Tone Hočevar: Ko je v papeževem oknu za hip ugasnila luč

Pol stoletja mineva, odkar sem se začel preizkušati v poklicu, ki sem ga izbral za svojega, najbrž mi je bil namenjen in sem mu bil namenjen. Za vajenca sem bil na televiziji, edini, ki smo jo takrat imeli na Slovenskem. Prav malo sem se obotavljal, ko so me po petih letih vprašali, ali bi bil dopisnik iz Mehike in Srednje Amerike. Posodili so me Tanjugu za štiri leta, na televizijo sem se vrnil šele čez ducat let, po dopisnikovanju na Kubi in Karibih. Takrat bi moral pravzaprav priti na Delo, vse je že bilo dogovorjeno in urejeno, pa so me kolegi na Kolodvorski vendarle prepričali, da se moram vrniti na televizijo. Spet sem prerajžal pol sveta, predvsem vzhodni del Evrope, kjer je takrat, konec osemdesetih, vrelo. Domače spremembe sem potem dočakal v televizijskem studiu.

Po krajši, prav koristni in prijetni avanturi v žal že dolgo rajnkem časniku Republika sem vendarle prikorakal, kamor mi je bilo, se zdi, že dolgo namenjeno. Na Delo. Že iz Havane sem pisal za časnik, ki sem ga prebiral, ko je bil še Slovenski poročevalec. Na Delu sem naposled preživel največ svojih novinarskih let, pri tem pa nikoli nisem nehal sodelovati s televizijo. Pa mi ni bilo dano prav dolgo sedeti v redakciji na Dunajski, usoda je hotela, da so me poslali v Rim. Najprej za en mandat, pa za drugega, za tretjega in še četrtega, dopisniški del mojega novinarstva je trajal polnih 28 let.
 

Hermetični sistemi

Moj Rim, kjer sem bil naposled že skoraj doma, je trajal šestnajst let. Kar zadeva Vatikan, sem nadaljeval, kar sem začel že januarja leta 1979, ko je Janez Pavel II. prišel v Mehiko na svoje prvo popotovanje. Pisanje o dogajanju v papeški državi je bilo tudi nadaljevanje kubanske izkušnje. Jezuitski učenec Fidel Castro je na svoj otok v Karibih prenesel hermetično zaprti sistem, doma za vatikanskim obzidjem. Podobne navade politikov sem spoznaval tudi v vzhodni Evropi, navsezadnje marsikdaj in v marsičem tudi v domovini. Seveda sem bil predvsem dopisnik iz Italije, ampak Italija je le eden izmed poskusov obnavljanja rimskega imperija, ta pa je utelešen samo v papeški državi.

Za Nedelo sem vsaj občasno pisal od dne, ko smo nedeljsko izdajo Dela postavljali na noge, krst je bil v gostilni pod Krimom. Med vsemi prispevki za Nedelo se gotovo najbolj spomnim večera, ko je umrl Karol Wojtyla, tisti, ki sem ga pozorno spremljal četrt stoletja. Dolgo smo novinarji opazovali njegovo poslavljanje, vse se je ves čas dogajalo pred kamerami in pred novinarji. Tudi svoje največje trpljenje je poljski papež delil z javnostjo.
 

Čakanje na pepeževo slovo

Že vnaprej smo dopisniki pripravljali tekste za trenutek, ko se bo res poslovil. Tistega večera, bila je sobota, sem že popoldne poslal za Nedelo besedilo za prvo stran, pa še veliko za notranje strani. O Wojtylovem poslavljanju, o njegovi dolgi papeški poti. Potem sem šel še na ploščad pred papeško univerzo Urbaniana, za slovensko televizijo sem kot gost z Dela v živo poročal o dogajanju, o ugibanjih, o ozračju v Rimu. Stal sem pred kamero, za menoj je bil za kuliso do zadnjega kotička napolnjeni Trg svetega Petra. Spraševali so iz Ljubljane, odgovarjal pa sem skupaj s prefektom Rodetom, ki je bil v svoji pisarni in ga kamera ni videla.

Ko sva povedala vse, kar sva vedela, sem se spustil do Ceste sprave in naprej na trg, z Uršo Izgoršek, ki je dežurala v redakciji Nedela, sva se dogovorila, da lahko objavijo besedila, ki sem jih poslal kakšno uro prej. Samo še nekaj korakov sem naredil, prišel sem pod papeževo okno, ko so za trenutek ugasnili luči. Umrl je. Toliko časa smo še imeli, da smo vse tekste, pripravljene vnaprej, umaknili in jih zamenjali z novimi, le napisati jih je bilo treba. Stekel sem domov, le nekaj sto metrov do bazilike sem stanoval. Nedelo, ki je takrat res izhajalo ob nedeljah, je bilo med redkimi časniki, ki je imelo novico o papeževi smrti in zgodbe o dogajanju v papeški državi med prvimi, že nekaj ur po smrti so ga raznosili na domove in prodajali na ulicah.