Štirje za luno

Ko se zazrem skozi okno proti zahodu, pogled po par sto metrih zraka, podloženega s travniki, trdo udari ob gozd. Njegovo bučanje sem večkrat tresoč se občudoval, ko so se vanj ujemale vetrne lovke, na lastno oko sem se prepričal, da v njem poleg srnic in zajčkov žive tudi medvedi.

In da je, če na kosmatince ne misliš, tamkaj hoja malone blažilna. Ali osvežilna, če tečeš. Ali gorsko kolesariš. Da bi se gozdnih pozitivitet lotil ponoči, se odločam že nekaj časa. A ker sem na kmetih šele petnajst let, se mi je zdelo, da je časa na pretek.

Pa včasih celo caganju napoči konec. Bilo je prejšnji teden in dopolnilo se je: grem. Po poznani špuri. Uro in pol. Z dvema dodatkoma, v družbi sosedskih bratov, enega starejšega in enega mlajšega, pa z bratom moje spremljevalke skozi pasti življenja. In še, polna luna se je obetala.

Krenili smo v antipandemičnih razmikih, sam sem si izbral četrto mesto, to bi mi v zdravih časih glede na sposobnosti pripadlo, v virusnih pa se mi je zdelo najbolj zdravo. Čeravno smo hodili proti severu, pihal pa je severnik. Nebo je bilo brez ovir, ki bi luni na poti stale, brez oblačka, tako rekoč sinje temno. Postalo mi je jasno, da bi se s priznanjem, da imam v žepu naglavno svetilko, osramotil.



Po začetni strmali, ki nas je razgrela, se je z enega od obronkov videla gnečava nepreštevnih luči.

Starejši bratov se je zastrmel v oddaljeno svetlobno kuliso, mene ni zanimalo. Ljubljana pač, še prevečkrat sem jo videl, tako ob soncu kot ob luni, da ne pozabim na dež.

Ako bi koga srečali, kam bi nas del? Med begunce, so jih tod bojda že videli, zlasti tisti z bolj desnimi očmi. Nepridipravi? Kaj bi lahko zmikali v samoti, tihoti, sredi katere je zgolj ena obljudena hiša, ki jo varuje lastnikov najboljši prijatelj, par metrov stran pa bogato posajeno, nasajeno posestvo z vrtninami in – miniaturno javno hišo? Nak, rdeče žareč mini objekt je namenjen vzreji perutnine, sem poučen. Aja, lovske preže so samevale.

Če bi morebitnemu povpraševalcu povedali, da pač o polni luni hodimo, bi gotovo mislil, da smo za luno. Ki nas je, kako bi rekel, kar nosila, tak tempo smo držali. In se počutili kot lunarni modeli.

Tisti, ki je prej Ljubljano občudoval, se je ustavil še enkrat in se jel naužiti energije nebesnega telesa, ki nam je lajšalo korak. Ne, presunljivih glasov ni spuščal.

Ko smo dosegli vršni kucelj, se nam je pogled, če tovrstnemu čutenju sredi noči lahko tako rečem, odprl na vsaj štiri strani neba. Belkaste gorske verižice, proti vzhodu lučka, ugibanje, gre za Kum, Boč, Limbarsko goro? Za Šmarno sem bil prepričan, da sem jo identificiral, zaman pa sem v daljah poskušal najti toplino in svetlobo gorskih koč. In tisto rdeče utripanje v (podnevi) beli Ljubljani? Je bila toplarna za Bežigradom, tik mojih mlajšeletnih domovanj?

No, čisto vseeno mi za Ljubljano pač ni. Ne nazadnje je skoraj mesec dni nisem videl. Zaradi kitajske KP, šefa Uefe, kamniškega nekdanjega komika, tega ne vem.
Če bi imel več sape, bi si od vzhičenosti zapel Lunanai ali Kalimba De Luna ali vsaj Ko sije luna na obalo, ker je nisem imel in v dobro treh lunatikov, sem si napeve mrmral. In si priznal, da take bleščave pač nisem pričakoval, makadam se je svetil do snežne beline, tudi travniki so žareli, še sredi gozda so se več kot dostojno izmenjavali snopi vidnega in počrnelega. Če malo pretiravam, bi si sem ter tja malone lahko nadel sončna očala.

Protivirusnih aneksov ali kaj že nismo kršili, na vrhu in ob slovesu se nismo objemali, tudi šilce česarkoli že ni zakrožilo, je pa res, da smo prekoračili fiktivno mejo med občinama Grosuplje in Ljubljana. A če bi nas tam policaj iz zasede pohopsal, ne vem, kdo bi se komu bolj čudil. Kdo bi krajšo potegnil, pač.

Čeravno je bilo čudovito, imam občutek, da sam iste poti ponoči ne bi preskusil. Ker če ob nekaterih zvokih hitreje bijejo štiri srca, kaj bi se godilo z enim samim?

Mi je pa postalo jasno, kaj pomeni besedna zveza – čista tema.