Tudi za komika je dopust naporna reč

Petintridesetletni Velenjčan Uroš Kuzman je doktor znanosti in komik, asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko, član Šaleškega študentskega okteta in televizijski obraz, ki že nekaj let soustvarja oddajo Ugriznimo znanost na nacionalni televiziji.

V uspešnici Profesor Kuzman mlajši predstavi vse formalne in neformalne šolske dogodivščine, pa tudi avto- in glasbene šole ter šole za starše. Najzabavnejši slovenski matematik lepo povzame občutke številnih staršev: komaj čaka, da se po napornem dopustu spočije v pisarni.
 

Predstava Profesor Kuzman mlajši se bliža stoti ponovitvi. Ste, ko ste jo ustvarjali, pričakovali, da bo tako dolgoživa?

Iskreno povedano, ne. Moja skromna želja je bila, da bi nanizal kakšnih 30 ponovitev. S tem bi bili jaz in moji so­ustvarjalci že zelo zadovoljni. Kar se dogaja zdaj, je pravljično. Sploh v mojem rojstnem kraju, Velenju, kjer sem igral že osemkrat. Moji sokrajani se včasih pošalijo, da mora vsak Slovenec na Triglav, vsak Velenjčan pa na Kuzmana.
 

Ste edini slovenski komik z doktoratom iz matematike. Se humorja zato lotevate kaj bolj analitično od kolegov? Ocenjujete uspešnost šal v odstotkih?

Ne, veliko raje jih potenciram, množim in nato delim. (Smeh.) Ampak, brez skrbi, razumem vaše vprašanje … Ne morem ravno reči, da je matematika neka ključna prvina mojega humorja, si pa pri zasnovi šal velikokrat pomagam z logiko.

 

Pred vrati je novo šolsko leto. Kaj je bila največja neumnost, ki ste jo zagrešili kot osnovno- ali srednješolec?

V srednji šoli sem na svojo gimnazijo napisal grafit. Pri tem početju sta me ujela hišnik in moj oče ..., ki je bil takrat ravnatelj te gimnazije. Ampak sreča v nesreči, ukora mi ni bilo treba nesti domov podpisat.
 

V monokomediji nas popeljete po spominih na plonkanje, piflanje, pisanje in špricanje. Ste bili med tistimi, ki so plonkali, ali med tistimi, od katerih so sošolci pri testih prepisovali?

Bolj na strani tistih, ki so med testi pomagali vsem drugim. Prav zato se zdaj počutim malo čudno. Pred 15 leti sem tem ljudem pomagal, zdaj pa moram loviti njihove plonk listke med izpiti.
 

»Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige,« je pred približno dvema tisočletjema ugotovil Cicero. Ste docent na Fakulteti za matematiko in fiziko in vsak dan v stiku s študenti. Kakšno je vaše mnenje o današnji mladini? Je res tako grozna, kot jo dostikrat slikamo? In ali je res, da je vsaka naslednja generacija še manj razgledana od prejšnje?

Težko je odgovoriti na tako vprašanje. Ob prelomu prejšnjega stoletja so očaki zrli v dolino in si belili brado: »Lej jih, mlade, vsi silijo v mesta. Od lakote bodo umrli, če ne bodo na kmetih ...« No, pa smo še vedno tu! Zato se mi zdi, da ni fer obsojati nobene generacije mladih. Morda bomo njihovo poslanstvo razumeli šele čez desetletje ali dve. Tudi če jim na področju formalnih oblik izobraževanja trenutno manjka interesa, je njihova kreativa vidna drugje. Blogi, vlogi, skeči, podkasti, lastne video in glasbene produkcije … Vsakemu, ki dela, kapo dol. Vsakemu, ki lenari, pa kako nežno brco v rit! Tako smo rekli včasih in tako velja še danes.



 

V enem od intervjujev ste povedali, da se držite pravila »na odru govori le tisto, zaradi česar ti naslednji dan ne bo nerodno iti v predavalnico«. Kakšnim šalam se izogibate?

Huh, ne bi ravno rekel, da se izogibam šalam! Bolj one bežijo od mene. (Smeh.) A razumite, komik je kot dedek Mraz, vsak od njega pričakuje presenečenja. Vendar je na začetku ta malha precej prazna. Ko si mlad, ni prav dosti tem, v katerih si suveren. Zabave, ne­umnosti, študentsko življenje. To je tvoj vsakdan in tvoj repertoar. Ko daš skozi tudi kako službo ali dve, rojstvo otroka in ženitno ponudbo, se svet začne vrteti malce drugače. Takrat začutiš, da bi rad skozi humor povedal, kdo si. In če si profesor in oče, pač ne moreš biti tudi Casanova, večni študent in promotor življenja brez obveznosti.
 

Stand up komedija se je v zadnjih letih pri nas zelo razcvetela, vse, kar imamo priložnost videti na odrih, pa ni na enaki kakovostni ravni. Vam gredo kolegi, ki so na odru preprosto zanič, kaj na živce, ker pride zaradi posameznikov na slab glas slovenski stand up kot tak, v celoti?

Niti ne. V koroški ligi baje igra vratar, ki ga zaradi njegovih »veščin« kličejo ementaler. No, dvomim, da se Jan Oblak kaj sekira zaradi njega. Pač, vsako potovanje se začne s prvim korakom, nato pa je enim dano iti v svet in drugim le do prve gostilne. Je pa tako, da kdor gre na stand up več kot enkrat, hitro ugotovi, kaj lahko dobi kje in za kakšno ceno. Tisti, ki ne gredo, pa itak niso relevantni.
 

Nad katerim kolegom pa ste navdušeni in toplo priporočate obisk njegove ali njene predstave?

Pri predstavi mi je zelo pomagal in jo režiral Perica Jerković, zato bi bil on moj prvi izbor. Za moj okus je on komik z najširšim diapazonom komičnih prvin. Potem pa sta tu še Gašper Bergant, ki je na zemljevid Slovenije postavil pristen črni humor, in Lucija Čirović, ki orje ledino na področju ventrilokvizma.


 

Gostimo vas v rubriki Moj konec tedna. Kako najraje preživljate vikende?

Živim v Velenju, svoj dopoldanski s. p. opravljam v Ljubljani, popoldanskega pa po vsej Sloveniji. Zato sem zelo vesel, če mi kak vikend ni treba predaleč od doma. Takrat obiščem velenjski mestni center. Ni nič manj živahen kot ljubljanski, pa še parkirati je precej lažje. (Smeh.)

Ste privrženec ležanja na kavču ali imate raje aktivne vikende z obveznim nedeljskim izletom?

Jaz sem privrženec ležanja na kavču, moja sinova in žena pa žal ne. Zato imam »raje« aktivne vikende z obveznimi izleti. (Smeh.) Je pa res, da doma nimamo televizorja. Zato si moramo sami ustvarjati razvedrilni program.

 

Obstaja kakšen konec Slovenije, kamor se vedno radi odpravite?

Ja, z velenjskimi taborniki vsako leto taborimo v Ribnem, pri Bledu, s planinci pa v planinskem učnem središču v Bavšici pri Bovcu. V obeh primerih gre za super mešanico doživetij v naravi, kančka turizma, predvsem pa večerne sprostitve za starše, ko otroci zaspijo.

Ali vreme kroji vaše načrte ali ste prepričani, da ni slabega vremena, le slaba obutev in oprema?

Če bi iskali v Hervisu, bi našo družino našli na oddelku »outdoor«. Torej da, pogosto se odpravimo ven tudi v slabem vremenu. Ne bi pa rekel, da smo v tem početju kakšni ekstremisti.
 

Kaj pa zunaj naših meja: katera je vaša sanjska destinacija? Kam bi recimo odpotovali, če bi na loteriji zadeli velikanski dobitek?

Pred dvema letoma smo zaradi mojega študijskega dopusta štiri mesece živeli v Oslu, na Norveškem. Tja bi se definitivno še vrnili. Sicer pa je neka skrita želja preživeti kak mesec ali dva na Novi Zelandiji.
 

Kako izbirate počitniške destinacije? Se mora strinjati vsa družina, o predlogih glasujete ali ste povečini složni?

Imamo klasično demokracijo. Otroci lahko razpravljajo, a nimajo volilne pravice, jaz in žena pa o vsem glasujeva. Če je izid neodločen, obvelja njena!
 

Je letošnji dopust že za vami ali vas to prijetno opravilo še čaka?

Večji del je že za menoj. Bili smo že na morju, v gorah, na taborjenju, v Budimpešti, zaradi nove predstave, ki jo pripravljam s kolegi, pa sem skočil tudi na Triglav. Ob tem tempu in živahnih otrocih že komaj čakam službo, da se malce spočijem v pisarni.