V nadaljevanju preberite:

Štiksov roman W s podnaslovom Kaj sploh pomeni boriti se za boljši svet? se ukvarja z dediščino levičarskih revolucionarnih gibanj, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zajela Zahodno Evropo.

V roman ste prek Camusovega Mita o Sizifu pretihotapili velikega osvajalca ženskih src Don Juana. Zdi se, da številni revolucionarji premorejo njegove osebnostne poteze.

Drži, citiral sem Camusa, ki o Don Juanu piše kot o človeku, ki mora vedno znova ponavljati isto izkušnjo. Vsaka izmed njegovih žensk misli, da mu bo prav ona dala tisto, kar potrebuje. Da bo zadnja. Toda zanj je ta izkušnja preprosto samo ena izkušnja več. Šel bo naprej.

Številni predstavniki generacije 68 so se oklicali za ljubimce, za tiste, ki ljubijo. Les amoureux. Nekateri so to zmotno interpretirali kot preprosto vprašanje seksualne svobode, pozabili pa so na revolucionarna vprašanja o ljubezni do sveta, do drugega, do družbe; o ljubezni kot odpiranju prostora za skupnostno in vsekakor ne narcisoidno izkušnjo. Žal je narcisoidnost generacije 68 nezavedno privedla do sprejemanja neoliberalizma, ki nas je zavedel z iluzijo možnosti izbire, češ da smo mi tisti, ki lahko izbiramo. S tem nas je ločil od družbe in političnega prostora, v katerem bi vedno morali misliti tudi na druge, ne samo nase.

V današnjem sistemu tako obstajajo »profesionalni aktivisti« – ta pojem se mi zdi ustreznejši kot »revolucionarji« –, ki zaradi levičarskega aktivizma občutijo moralno superiornost. In to samo zato, ker se jim ni treba ukvarjati z njegovimi učinki in rezultati, kaj šele z upravljanjem družbe. Okoli nas je veliko lepih duš, ki narcisoidno uživajo v svojem aktivističnem položaju, nimajo pa želje, da bi si, kot bi rekel Sartre, umazali roke, da bi ustvarili pravičnejšo družbo. To je tragikomedija današnje levice, ki ji tudi sam pripadam.