Burijo domišljijo in nasitijo vse čute

Med vsemi zbirateljskimi konjički na svetu menda izstopajo trije, ki najbolj vnemajo strasti. Poleg numizmatike in filatelije je to še deltiologija – zbiranje razglednic. Ta postaja vse bolj zanimiva tudi za zgodovinarje, umetnostne zgodovinarje, etnologe, etnografe in urbaniste, pripoveduje Milan Škrabec, eden izmed kakšnih morda 300 kartofilov, kakor si sami rečejo, na Slovenskem, ki so si za predmet svoje strasti izbrali ožigosane koščke kartona, na katerem so se nekoč prenašala, nikoli posebno intimna, sporočila.



Deltiologija z bolj razširjenim izrazom kartofilija ali zelo po domače razgledničarstvo je v zadnjih dneh zbudila pozornost ob knjižni izdaji razglednic, ki jih je bil napisal in odposlal pokojni Aleš Debeljak. Ob številnih ganljivih zapisih oziroma spominih prejemnikov njegovih razgledničnih sporočil postane nekako jasno, da ima forma razglednice, ki jo je morda instinktivno izbral za svoja kratka sporočila pesnik in esejist, neko posebno vrednost, ki ji današnji digitalni mediji ne morejo priti do živega.

Zlata doba razglednic

Vsak takšen papir je zelo zgovoren dokument časa, če ga znamo razvozlati, hiti z razlago svoje zbirateljske zanesenosti Škrabec, dolgoletni učitelj zgodovine na ljubljanskem Centru srednjih šol. Pri razglednicah ga, tako kot pri zgodovini, zanimajo zgodbe. Navsezadnje so zgodbe zgodovina, kakor je rekel že Herodot, spomni, in kot takšne tudi predmet njegovega šolskega predmeta.
A ni bila zgodovina tista, ki je vnela njegovo ljubezen do razglednic, bržkone bi utegnilo biti obratno. Avtor več monografij o razglednicah je že kot otrok vneto zbiral kartice, ki jih je v poštni nabiralnik metal poštar. V tistih 60. in 70. letih so bili to motivi rož – tudi te štejejo med razglednice –, če je bilo za praznike, ali pa jadranskih mest Dubrovnik, Split, Zadar, če je bilo med poletnimi počitnicami. Takrat je razglednica še pomenila to, čemur Erica Johnson Debeljak v uvodu knjige razglednic pokojnega moža z naslovom Saj grem samo mimo pravi nujni ritual odsotnosti, nekakšna državljanska dolžnost. Če v tistih časih nisi poslal razglednice z morja, si bil nevljuden, kršil si etiketo, ugotavlja uvodničarka.
Res, takrat je vsakdo z izleta, počitnic ali dopusta še pisal razglednice, običajno samo z lepimi pozdravi, redkeje tudi s kakšno duhovito mislijo ali skico. Polne so jih bile stene pisarn, delavnic in domačih kuhinjskih kotičkov, dokler jih niso izrinili danes prevladujoči digitalni mediji, kot so SMS ali elektronska sporočila. A prav takrat, ko je že kazalo, da bodo poniknile v pozabo, so se zanje začeli bolj množično zanimati zbiratelji. Zgodovinarja Škrabca je za resnejše zbiranje navdušil prijatelj antikvar z razglednicami z začetka 20. stoletja, ko je postala takrat še razmeroma mlada razglednica prvič agens zbirateljske mrzlice.
To je bil čas tako imenovane zlate dobe razglednic; čas od izuma knjigotiska ob koncu 19. stoletja, ki je omogočil – tudi – razglednicam bliskovito razširjanje, pa nekje do konca prve svetovne vojne. K njihovemu zmagoslavnemu pohodu je pripomogel tudi takrat vzpenjajoči se turizem – ko se je začela ta zdaj že izumirajoča samoumevnost, da je treba sorodnikom in prijateljem pisati iz prav vsakega zdravilišča ali planinske koče. K tej navadi so pristavili svoje lončke tudi oštirji in hotelirji iz drugih krajev, ki so si z motivi svojih objektov delali promocijo, hkrati pa so s prodajo razglednic nekaj zaslužili.
Tej težnji se niso izognile niti slovenske dežele, piše poznavalec Walter Lukan v knjigi o razglednicah z naslovom Pozdrav iz Ljubljane, ki pravi, da ni naključje, da se je prav s Triglava in iz zdravilišč Bled in Rogaška Slatina ohranilo nadpovprečno število razglednic. Časopis Gorenjec, navaja Lukan, leta 1902 poroča o nekem blejskem trgovcu, ki je v enem samem poletju prodal 12 tisoč razglednic, pa čeprav ni bil edini, ki je v tem turističnem kraju trgoval z njimi. Med Škrabčevimi raritetami je razglednica s portretom Janeza Mencingerja in hišo v Bohinjski Bistrici iz leta 1898, ki jo je narisal Franc Rojec, in ta gospodu pisatelju in odvetniku v takratnem stilu in maniri na njej napiše: »Razglednice nabiram jaz, / za jedno prosim tudi vas. / Zelo jo bodem jaz vesel / ter jo za drag spomin imel. / Kdor za narod kaj stori, / hvaležno narod ga časti.«

Torišče narodnega boja

Pisna sporočilnost razglednic običajno ne dosega poetike misli kakšnega Aleša Debeljaka in zelo malo je takšnih, ki bi kaj več povedale; literarna uporaba razglednici načeloma ni pisana na papir, čeprav so jih včasih tudi literati, kakor sta bila Gregorčič in Cankar, uporabljali za korespondenco s prijatelji ali založniki. Ker pa so otipljive sledi časa, lahko današnjemu raziskovalcu skupaj s sliko in poštnimi oznakami sporočajo številne, včasih tudi enigmatske, značilnosti tistih časov.
Niso le pripovedovalke o nekdanjih vedutah ali promociji krajev in objektov, včasih so z njimi, tako kot danes s SMS-sporočili, zbirali tudi denarno pomoč za prizadete v potresu ali požaru, kakor je to videti na razglednici Srpenice iz leta 1911, ki prikazuje pogorišče. Včasih so bile takšne razglednice celo opremljene z napisom: Čisti dobiček je namenjen pogorelcem.
Razglednice pa so bile tudi pomemben medij narodnega prebuditeljstva, energično razlaga Milan Škrabec nad albumom svojih dragocenih razglednic izpred sto in več let, iz katerega tu in tam vzame fotografijo – takratni fotografski papir je imel namenoma na hrbtni strani potiskane črte naslovja za pošiljanje po pošti – in opozarja na zanimive podrobnosti. Na neki razglednici je ob imenu Ljubljana in J. Bonač – to je bil eden bolj znanih izdajateljev razglednic – spraskana skoraj do nečitljivosti nemška oznaka Laibach. Na drugi je ravno obratno.
Nikjer drugje se narodni boj med slovenstvom in nemštvom ne kaže tako izrazito kot na razglednicah, poudari kartofilni zgodovinar, ki se je specializiral prav za tematiko slovenstva, tako kot se nekateri specializirajo samo za motive gradov ali železnic ali mostov ali pa kar avtorjev, kakor sta že omenjeni Bonač ali najbolj znan slikar Maksim Gaspari z znamenitimi ljudskimi motivi.
Na fotografiji nekih učencev denimo piše Slovenski oddelek 4. razreda mariborske gimnazije leta 1911, kar nam govori o tem, da je bila takrat gimnazija še večinoma nemška. Morda mu bo kdaj uspelo tudi raziskati, ali je med mladimi obrazi kakšen poznejši znameniti Slovenec. Takšne razglednice, ki potrebujejo natančno preiskavo z vrtanjem in primerjanjem dodatnih virov, ima srednješolski profesor zgodovine najraje. O vsaki, ki jo neštetokrat obrne v rokah – ne mine dan, da se ne bi zakopal v svoje dragocene škatle in albume –, ve neverjetne podrobnosti. Zdi se, kot da nenehno hlepi po nadaljevanju zgodbe, ki jo podoba in napis na razglednici pravzaprav le nakazujeta.

Najdba najstarejše

»V tem se razglednica razlikuje od znamke ali starega denarja, ki ju zbiratelji z lahkoto prepoznavajo s pomočjo izdanih katalogov, mi pa ne vemo, kaj točno predstavlja, saj je na razglednici vsakdo lahko natisnil, kar je hotel.« A prav v tej nepredvidljivosti je njena posebna vrednost in dražljivost, dodaja Škrabec, ki se ima temu verjetno tudi zahvaliti, da je lahko pred kratkim za razmeroma majhen znesek kupil doslej najstarejšo slovensko razglednico iz leta 1889 z motivom Bleda. Na spletnem dražbenem portalu Ebay jo je našel prijatelj in mu pomagal pri nakupu od nekega nemškega trgovca, v Nemčiji so prve razglednice tiskali že v 70. letih 19. stoletja, zato verjetno ni vedel, kako dragocena za nas je ta najdba, pravi Škrabec in doda: »Dokler se ne odkrije kaj novega, je ta razglednica tudi vsaj za pol leta starejša od najstarejše hrvaške in le tri leta mlajša od najstarejše češke.«
Tržna vrednost takšne razglednice je neprimerljiva z njenim izjemnim kulturnim pomenom za Slovence in za zbiralca je tako pravzaprav z vsako, za katero meni, da spada v njegovo zbirko. Zbiratelj zato ne govori o cenah nakupov in prodaj na tem trgu, vsaj ne z »avtsajderji«, v družbi prijateljev, s katerimi redno obiskuje sejme in dražbe umetnin in starin, pa je seveda drugače. Kupovati poceni in žlahtniti svojo zbirko, to je pač tudi njegov zbirateljski modus vivendi. V izbrani zbirki kakšnih 3000 razglednic z motivi slovenstva bi težko našli kakšno pod sto evri, pravi Škrabec, ki pravkar pripravlja izid nove monografije z motivi slovenskih romarskih poti, v kateri bo prvič ponatisnil tudi najstarejšo slovensko.
Razglednice so osrednja tema cele vrste monografij o posameznih krajih, saj so, kot rečeno, pomemben materialni ostanek časa, ki ga drugače kot na starih fotografijah ni več mogoče slutiti. Takšnih monografij je pri nas doslej izšlo že več kot 80 in so vir navdiha vsakemu raziskovalcu preteklosti pa tudi kakšni tristoterici zbiralcem tega popkulturnega blaga pravkar izginule analogne dobe.
Zbiralec Boris Dolničar o razglednici v današnjem času meni: »V tem digitalnem svetu je pisanje razglednic pravzaprav že poduhovljeno dejanje; nekdo se potrudi, da razglednico kupi, nanjo nalepi znamko, nato napiše nekaj vrstic na roke in odpošlje tako, da jo mora odnesti v poštni nabiralnik. Takšen trud je dandanes pravzaprav še večje dejanje kot včasih.« Podobnega mnenja je filozof Igor Štiks, ki je v zvezi s strastjo pokojnega Aleša Debeljaka do razglednic ugotovil, da »ne gre za hitrost sporočila, ampak za pozornost«.
Lepota pozornosti s pošiljanjem razglednice je – tako kot pri drugih analognih medijih, kot so knjige, časopisi ali stare vinilne plošče –, da se z njo nasitijo vsi prejemnikovi čuti. Iz istega razloga zadovolji tudi zbirateljevo strast.