V nadaljevanju preberite:

Pred kratkim me je poklicala znanka. Njena 13-letna hči trenira individualni šport v osrednjeslovenski regiji. A tudi individualni športniki so del kolektiva, kolektiva, ki trenira skupaj, skupaj potuje na tekme in priprave, skupaj preživlja prosti čas … In ta kolektiv se je že večkrat spravil nanjo. Zadnjič jo je neki fant iznenada z vso silo brcnil v golen, »najbrž se je hotel postaviti pred drugimi, češ, glejte, kaj si upam«, je ugotavljala znanka, ki jo še bolj moti, da fantje njeno hčer obravnavajo seksistično. »Govorijo ji, da spada v kuhinjo, in podobne zadeve. Te besede izrekajo v šali, a to je šala le zanje, njo pa zbadljivke bolijo.« Pripoved je anonimizirana, podrobnosti minimalno spremenjene. Slovenske športne skupnosti so izredno majhne, namen tega prispevka pa ni javno blatenje vpletenih.

Naš namen je vsaj delno odgovoriti na vprašanji, zakaj je v mladinskem športu toliko vrstniškega nasilja, tako fizičnega kot psihičnega, kako ga zamejiti in kako ga navsezadnje prepoznati. Brca v piščal in seksizmi so nadvse evidentni primeri nasilja, a kot bomo videli v nadaljevanju, obstajajo tudi bolj potuhnjene oblike, predvsem pa so številne neprimerne opazke pogosto skrite pod krinko humorja. Na vprašanja sta odgovarjala športna psihologinja dr. Tanja Kajtna, redna profesorica na fakulteti za šport, ter Gregor Verbošt, diplomirani kineziolog ter trener in vodja športnih programov v Akademskem atletskem društvu Slovan.