Tajna policija nad vratarjeve roke

Prihodnjo soboto bo na zmajskem stadionu v Portu 29. finale nogometne lige prvakov, skupaj pa že 66. sklepno dejanje elitnega tekmovanja, ki se je nekoč imenovalo pokal evropskih prvakov oziroma evropski pokal in pokal prvakov. Manchester City in Chelsea se bosta pomerila v vseangleškem obračunu, od začetka tekmovanja v sezoni 1955/56 pa so bili številni finali, ki so igralcem in ljubiteljem najpomembnejše postranske stvari na svetu jemali dih in kravžljali živce.

Med množico dram smo izbrali nekaj tistih, ki najbolje ponazarjajo veličino in spektakularnost tega elitnega tekmovanja. Istanbulski finale leta 2005 med Liverpoolom in AC Milanom je bil zares za letopise. Italijanski šampion je vodil že s 3:0 po zadetkih Paola Maldinija v prvi minuti ter Hernana Crespa (39., 44.), Liver­poolu pa je s ključnim vložkom kapetana Stevena Gerrarda uspelo izenačiti po šestminutnem orkanu v drugem polčasu. Mrežo, ki jo je branil Brazilec Dida, so zatresli Gerrard (54.), Vladimir Šmicer v 56. minuti in Xabi Alonso v 60. Izid se ni spremenil niti po podaljških, zato so odločale enajstmetrovke.

Pri moštvu iz mesta Beatlov je zgrešil Norvežan John Arne Riise, ker pa so na nasprotni strani suhe mreže ostali kar trije, Serginho, Andrea Pirlo in Andrej Ševčenko, drugima dvema je poljski vratar Jerzy Dudek ubranil strele, je Liver­pool pod vodstvom trenerja Rafaela Beniteza še petič v svoji zgodovini osvojil najprestižnejšo starocelinsko klubsko lovoriko. To je v Čudežu v Istanbulu, kakor so poimenovali dramo, tudi pomenilo, da so pokal dobili v trajno last. Časnik Liver­pool Echo je takrat zapisal: »Kljub 0:3 v prvem polčasu je Liverpool preživel, saj ne moreš pokončati nesmrtnih.«


 

Rezervista zadela v zadnjih izdihljajih

Tudi Bayern je v finalnem dejanju leta 1999 na stadionu Camp Nou v Barceloni hitro povedel (Mario Basler 6.) proti Manchester Unitedu, vse je bilo videti, da bo krona romala na prestol v München. A rdečim vragom legendarnega škotskega strokovnjaka Alexa Fergusona je uspel zasuk dobesedno v zadnjih izdihljajih dvoboja. Teddy Sheringham je v prvi minuti sodnikovega dodatka v drugem polčasu izenačil, zdajšnji trener velikana z Old Trafforda Ole Gunnar Solskjær pa je v tretji minuti rdeče vrage z golom spravil v nebeški delirij. Zanimivo je, da sta oba strelca tekmo začela na rezervni klopi, ManUnited je poleg tega finale odigral brez dveh ključnih mož Paula Scholesa in Roya Keana.
 

Kanonada pred 127.000 gledalci

Največ zadetkov na finalnem srečanju je bilo 18. maja 1960 v Glasgowu, ko je Real Madrid s kar 7:3 ugnal Eintracht iz Frankfurta. Kastiljski beli balet je tako še petič zaporedoma osvojil pokal prvakov, od začetka tekmovanja je slavil le on, Eintrachtova nogometna družina pa je bila v tej kanonadi na Škotskem sploh prvi nemški klub, udeležen v finalnem odločanju. Naslednji podatek pa statistično sega do neba: dvoboj si je na Hampden Parku ogledalo kar 127.621 gledalcev, kar je seveda rekord, ki drži vse do danes. Alfredo Di Stefano je zabil tri gole, Ferenc Puskas kar štiri za Real, kar je rekordni finalni dosežek. Argentinec in Madžar sta tudi dva izmed le treh, ki so v sklep­nem srečanju dosegli hat-trick, torej tri gole. Tretji je Milanov Pierino Prati, to mu je uspelo pri zmagi proti Ajaxu s 4:1 v finalu leta 1969.



Glasgowskemu obračunu je sicer grozilo, da ga niti ne bo, saj je nogometna zveza Zahodne Nemčije svojim klubom prepovedala igranje s katerikoli ekipo, ki ima v svojih vrstah Ferenca Puskasa. Ta je namreč ob finalnem porazu Madžarske z Nemci na svetovnem prvenstvu leta 1954, tekma je zaradi germanskega zasuka znana kot Čudež v Bernu, tekmece obtožil, da so zaužili doping. Da so finalni dvoboj odigrali, se je moral Madžar za svoje besede pisno opravičiti.
 

Tragedija na Heyslu

Finale elitnega nogometnega klubskega tekmovanja v sezoni 1984/85 v Bruslju je znano kot Tragedija na Heyslu. V človeškem stampedu 29. maja 1985 so navijači Juventusa pred začetkom finala pobegnili pred vdorom privržencev Liverpoola, in ko so jih pritisnili ob zid, se je ta zaradi dotrajanosti stadiona zrušil. Umrlo je 39 ljudi, 32 Italijanov, štirje Belgijci, dva Francoza in Severni Irec, 600 jih je bilo poškodovanih. Angleški klubi so zaradi tega, Liverpoolovi navijači so se maščevali za dogodke leto poprej v Rimu, ko so jih pretepli, dobili petletno prepoved igranja v evropskih klubskih tekmovanjih.

Finale so kljub tragediji odigrali, stara dama je z zadetkom Michela Platinija iz najstrožje kazni po prekršku, ki je bil storjen zunaj kazenskega prostora, v 58. minuti prvič osvojila evropsko krono. Še več, Juventus je postal prvi klub, ki je osvojil vse tri glavne evropske trofeje, evropski pokal/ligo prvakov, pokal UEFA, danes evropsko ligo, in zdaj že ukinjeni pokal pokalnih zmagovalcev.


 

Krona Crvene zvezde

V finalu elitnega tekmovanja sta igrala dva jugoslovanska kluba, 11. maja 1966 je beograjski Partizan na bruseljskem stadionu Heysel v finalu izgubil proti madridskemu Realu z 1:2. Klub jugoslovanske ljudske armade je povedel v 55. minuti z zadetkom Veliborja Vasovića, ta je pozneje, ko je igral za Ajax in bil njegov kapetan, leta 1971 dvignil to lovoriko, Kastiljci so izid zasukali prek Amancia (70.) in Fernanda Serene (76.). Crvena zvezda, seveda prav tako iz Beograda, je v sezoni 1990/91 osvojila to tekmovanje tik pred razpadom nekdanje skupne države.

Finale je bil 29. maja 1991 v Bariju, redni in podaljšani del obračuna med CZ in Olympiquom iz Marseilla se je končal brez zadetkov, po streljanju enajstmet­rovk so bili beograjski nogometaši boljši s 5:3. Zadeli so Hrvat Robert Prosinečki, Dragiša Binić, Romun srbskega rodu Miodrag Belodedici (Belodedić), Siniša Mihajlović in Makedonec Darko Pančev. Belodedici je postal prvi igralec, ki je elitno tekmovanje osvojil z dvema različnima kluboma, leta 1986 je bil najboljši že s Steauo iz Bukarešte.
 

Junaški banatski Nemec

Miodrag Belodedici je s Steauo prvič osvojil pokal prvakov, ko je romunski klub v finalu 7. maja 1986 v Sevilli po enajstmetrovkah ugnal Barcelono z 2:0. Do streljanja z bele točke torej ni bilo zadetkov, v ruletnem delu odločitve pa je bukareški vratar Helmuth Duckadam ubranil prav vse štiri žoge katalonskih nogometašev, poslane z enajstih metrov. Steaua je bila sicer prvi klub iz vzhodnega bloka, ki je zmagal na najprestižnejšem klubskem tekmovanju v Evropi. Duckadam je bil po rodu banatski Nemec, zanimivo pa je, da po tem finalu takrat 27-letnik nikoli več ni branil za Steauo. V nogomet se je vrnil šele po treh letih, in to v vrste drugoligaša Vagonul Arad. A tam na tekmovanjih ni branil dve leti, zato je 1991. vratarske rokavice dokončno obesil na klin.



Razlog za prvi nepričakovani premor? Kmalu po junaštvu je bil sprejet v bolnišnico in v njej prebil dva meseca, grozila mu je amputacija desne roke. Rešili so jo zdravniki. Po eni od različic zgodbe je Duckadam v zahvalo ob veliki zmagi nad osovraženim tekmecem Barcelono od madridskega Reala v dar dobil avtomobil mercedes, tega pa si je hotel prilastiti Valentin, sin romunskega diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja. Duckadam v to ni privolil, zato je Valentin, predsed­nik nogometnega kluba Steaua, poklical romunsko tajno policijo Securitate. Agenti so vratarja pretep­li in mu s palicami hudo poškodovali roki. Po drugi različici ga je drugi diktatorjev sin Nicu ustrelil v roko.



Sam Duckadam, večkrat je bil njegov priimek zapisan tudi bolj po romunsko Ducadam, je 21 let po seviljskem finalu v pogovoru omenil, da je bil za takratno nenadno prekinitev kariere kriv krvni strdek v desni roki, a mnogi pravijo, da si je zgodbo izmislil, da bi obvaroval svojo družino.