V članku preberite:

- Razstava pripoveduje nam o nekem že preteklem času, a nas neverjetno živo nagovarja in nas uči, kako je nekoč tako droben medij, kot je razglednica, lahko sporočal najbolj ljubezenske, zabavne, iskrene in ljubeznive zgodbe.

- Na razstavi zaslutimo tudi Jugoslavijo, saj so njegovi prijatelji z različnih koncev nekdanje države; prav o Jugoslaviji je znal Aleš tako lepo pisati, česar danes žal nihče več ne dela na takšen način. Razstava je zgodba o njegovih fizičnih, mentalnih in srčnih potovanjih. »Zato je res intimen prostor. Minimalizem te narativnosti ustvari posebno atmosfero,« pove Bine Debeljak. »Detajli so tisti, ki niso naključni, ampak so ključni.«

- Aleš Debeljak je na počitnicah vedno imel svoj ritual, saj se je že prvi dan odpravil po razglednice, jih zelo dolgo izbiral in jih potem začel pisati. Naslove je imel shranjene v debelih in razpadajočih adresarjih, ki so se njegovi ženi zdeli kot skrivni labirint trohnečih pergamentov in hieroglifov in iz katerih se je najbrž znašel le sam, saj so bili mnogi naslovi popravljeni, prečrtani, obkroženi, opremljeni s puščicami. Ko je napisal vse naslove, se je lotil pisanja.