V nadaljevanju preberite:

»Straši me, ker vem, za koga ali za kaj vse se ne povežemo. Nad čim vse se ne navdušimo. Plaši me, kaj morata, da postaneta naša, narediti čefur in črnec. In s kakšno lahkotnostjo postaneta naša, mimo vseh birokratskih in vrednostnih ovir in preprek, če le sta – naša,« je v kolumni Naši! na spletni strani Dela zapisal gledališki režiser Jure Novak. Slovenija je bila takrat sredi izjemne športne evforije. Navijači so slavili zgodovinski uspeh slovenskih košarkarjev na eurobasketu 2017 ter v zvezde kovali »Novakove čefurje« (Goran Dragić, Luka Dončić …) in črnca (Anthony Randolph).

Prav to, kako zlahka smo posvojili slednjega, zatem pa Mika Tobeyja in še koga, medtem ko je bilo na slovensko-hrvaški meji postavljenih 176 kilometrov »tehničnih ovir«, je od številnih športnih navdušencev zahtevalo nemalo miselne akrobatike, kako ne zaiti v slepo ulico kognitivne disonance. A v športu mrgoli paradoksov, ob katerih vedno znova zamižimo na obe očesi. Zato skoraj nikogar pretirano ne vznemirja, da je šport po eni strani gojišče rasizma, po drugi pa prostor, ki omogoča bliskovito medkulturno oziroma, po orbanovsko, kar »medcivilizacijsko« integracijo.