Starši ne znamo več potegniti meje

Skorajda vsaka ustanova – kulturna, športna ali lokal – zdaj ponuja možnost organizirane rojstnodnevne zabave za otroke, kar je v preteklih letih preraslo v spodoben, če ne že kar zelo dobičkonosen posel. Čedalje bolj zaposlenim staršem se ni treba ukvarjati s polno hišo otrok, animacijo in pripravljanjem hrane, a za to je treba nekaj globlje seči v žep, ponekod precej globoko. Pa je namen tega res zgolj osrečiti otroka ali je v ozadju prav tako (nekaj) starševskega egocentrizma, ki lahko vpliva tudi na otroka, da postaja razvajen potrošnik?

»Moj sin je bil nedavno v enem samem vikendu povabljen na dva rojstna dneva, v Woop in v kino. Nad Woopom je bil seveda navdušen, ne vem pa, ali bi bilo enako tudi teden pozneje, ko je bil spet povab­ljen tja, a smo se opravičili ... Pri tem se mi zdi še zlasti neumno, da se moramo z gorenjskega konca voziti v Ljubljano, in očitno sem takšna tudi sama, ker privolim v to. Kakorkoli, v BTC so se še ob osmih zvečer valile trume avtomobilov in ljudi, v pisanem Woopu je več kot 50 otrok skakalo po trampolinih, starši pa so posedali v skupnem prostoru in čakali slavljence.

Pogrešam pristen stik in druženje med povabljenci, kar smo mi kot otroci, ko smo rojstni dan praznovali v krogu nekaj prijateljev, vsekakor imeli. Danes pa ... raje ne komentiram stroškov, ki jih starši namenijo svojim ljubljenim razvajencem, ki kmalu sploh ne vedo več, kaj bi še ... Po drugi strani pa si nekateri starši česa takega ne morejo privoščiti in je potem njihovega otroka sram ali pa strah, da bi bilo igranje v domačem okolju premalo zanimivo za zdolgočasene vrstnike, ki se ne znajo sami zamotiti oziroma zaigrati za dve uri, sploh v zaprtem prostoru. Pri nas doma se sin temu že upira, pa čeprav je praznovanje kar projekt: doma pripravljena hrana, mož otroke zabava z različnimi eksperimenti, zabavnim programiranjem, za tekanje imajo na voljo celo hišo, a slutim, da bo pred naslednjim rojstnim dnem boj kar hud ... S telovadnico se še sprijaznim, klovna pa ne bom najemala,« se je izpovedala 38-letna mama.

Ivana Gradišnik z Inštituta za sodobno družino Manami, se strinja, da je otroški rojstni dan projekt, ki pa je v preteklih letih doživel popolno preobrazbo, tako stilsko kot strateško, in da starši očitno ne znamo – ali ne zmoremo – več potegniti meje. »Nekoč je bilo vse bistveno bolj preprosto, in četudi ni bilo klovnov, bendov, animatorjev, delavnic, čarovnikov, ognjemetov, bazenov in vsega drugega, nam ni nič manjkalo, je pa res, da imamo zdaj drugačne razmere, navade in možnosti kot pred desetletji. Vendar nespremenjeno ostaja dejstvo, da je deklarirani namen vsakega starša, ki pripravlja rojstni dan, osrečiti otroka. A druga plat, pogosto nezavedna, je bolj sebična in egocentrična: je želja, da bi se pokazali kot tisti, ki otroka vseskozi in samo osrečujemo – in dandanes je ta želja vedno močnejša,« zatrjuje soustanoviteljica Familylaba, ki družinam ponuja podporo, svetovanje in pomoč pri razvoju starševske kompetentnosti.

Vse po približno enakem kopitu

Gradišnikova, ki je med starši, s katerimi ima veliko stika, opravila amatersko, a vseeno zelo povedno raziskavo, ugotavlja naslednje: »Vsi se strinjajo, da je animirani rojstni dan – sploh če cena vključuje tudi prigrizek in torto – nekaj boljšega, kar se je zgodilo zaposleni materi v zadnjih letih, a se nekateri bojijo, da otrok ne bo zadovoljen z izbiro 'lokacije', medtem ko so številni že precej naveličani, da otroke venomer vozijo na ene in iste kraje, kjer se vsakič vse dogaja po enem in istem scenosledu, nad čimer se pritožujejo tudi nekateri otroci, češ še tam je vse sprogramirano, nobene svobode nimamo.« A starši, včasih pa tudi otroci, se ne želijo zameriti z zavrnitvijo povabila, povrhu vsega praznovanja pomenijo tudi obremenitev za družinski sistem – stroški za darila, čas za vožnje sem in tja, torej poseg v prosti čas, tudi odpovedovanje (plačljivih) popoldanskih dejavnosti …

Praznovanje otroškega rojstnega dneva je tako danes, kakor ugotavlja Gradišnikova, bolj ali manj običajno vodena delavnica. »V Ljubljani recimo na enem koncu 'intelektualistični' Živalski vrt, Botanični vrt, Narodna galerija, Hiša eksperimentov, na drugem 'hedonistični', Atlantis, Woop, zabave v McDonaldsu in podobno. A med njimi ni bistvene razlike, saj so si enaki v tem, da tako ali drugače nadaljujejo pedagogiko, ki že sicer zapolnjuje otroški vsakdan od jutra do večera. Vendarle se večina staršev odloča zanje, saj naj bi bilo to zagotovilo, da se igra ne sprevrže v pretirano spontanost in nered.«

Z manj kot sto evri ne gre

Če strnemo, dejansko imajo vsi ponud­niki bolj ali manj podobne pakete s poudarkom, da za celotno organizacijo »nepozabnega doživetja« poskrbijo sami, vključuje pa animacijo (šport, film ali igre) in ponekod pogostitev (ni vedno vključena, sicer pa sega od prigrizkov do resnejših obrokov, včasih tudi (kos) torte). Trenutno je med najbolj obleganimi že omenjeni trampolinski par Woop, kjer je treba za zabavo za največ 12 otrok s prigrizki in pijačo ter uro skakanja odšteti 175, za dve uri pa 265 evrov.

V BTC so že več let, in to vse leto, priljubljena tudi praznovanja v Vodnem mestu Atlantis, kjer je treba za triurno praznovanje – približno dve uri animacije in ura, namenjena pogostitvi (hrana, pijača in kos torte) ter preoblačenju – odšteti 19 evrov na otroka. Kakor je povedal Robert Dobrič, koordinator plavalnih programov in animacij, se običajno zbere okoli deset otrok, tako da z morebitnimi dodatnimi mož­nostmi (vožnjo z vodnimi skuterji ali čolnički, poslikavo obraza ...), za kar se ljudje pogosto odločijo, strošek nanese dobrih dvesto evrov. V povprečju izvedejo več kot 120 rojstnodnevnih zabav na mesec, največji del slavljencev pa je iz Ljubljane in okolice. V BTC je priljubljen tudi indoor elektro karting, a je takšna rojstnodnevna zabava lahko kar draga, če je otrok več, saj stane ena vožnja (10 minut) 12 evrov, za hrano in pijačo pa je treba plačati dodatno.



Še vedno so priljubljene tudi zabave z bovlingom, ki z najemom steze, čevljev, pijačo in animatorjem hitro nanesejo prek sto evrov, medtem ko zabave v kinu (npr. Cineplexx) s pokovko, pijačo in ogledom filma znašajo približno devet evrov na otroka. Medtem pa so poldrugo uro dolga praznovanja s hosteso, ki jih prirejajo v nekaterih restavracijah McDonald's, brezplačna, zaračunajo samo naročeno hrano in pijačo. Na mesec izvedejo med 100 in 150 praznovanj, povprečna starost otrok je med šest in deset let.

Veliko zanimanja je tudi za paintball, ki ga, na primer, Paintball Hrastnik na 3000 kvadratnih metrov velikem poligonu izvaja vse leto, tudi v snegu. »Otroci tako preživijo aktiven rojstni dan v naravi, ker je končni 'uspeh' odvisen od hitrega odločanja in komunikacije v ekipi, pa ponotranjijo tudi dragocene življenjske vrednote, kot so sodelovanje, komunikacija in solidarnost,« je dodano vrednost poudaril Jani Medvešek. Cena približno dveurnega praznovanja je 15 evrov na otroka, vsebuje pa neomejeno število kroglic med poldrugo uro trajajočo igro, vso zaščitno opremo, »puško« (paintball marker), usposabljanje, animatorja, prigrizke in pijačo.​​​​​​​ V zadnjih letih se k sreči razvijajo vodene zabave, ki dopuščajo nekaj več spontanosti in ustvarjalnosti, na primer Svedralnica, kjer lahko otroci (190 evrov za tri ure za do 12 otrok skupaj s pogostitvijo) ustvarjajo iz lesa z malodane profesio­nalnim mizarskim orodjem – seveda pod nadzorom.
 

Kaj pa alternative?

»Ker imam pozimi rojene otroke, stanovanje pa premajhno, zato že od malega najemamo telovadnico. Za pijačo, hrano in torto poskrbim jaz, ko so bili manjši, smo si privoščili tudi animatorja. Potem pa mi je sin pred osmim rojst­nim dnevom dejal, da ga ne želi več, 'ker je vedno vse enako, želimo se igrati po svoje, brez nenehnih navodil', in sem mu ustregla,« je povedala ena od mam, vesela, da mu je prisluhnila.

»Doslej še ni bilo večje težave, pa je v telovadnici tudi po 15 ali več otrok. Sami si izbirajo športe, iz blazin gradijo skrivališča ... Nazadnje so vsi prinesli puške z mehkimi naboji in imeli dve uri akcije kot v filmih. Tudi stroškovno se nam dobro izide, zlasti odkar sin praznuje s še enim ali dvema podobno starima sošolcema, tako da si starši razdelimo organizacijo in stroške – če praznujeta dva s približno 15 povabljenci, približno 40 evrov na družino –, zadovoljni pa so tudi drugi starši, saj se tako zmanjša pogostnost praznovanj in vozakanja sem in tja. Črto smo potegnili tudi pri darilih; vsako leto po petnajst darilnih vrečk, večinoma napolnjenih s sladkarijami in plastično šaro, noro! Zdaj zbiramo prostovoljne prispevke, ki jih potem nakažemo eni od humanitarnih organizacij. Nekako se fantje strinjajo, da imamo dovolj, in zato lahko podarimo tistim, ki nimajo take sreče, sina pa spomnim, da ne bo prikrajšan, saj bo darilo dobil že doma, pri starih starših in še od koga … Že to je preveč!«



Niso redke družine, ki omejujejo tudi »domača« darila. »Ko moji deklici praznujeta, dobita neko simbolično darilo in kaj sladkega za pod zob, sicer pa smo z mojimi starši in bližnjimi sorodniki domen­jeni, da raje nakažejo simbolično vsoto na poseben bančni račun, s katerega si bosta lahko pozneje plačali morebitni študij v tujini, potovanja in podobno,« je povedala ena od mam. Sicer pa triurne tematske zabave že nekaj let pusti organizirati fitnes centru, ki ga obiskuje, cena za do deset otrok se giblje med 95 in 135 evri, odvisno od teme (lov za zakladom, pobeg iz sobe ali na temo animiranih oz. tv-junakov) in z vključenim (fast food) kosilom. »Hčerki se še nista naveličali, jaz sem pa brez skrbi in imam takrat čas zase.«
 

Zabava doma

Precej drugače je pri starših, ki zabave organizirajo doma: več priprav, precej več angažmaja, na koncu tudi pospravljanja, zlasti če se dogaja v domači hiši. »Meni to res ni težko. Pri nas kino naredimo kar na galeriji, po tleh blazine, projekcija risanke, vmes se smejijo, debatirajo, jaz v pečici pripravim pica tople sendviče, mama ali prijateljica speče torto, če je vreme ugodno, se zapodijo po ulici, se gredo skrivalnice ali pa ravbarje in žandarje ... Čeprav je hčerka praznovala že deseti rojstni dan, se ni nad tako 'neorganizirano' zabavo pritoževal nihče, pravzaprav jim je bilo zelo všeč, zato smo se že dogovorili, da se bo tudi prihodnje leto praznovalo pri nas doma,« je povedala 36-letnica.

S tem se strinja nekaj let starejša mama dveh otrok, starih deset in trinajst. »Stroški niso visoki, je pa kar naporno, saj naša dva vedno povabita za polno hišo otrok – in menda zelo radi pridejo k nam –, a imam k sreči pomoč svoje sestre, tudi mame in skupaj pripravimo program – od skrivalnic, iskanja zakladov, pustimo jim, da odigrajo tudi kakšno igrico na telefonu ali računalniku, pogledajo kaj na televiziji ...«

Tudi tridesetletna mama treh otrok brez izjeme organizira rojstni dan doma. »Ne vem, ali je bilo že kdaj lažje in ceneje kot takrat, ko sva z možem po bližnjem gozdu otrokom skrila kinder jajčka. Sicer pa jim v našem atriju napolnimo bazen in 'šprice', doma spečemo torto in piškote, naredimo sendviče. Fajn in poceni.« Podobno počne 40-letnica, z otrokoma, rojenima junija in septembra. »Otroci sploh niso tako zahtevni, kot mislimo starši, po mojem najbolj uživajo v sproščenem druženju. Letos sva jim ga sicer začinila z iskanjem zaklada – bonbonov s tatuji –, skritega v gozdu, in si izmišljevala naloge, ki jih je bilo treba opraviti na poti tja, vmes pa pripravila prigrizke na žaru, torej brez vsakršnega stresa, otroci pa veseli in rdečelični.«

Prava smer?

Zaradi velikih otroških oči gredo nekateri starši vseeno zavestno v minus in otroku »kupijo« veliko zabavo, a kaj mu s tem sporočajo? »Če lahko to naredijo iskreno – se pravi, ne zato, ker bi se radi za kaj odkupili – in ne da bi jih pozneje mikalo od otrok v zameno terjati hvalež­nost ali jih navdajati s slabo vestjo, češ poglej, kako se trudim zate, ti pa ..., potem ne bo nobene škode, samo finančno si bodo morda zakomplicirali mesec. V nasprotnem primeru pa potezo odsvetujem. Bodite pozorni na ceno, ki jo z otrokom plačujete za takšno ali drugačno predstavo blišča – pa ne mislim samo na denarno, ampak predvsem čustveno. Noben otrok ne potrebuje drage rojstnodnevne zabave. Navadna torta sredi navadnega doma ga utegne razočarati, ne bo pa ga poškodovala, medtem ko ima trgovanje s čustvi vedno nevarno visoko ceno,« poudarja Ivana Gradišnik.

Starši, ki narekujejo trende in dvigajo letvico z dragimi, in če se le da, še neodkritimi zabavami, pa naj se vprašajo, »zakaj to počnejo in kako, pa bo jasen tudi odgovor. Velja, kot sem že povedala: če v ozadju ni neke skrivne starševske agende – najsi bo to potreba po samodokazovanju, da smo kot starši dovolj dobri ali kar popolni, ali po umetnem višanju samopodobe s simboli materialne vrednosti ali že omenjeno trgovanje s čustvenimi valutami in poslušnostjo – potem ni bojazni, da bi to otroka skvarilo. Vprašanje pa je, ali mu je sploh všeč. Starši jih dostikrat kar pozabimo vprašati, kaj šele jemati resno. To pa je nekaj, kar se vedno splača.«