Neomejen dostop | že od 9,99€
V drugi polovici devetnajstega stoletja so največjo tipološko novost v stanovanjski arhitekturi predstavljale najemniške večstanovanjske hiše. »Arhitekti so se znašli pred povsem novo nalogo, saj so morali graditi hiše za neznane uporabnike. Opreti so se morali na splošne potrebe tedanjega meščana in graditi neke vrste tipska stanovanja za tipičnega uporabnika,« pripoveduje konservatorka in umetnostna zgodovinarka Marija Režek Kambič.
V Ljubljani je največ tovrstnih hiš strnjenih v neposredni bližini Miklošičevega parka. Pravkar se je končala prenova Deghengijeve hiše na vogalu Dalmatinove in Cigaletove ulice, dela zdaj potekajo na sosednji Pogačnikovi, s sogovornico sva sedela v pritličnem lokalu Čudnove, na drugi strani parka stojita Krisperjeva in Regallijeva, v smeri proti Slovenski cesti pa Vodnikova, Hribarjeva hiša … »Lastniki so običajno prebivali v prvem nadstropju, pritličja so oddajali ponudnikom različnih storitev, zgornja nadstropja pa najemnikom. Pri gradnji so se morali držati razmeroma strogih urbanističnih in gradbeniških predpisov. Če je bila ulica široka toliko in toliko, je smela stavba v višino meriti toliko in toliko,« pravi sogovornica, ki secesijske hiše rada primerja z drevesi. »Spodaj se ne dogaja nič posebnega, zgoraj, v krošnji, pa je mogoče najti več okrasja, po katerem se stavbe najočitneje razlikujejo med sabo.«
Razlikovale so se tudi želje naročnikov. Pri tem so šli nekateri celo malce predaleč. »Med prenavljanjem in prebiranjem arhivske dokumentacije o Deghengijevi hiši smo zasledili, da so naročnika oglobili. Mestni predpisi so velevali, da fasade ne smejo biti preveč izstopajoče, on pa jih ni ubogal. Trenutno še nismo stoodstotno prepričani, a zdi se, da je bila prvotna fasada črne barve,« pravi konservatorka, ki je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Zanimivo, lastnik Anton Deghenghi ni bil le uspešen italijanski tovarnar, ampak tudi eden izmed pionirjev ljubljanske kinematografije. Kupil je hišo na vogalu Dunajske in Sodne (danes Tavčarjeve) ulice in v njej postavil kino Edison.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji