Tibor Mihelič Syed: Družina in prijatelji so prva prioriteta

Intelektualec, baskitarist v izjemnem bendu Katalena in direktor Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), ki drži tudi producentsko taktirko nad Bobri, festivalom kulturno-umetnostne vzgoje za otroke in mladostnike Mestne občine Ljubljana. Ta se je začel včeraj, 18. januarja, in vse do 8. februarja se bo na različnih prizoriščih zvrstilo 360 dogodkov s področja gledališča, filma, glasbe, plesa, pa tudi delavnic na sto in eno temo. Čeprav je zdaj logistika že utečena, si je treba vseeno (na)polniti baterije in Tibor ima za sproščanje kar nekaj izvirov, ne le glasbe.

Pred nami je že 12. festival Bobri. V kaj je v teh letih prerasel, zakaj ga ne gre zamuditi?

V le nekaj letih so se Bobri iz manjšega, obrobnega festivala, za katerega so bili dogodki bolj kot ne napaberkovani, razvili v enega največjih festivalov kulturno-umetnostne vzgoje v regiji. Program je premišljeno in ciljno kuriran okoli vsako leto izbrane teme, ki pa najmlajše nagovarja na izrazito sodoben način. Zdaj v treh tednih v zgoščeni obliki zajema najboljše, kar lahko otrokom in staršem ponudijo ustvarjalci in producenti iz Ljubljane in tudi od drugod.

Če bi morali izbrati nekaj vrhuncev, na katere ste v letošnjem programu res ponosni, kateri bi to bili?

Izpostavljanje vrhuncev je vedno nehvaležno početje, prehitro se odločimo za dogodke, ki so bolj spektakularne narave, pa vsi vemo, da se kakovost izkušnje ne skriva v spektaklu, temveč predvsem v manjših, intimnih dogodkih. Letošnji festival poskuša odgovoriti na vprašanje, kakšne priložnosti in omejitve nam prinaša dialog med umetnostjo na eni strani ter znanostjo in tehnologijo na drugi. Je njihovo sožitje morda ključno za spremembo načina življenja, ki ga naš planet tako zelo potrebuje?

Za kako velik logistični zalogaj gre? Koliko vnaprej se že dogovarjate z morebitnimi sodelujočimi in kaj svetujete obiskovalcem, da bo vse gladko teklo tudi med samim festivalom?

Festivalska logistika je že tako dobro utečena, da je kar težko verjeti, kako malo ljudi jo poganja. Priprave, izbor dogodkov in kreativno spodbujanje producentov k premisleku o nečem novem pa potekajo tako rekoč od maja pa vse do januarja, ko se festival uradno začne. Obiskovalce že leta opozarjamo na precej preprosta pravila ravnanja, ki pa jih nekateri še vedno brezbrižno ignorirajo: naj upoštevajo starostna priporočila, da je vstop na dogodke mogoč le z vstopnico ter na osnove bontona na kulturnih dogodkih. Tudi vse našteto je sestavni del kulturne vzgoje.

Kako gre festival za otroke in mladino skupaj z družbenokritičnimi, polemičnimi, drznimi ... predstavami, ki jih uprizarjate na odru SMG? Je ta odklon sprostitev ali si tudi pri programu za otroke prizadevate za več, za vzgojo posameznikov, ki bodo znali misliti s svojo glavo?

Družbena kritičnost je danes pojem, ki je spričo polucije nereflektiranih mnenj, ki buhtijo z družbenih omrežij in podobnih komunikacijskih kanalov, postal popolnoma izpraznjen. Odgovor na vaše vprašanje je vseeno sila preprost. Ta dva vidika spodbujanja k razmišljujočemu, kreativnemu in strpnemu posamezniku sta neizogibno povezana. Kulturna vzgoja je osnovni pogoj za razumevanje kompleksnosti sveta, v katerem prebivamo, in prav bi bilo, da se gradi na principu vedenja in ne na principu negativizma mnenj.

Direktor SMG ste že štiri leta in pol. Ve se, da se gledališki program snuje že leto in več vnaprej, lahko zato razkrijete tudi kak prihajajoči vrhunec na vašem odru?

Ponavljam: če navedemo nekaj kot vrhunec, pomeni, da nekaj drugega te kakovosti nima, kar seveda ni res. A če me že dražite: zanima me, kako bo Cankarjeve Hlapce, precejkrat uprizarjano slovensko kanonsko besedilo, prvič po­stavila na oder tujka, ugledna poljska režiserka Maja Kleczewska. Sam bi si želel, da to naredi na način, ki je v nasprotju s predstavami slovenske literarne srenje, torej kot popolnoma avtonomno, sodobno dramsko delo.

H kakšnemu gledališču torej težite kot vodja »Mladinca«?

Predvsem neprestano h gledališču, ki vznemirja, ki odstopa od pričakovanih šablon in produkcijskih modelov ter se na absurdni osi med pretirano politično korektnostjo na eni strani in obsceno klovnijado političnih laži na drugi ne boji izraziti svojega stališča. Ja, že od samih začetkov me zanima gledališče, ki lahko zaneti polemiko, še bolj pa me zanimajo argumenti, ki se ob takšnih polemikah sprožijo.

Ob vsem tem ste že od začetka, 18 let, baskitarist v odlični zasedbi Katalena. Kaj za vas osebno pomeni biti član te skupine, kaj vam daje?

Katalena je moja druga družina, hkrati pa – vsaj za zdaj – nepresahljiv vir kreativnih iskrenj in dobro naoljen koncert­ni organizem, ki ve, kaj hoče in zakaj je to potrebno. Biti del nečesa takšnega je privilegij.

S Kataleno ne samo muzicirate, ampak pripravljate tudi predstave za otroke in sodelujete v njih. Vam ni
težko skakati iz ene vloge v drugo, nastopati za starejše ali mlajše občinstvo?

Ne, te stvari vsaj za zdaj tečejo zelo organsko, smiselno in vsebinsko konsistentno.

Tudi sami imate devetletno hčerko. Ko s Kataleno ustvarjate nove pesmi, je ona med prvimi, ki jih sliši?

Da, a bi težko rekel, da se s tem pretirano ukvarja. To je pač nekaj, kar njen oče počne, skratka nekaj popolnoma vsakdanjega: pri tem me podpira, brezkompromisno pokomentira, to pa je tudi vse. Jaz z glasbo ne silim vanjo, če že, naj se ljubezen do glasbe zgodi po »naravni« poti. Vsaj tako je bilo pri meni.

Koncertirate v glavnem ob koncih ted­na. Vam kljub vsemu ostane dovolj časa, da ga v miru preživite z družino? Kaj največkrat počnete?

Vse je samo stvar dobre organizacije in življenjskih prioritet. Zame je čas z družino in prijatelji prioriteta številka ena. Preživljam pa ga kreativno, športno in lenobno. Ni je boljše stvari, kot je kreativna in gibalno aktivna lenoba, pa naj se sliši še tako nesmiselno.

Sicer se pa najbolj z veseljem sproščate s športnim plezanjem. Kaj je tisto, kar vas pri tem najbolj privlači?

Plezanje, kljub precejšnjim fizičnim obremenitvam, je zame nekakšna meditacija, čas, ko lahko odklopim vse svoje misli in se posvetim le reševanju gibalnega problema. Je umetnost premeščanja težišča, ki pa poleg vsega ohranja telo v precej dobri formi.

Menda tudi radi kuhate, zlasti preskušate tujo kulinariko.

Kot precej nevrotično bitje se nisem sposoben sproščati na pasiven način, zato so razlogi precej podobni razlogom, zakaj plezam. Tudi kuhanje je zame vrsta meditacije. In ker obožujem vso azijsko kuhinjo (tajsko, japonsko, indijsko ...), sem se pač priučil tudi teh postopkov.

To pomeni, da tudi veliko potujete zasebno oziroma ko je čas za dopust? Katera država se vam je najbolj vtisnila v spomin in zakaj?

Škotska, Šrilanka in Indonezija. Povsod je za znoret lepo, veliko zelene barve in res zabavnih ljudi. Od mest pa klasika: New York, Berlin ... Hči je bila precej užaljena, da sva šla lani z ženo v New York brez nje. Konec leta se odpravljamo v Pakistan, kjer bomo v Karačiju obiskali družino moje žene.