, vendar se to še vedno dogaja. Za varno pot se je treba držati planinskih markacij, če se izgubimo, se vrnemo do zadnje markacije, ki smo jo videli, in poskušamo nadaljevati po pravi poti. Ne rinemo naprej, da ne pridemo do terena, na katerem potem ne moremo več ne naprej ne nazaj.


 

Takrat morate v akcijo gorski reševalci. Se je pri vaših posredovanjih poznalo, da je med karanteno več ljudi hodilo?

V času strožjih ukrepov je bilo zelo malo nesreč v gorah, v Kamniku smo sicer imeli nekaj intervencij, ko so se ljudje izgubili, imeli smo tudi eno smrtno žrtev. Ko so se ukrepi sprostili, se je začelo. Med vikendi imamo zdaj na dan po dve intervenciji. Težave povzroča slaba telesna nepripravljenost. Nekateri so bili morda med karanteno bolj aktivni kot običajno, vendar v dolini. Gore zahtevajo telesno dobro pripravljenega človeka, veliko jih preprosto omaga. Še posebno v kombinaciji z energijskimi napitki in geli. Red bull ti v gorah ne da kril, temveč lahko pohodnika dodatno izčrpa. Ti pripravki so namenjeni športnikom, ki so jih vajeni jemati, če to vzame 50-let­nik, ki ima morda že težave s srcem, lahko zaradi tega tudi umre. Te stvari povzročijo dodatno dehidracijo, telo izčrpajo sladkorja. Če tega ne nadomestimo z običajno hrano, na določeni točki pademo dol. Raje posezite po kruhu in klobasi kot po kemiji. Drugače pa je tudi veliko poškodb spodnjih okončin, ker noge niso vajene obremenitev. Med poškodovanimi je veliko starejših žensk zaradi osteoporoze. Že pri manjšem obratu noge na skali lahko kost poči.


 

Omenili ste neprimerno prehrano in pijačo za v hribe, kakšna pa je primerna?

Potrebe po hrani in pijači lahko v večjem delu zadovoljimo v planinskih kočah, v nahrbtniku imejmo samo nekaj za sproti, nekaj za morebit­no krizo ali malico za dober občutek. Pri Slovencih je značilno, da v nahrbtniku nosijo pet pločevink piva, malice pa toliko, da je jaz ne bi pojedel v dveh tednih. To je dodatna teža, ki jo tovorijo v klanec, kjer se pozna vsak dodaten kilogram. Tura zaradi tega postane neprijetna, na vrh pa prinesejo sparjeno pivo. Tako ali tako se odsvetuje večji vnos alkohola v gorah. Jaz sem za to, da ga tam sploh ne bi bilo, tudi brezalkoholna piva so dobra. Naj se planinci odžejajo in okrepčajo v kočah in bodo šli veliko lažje v dolino. To je prava planinska prehrana. Za pot navzgor pa je dovolj en sendvič, predvsem nekaj takega, kar smo vajeni jesti tudi doma.

Izbira pijače je bistvenega pomena. Predvsem pri mlajših pohodnikih vidimo, da s seboj nosijo sladke gazirane pijače. Te nas ne odžejajo, temveč nas pahnejo v začarani krog, k dodat­ni potrebi po sladkorju in dehidraciji. Primerni so izotonični napitki, morda blago sladkan planinski in šipkov čaj, lahko tudi proja brez sladkorja. To je kavni nadomestek, ki so ga kuhale naše babice. Odličen je, ker vsebuje minerale in elektrolite, dobimo tekočino, ni sladek in ni diuretik. Tega potrebujemo največ liter, vse drugo lahko dobimo v planinski koči.


 

Te bodo zaradi poletne sezone in uporabe bonov precej obljudene …

Nič ni narobe s tem, da bo več ljudi v gorah, svetujemo pa jim, da poskušajo izbirati manj znane cilje. Ni vse Triglav, Grintovec, Stol, najvišji vrhovi. V Sloveniji je ves alpski in predalpski svet primeren za planinarjenje. Ne nazadnje si lahko tisti, ki imajo težave s hojo na daljše razdalje, izberejo tudi kombinacijo med pohodništvom in turnim kolesarjenjem. Ne izbirajte si vsi istih ciljev, da se ne boste vsi nagrmadili na eno točko. To tudi iz ekološkega zornega kota ni dobro, koče, ki tam obratujejo, ne morejo sprejeti takšnih kapacitet. Opremi za prvo pomoč v nahrbtniku dodajte še masko in majhno steklenico razkužila, da se boste lahko zaščitili, če boste zraven pri nesreči. V kočah sme zdaj prespati tudi manj ljudi, zato je toliko bolj pomembno, da vnaprej rezervirate sobo, če želite tam prespati. Tudi ko gremo v hotel, prej rezerviramo sobo, mar ne? Drugo so izredne razmere, če nas preseneti vreme, takrat bodo že našli prostor v koči. Opozoriti pa moram še, da so bivaki namenjeni le nujnim primerom, ko nas v gorah kaj preseneti, niso spalna kapaciteta, temu so namen­jene planinske koče, naj tako ostane. Če že gre kdo v bivak, naj za sabo počisti vso hrano in smeti. V času karantene, ko se je za hojo odločala nova struktura ljudi, je bilo ogromno smeti po hribih in gričih. Razočaran sem bil, da so ljudje še vedno takšni packi. Naredili smo čistilne akcije, počistili smo za njimi, upam, da ne bo treba še enkrat.