»Tekmovati in zmagovati sta dve zelo različni stvari«

Čeprav nikoli ni veljal za zvezdnika, kakršni so bili njegovi soigralci (Del Piero, Nedved, Ibrahimović ...), je Mauro Camoranesi, zdajšnji trener NK Maribor, v prvem desetletju tretjega milenija zaznamoval italijanski nogomet kot le redkokdo. Hitri, spretni in bojeviti napadalno usmerjeni vezist je z italijansko reprezentanco osvojil naslov svetovnega prvaka, pri čemer je bil član začetne enajsterice na vseh odločilnih tekmah. Še pred tem je z Juventusom osvojil naslov državnega prvaka. Pozneje je torinskemu klubu stal ob strani v težkih časih in mu pomagal do povratka v najvišji rang italijanskega nogometa, potem ko je bil Juve v eni največjih nogometnih afer vseh časov (Calciopoli) kaznovan zaradi prirejanja izidov tekem.

Da je Mauro Camoranesi veliko nogometno ime, se je slovenska športna javnost zavedela že na začetku letošnjega leta, ko je sedel na trenerski stolček Tabora iz Sežane. Pred začetkom nove sezone ga je Kraševcem speljal Maribor in Italijan argentinskih korenin se je znašel v okolju, ki ga dobro pozna še iz časov, ko je branil barve Juventusa: v okolju, kjer je pred začetkom sezone naslov državnega prvaka edini cilj.

Kakšno spremembo ste občutili, ko ste leta 2002 iz Hellas Verone prestopili v torinski Juventus? Verona je tisto sezono izpadla iz italijanske prve lige (serie a), medtem ko je bil Juve ena najboljših ekip na svetu.

Najprej se mi je zdelo, da sanjam. Potreboval sem nekaj mesecev, da se razumel, kam sem prišel in kako to okolje deluje. Ampak sčasoma sem se navadil, v vsakem klubu je tako. Mislim, da se je na koncu dobro izšlo.

V intervjuju za Ekipo ste omenili, da se vam po klubski organizaciji zdi Maribor podoben Juventusu.

Res je. Predvsem mi je všeč, da ima vsak človek točno določeno vlogo v klubu. To se mi zdi na ravni vsake organizacije zelo pomembno. Zdaj se je zaradi epidemije situacija nekoliko spremenila, toda v torinskem klubu še vedno dela tristo, štiristo ljudi.

Kaj pa pritisk? Je tudi ta podoben kot v Italiji?

Trenutno je težko reči, ker v času koronavirusa ni gledalcev na stadionih. Toda po drugi strani so ekipe vedno pod pritiskom, da morajo zmagati, torej ni neke velike spremembe. Ko prideš v nov klub, moraš prinesti rezultat – povsod je tako.

»Nogometaši Maribora stopijo vsako jutro na tehtnico. Nato sledita skupni zajtrk in priprava na trening,« ste že večkrat opisali jutranjo rutino vaših varovancev. Se ta rutina razlikuje od tiste, ki ste je bili vajeni v vaših igralskih dneh?

Na začetku moje kariere ni bilo skupnih zajtrkov in kosil. To rutino so ekipe začele uvajati v zadnjem desetletju, kar je po mojem mnenju zelo pozitivna stvar. Nekoč je igralec prišel na igrišče na trening, tam ostal dve uri in nato odšel domov. Ampak nogomet je služba, zato je prav, da ostane pet, šest ur na svojem delovnem mestu.

V svoji prvi sezoni v Juventusu ste se prebili v finale lige prvakov, kjer ste po izvajanju enajstmetrovk klonili proti Milanu. Kako se po sedemnajstih letih spominjate te tekme? Igrali ste le v prvem polčasu, veliko pa se je govorilo o tem, da zaradi kartonov ni mogel nastopiti vaš soigracel Pavel Nedved.

Spomnim se predvsem, da je bila zelo slaba tekma. Res je, da smo pred tem izgubili najpomembnejšega igralca, vendar to ne pomeni, da bi nas on popeljal do zmage. Zagotovo bi bila tekma z Nedvedom drugačna, vendar mislim, da en igralec ne more spremeniti poteka tako pomembne tekme. Bi pa bilo lepo, če bi igral.

Nekoč ste dejali, da je bil vaš najljubši soigralec vratar Gianluigi Buffon. Kaj pa od igralcev v polju?

Morda bi omenil branilca Alessandra Nesto in Fabia Cannavara: s prvim sem igral le v italijanski reprezentanci, z drugim tudi v Juventusu. Vedno sem si želel igrati z Robertom Baggiem ali Zinedinom Zidanom, toda ko sem prišel v Juventus, ju ni bilo več v ekipi. Ali pa s Paolom Maldinijem – nikoli mi ni uspelo igrati z njim.

Koga pa je bilo najtežje pokrivati?

Francka Riberyja.

Tri leta po porazu v finalu lige prvakov ste vnovič zaigrali v finalu – tokrat svetovnega prvenstva. Trener vas je uvrstil v začetno enajsterico na štirih tekmah; tri od njih so bile četrtfinale, polfinale in finale. Ali veste, zakaj je naredil to spremembo pred odločilnimi srečanji?

Od začetka sem igral na vseh pripravljalnih tekmah, zato sem bil malo presenečen, da najprej nisem igral. Toda trenerju, ki je dal prednost drugim igralcem, nisem oporekal. Seveda pa sem bil zelo vesel, ko sem se vrnil v začetno enajsterico, saj sem vedno sanjal, da bom igral na svetovnem prvenstvu.

Takrat se je zdelo, da italijanska reprezentanca raste iz tekme v tekmo.

Res je, dobro smo se razumeli in vedeli smo, da smo ekipa, ki lahko izgubi vse tekme, če ne igra stoodstotno, in po drugi strani premaga vsakogar, če vsakič znova da vse od sebe.

Ste v finalu med izvajanjem enajstmetrovk proti Franciji doživeli nekakšen deja vu finala Milan – Juventus? Tako kot takrat ste bili na klopi, niste imeli vpliva na potek, nekateri izvajalci enajstmetrovk so bili isti kot pred tremi leti – na vašo srečo pa je David Trezeguet, ki je zgrešil obakrat, tokrat nosil dres nasprotne ekipe.

Res je bilo čudno. Nič ni bilo odvisno od mene, toda enajstmetrovke so še tako čudna stvar. In res je, David, sicer moj dobri prijatelj, ki mu želim vse dobro, je zgrešil, kar nam je omogočilo, da smo postali svetovni prvaki. Takšen je pač nogomet: včasih zmagaš, včasih izgubiš.

V obeh primerih je bil vaš trener Marcello Lippi, ki ste ga večkrat javno pohvalili, češ da je odlično vplival na samozavest igralcev. Česa ste se naučili od njega?

Lippi je zelo odprt in zabaven človek. Lahko povem, česa se je naučil on. V manchestrskem finalu, ki smo ga izgubili, so igralci med sabo določili, kdo bo izvajal enajstmetrovke. Rezultat je bil slab. V Berlinu te napake ni ponovil. Nekateri igralci so se izmikali prevzemanju odgovornosti, on pa je na hitro določil: streljali boste ti, ti, ti. Dovolj pritoževanja!

Potem ko ste se iz Nemčije vrnili kot svetovni prvak, ste morali zaigrati v serie b, kamor je Juventus izpadel po aferi Calciopoli.

Bili smo kaznovani, toda ne po svoji krivdi. S tem mislim, da igralci nismo bili krivi ničesar. Še vedno pravimo, da ko igraš, sploh ne veš, kaj se dogaja v pisarnah. Bilo je težko tako s športnega kot človeškega vidika: nogometaši, ki poganjamo ta šport, smo trpeli zaradi napak nekoga drugega.

Ste razmišljali o menjavi kluba?

Imel sem zelo konkretno ponudbo iz Lyona, o kateri sem resno razmišljal, nato pa se je Juventus odločil, da me ne spusti, in sem ostal tam.

Juventus je v minulem desetletju močno prevladoval na Apeninskem polotoku. Se vam zdi, da imajo njegovi tekmeci letos kaj več možnosti, da osvojijo naslov državnega prvaka?

Se strinjam. Mislim, da je letošnje leto veliko bolj uravnoteženo v primerjavi s prejšnjimi sezonami.

Zlatan Ibrahimović je pri 39 letih na vrhu seznama strelcev; v treh nastopih je zabil šest golov. Ste si pred petnajstimi leti, ko sta bila soigralca pri Juventusu, predstavljali, da bo ta mladec med najboljšimi na svetu tudi čez petnajst let?

Seveda ne. Se mi pa zdi, da bi se v drugih ligah bolj mučil, medtem ko je serie a zelo specifično tekmovanje. Italijanski slog nogometa mu zelo ustreza in omogoča, da pri tej starosti igra tako dobro.

Kako ste morali spremeniti način razmišljanja, ko ste sklenili igralsko kariero in vstopili v trenerski posel?

Spremeniti moraš marsikaj, predvsem se moraš navaditi na stvari gledati širše. Kot igralec lahko misliš samo nase in na igranje, ko pa si trener, moraš razmišljati o celotni ekipi. Kot igralec vidiš samo določene stvari, kot trener moraš videti vse. Na igrišču in zunaj njega. Precej težek posel, torej.

Zakaj ste se odločili, da trenersko kariero začnete v Argentini in ne v Italiji, ki slovi kot izjemno stimulativno okolje v vašem poklicu, hkrati pa ste imeli tam veliko poznanstev?

Rekel sem si, da ne bom nikogar prosil za uslugo. Kjer se mi bo ponudila priložnost, jo bom pač vzel. Za zdaj sem zadovoljen s potekom svoje trenerske kariere. Dobil sem malo priložnosti, vendar sem jih izkoristil in upravičil zaupanje. Všeč mi je način korak za korakom. Temu receptu sem sledil do zdaj in mislim, da želim tako tudi nadaljevati. Zaradi tega načina razmišljanja sem bil vedno zelo čudaški, zelo osamljen.

Bi se strinjali, da je nogometni jezik univerzalen? Da se je mogoče na zelenici sporazumevati brez znanja tujih jezikov?

Močno verjamem v jezik nogometa. Strinjam se, da je univerzalen. Včasih na igrišču ni treba niti govoriti. Če proces temelji na organiziranosti, spoštovanju in osredotočenosti, lahko treniramo tudi brez pogovarjanja.

V Sežani ste dobili priložnost, da se preizkusite v evropskem prostoru. Kakšne vrste priložnost vam pomeni sodelovanje z Mariborom?

V slovenski prvi ligi je deset ekip, od katerih običajno le dve na začetku sezone ciljata na končno zmago. Maribor in Olimpija. To je zame pomemben preskok v kakovosti in tudi miselnosti. Prišel sem v ekipo, ki mora zmagovati. Tekmovati in zmagovati sta dve zelo različni stvari.

V dveh mesecih ste najbrž dodobra spoznali novo okolje. Kje ima Maribor še največ prostora za napredek?

Na zadevo gledam malo drugače; ne bi izpostavil enega področja, na katerem bi se ekipa morala izboljšati. Maribor osvojil veliko lovorik in je klub, v katerem so igralci in drugi zaposleni vajeni zmagovati. Zato mislim, da je to najpomembnejše: ohraniti moramo osredotočenost na zmagovanje. Seveda se lahko izboljšamo, vedno se je mogoče izboljšati, pomembno pa je, da si vsi deli kolektiva prizadevajo za isti cilj. Včasih se težave pojavijo, ko nekdo začne gledati v preteklost: nogomet je vedno stvar sedanjosti in prihodnosti. To je zame način mišljenja, ki se ga je treba vedno držati, s poudarkom na tem, da moramo ostati zbrani. Zelo me veseli, ker v Mariboru obstaja ta mentaliteta.

Lani ste omenili, da igra Mura najboljši nogomet v Sloveniji. Tudi letos so prvenstvo začeli odlično. Se vam zdi, da bodo letos vaš glavni tekmec za naslov prvaka?

Mura je ekipa, ki počne najpreprostejše stvari. In preprostost se vedno splača. So mlada ekipa, ki skupaj igra že dalj časa. Imajo mladega, uspešnega trenerja. Že lani, ko sem videl posnetke vseh ekip, preden sem prišel v Slovenijo, sem v Muri prepoznal ekipo z jasno izdelanimi idejami. Ko so se branili, so vedeli, kako se brani. Ko so imeli žogo, so vedeli, kako napadati. Druge ekipe so zmagovale in izgubljale zaradi posameznikov, ne zaradi organizacije igre. Če bodo ohranili takšno strukturo, bodo poleg Celja in Olimpije naš glavni tekmec v bitki za prvaka.

Med prvim valom epidemije ste se vrnili v Argentino. Vas je kdaj zamikalo, da bi ostali tam, ali je »projekt Evropa« trenutno vaš edini cilj?

Tudi ko sem bil v Argentini, sem imel neprestano v glavi, da se bom vrnil v Evropo. To je bil vedno moj karierni projekt. Resda se v svetu nogometa nikoli ne ve – danes si tu, jutri si tam –, toda kariero si želim nadaljevati v Evropi.

»Ko sem se odločil za trenerski poklic, smo se o tem pogovorili v družini. Ker te služba lahko čaka na različnih koncih sveta, pogodbo pa ti lahko razdrejo tudi po enem mesecu, kar je malce drugače v primerjavi s kariero nogometaša, se je težko vselej seliti z vsemi člani družine,« ste dejali v intervjuju za Večer. Kako velika žrtev je bila to za vas?

V tem pogledu je razlika med igralskim in trenerskim poklicem res velika. Zdaj lahko, na primer, športni direktor kluba po dveh tekmah pride v mojo pisarno in mi reče: »Mauro, odpuščen si.« Kot igralec, četudi nikoli ne igraš, ostaneš v klubu najmanj leto dni oziroma dokler se ti pogodba ne izteče. Kot trenerja pa te lahko odslovijo po dveh mesecih. Zato je v prvem primeru lažje s sabo vzeti družino. In če otroke v novem kraju vpišeš v šolo, najameš stanovanje, podpišeš vse mogoče pogodbe, nato pa naslednji hip ostaneš brez službe, to ni najbolje. Z ženo sva se pogovarjala in se strinjala, da bova sprejela to žrtev. Odločila sva se, da bo Argentina naša baza, od koder bom hodil delat v različne kraje.

Ali kljub temu kdaj razmišljate, da bi družino pripeljali v Evropo?

Moja družina je bila vmes v Evropi, v Italiji, prejšnjo nedeljo pa se je vrnila v Argentino. Ko so bili v Italiji, smo se obiskovali, kolikor je bilo mogoče. Vedno naredimo tako, da enkrat oni pridejo k meni, naslednjič grem jaz k njim in tako naprej. Skupaj poskušamo biti čim več časa, to je edini mogoč način pri mojem delu.