Sprehod po desetletju

Pri tipkanju mi je najbliže, če morebitne naslovnice – ženska oblika zajema oba (slovnična) spola, sem namreč nekdanji rejenec ljubljanske filozofske fakultete – dolgočasim z nepomembnostmi svojih vsakdanov. Sila nerad pametujem z nasveti ali dodajam svoj kanec, kapljo v spreminjanje sveta na še bolje. Zdaj je čas zamrznjen, ždim na mestu voljno. Ne prostovoljno. Včasih brezvoljno.

Naneslo je, da sem moral poiskati telefonsko cifro človeka, s katerim sem se pogovarjal pred nekaj leti. Listal sem po predzadnjem bloku svojih službenih sogovornikov in ga našel. Pred nekaj leti je bilo pred devetimi leti in pol. Vmes pa ... Ker je prihodnost abstraktna, sedanjost sprešana, je blokec naenkrat postal spominska knjiga.

Peljal me je od kuharja pri fuzbalskem klubu, Planice in vožnje z ratrakom po doskočišču, srečanja s cestnimi kolesarji treh generacij, na Vršiču je strokovnjak sneg rezal in mi razlagal strukturo odeje ter plazovne nevarnosti, navsezgodaj sem bil v Semiču, kjer je delavkam grozilo, da se bodo morale vsak dan v službo voziti v Kranj.

Dolgo je že, kar sem spoznal reketlon, pa seveda dolgo, kar sem nanj spet pozabil, pričeval sem, ko je Liska v hlevu na svet spravila Milko, istega dne, to pomnim, sem čez nekaj ur na Šmarno goro komaj sledil možaku brez noge, s skupino invalidov, večino na vozičkih, sem se dva dni pod vodstvom znanega junaka šel preživetje v naravi, spoznal sem, da so bodibilderske mišice na zunaj enake, pa naj jih gradi mesojedec ali vegetarijanec, okušal sem vonjave v garderobi ženskega hokejskega kluba in se tam zadržal, dokler je bilo spodobno, nekoliko sem se dolgočasil ob vragolijah pasje dresure ...



Mojstra, ki mu je uspelo sredi toplih mesecev ustvariti ledeno plezalno steno, vem, da ni več, z njimi nisem tekel, so mi pa pokazali, kako se na pusta pripravljajo laufarji v Cerknem. Videl sem nastajanje predstave v gledališču slepih, spoznal izjemnega turnega smučarja, še zdaj mi je toplo pri srcu, ko pomislim na odisejado s fantinom, ki me je vlekel na Komno, kjer smo v mrazišču ob sončnem vzhodu dočakali, mislim, da je bilo minus 37 in pol.

Na svojih nogah sem v približno dvanajstinski meri skusil, kako se počutijo udeleženci 24-urnega teka k sv. Primožu, tam pri Kamniku, zelo sorodno sem se počutil kot udeleženec treking ligaškega tekmovanja, ko sem nekrvavi pot potil po Vremščici.
Pod Storžičem sem na nori strmini lovil ravnotežje in užival ob pogledu na kosce, srečal sem se s parom, katerega dom je avtodom, gorenjski mladec se je pripravljal na salto s štirikolesnikom, severnoafriški možak je na Bledu pekel kremšnite.

Tam nekje od Kočevja naprej mi je bilo razloženo, da jeleni ne morejo izgovoriti črke f, zatorej sem prisluhnil veličastju jelenjega ruka, govoril sem z deathmetalcem in preživel, zdrvel na Kras in se najedel doma pripravljenih polžev na štiri načine. Zelo hecno je bilo z bobnarjem, ki je po inštrumentu najraje udrihal ob avtocesti nad Izolo, za zrakom sem hlastal med fuzbalsko tekmo na rekordni nadmorski višini, bilo je na planini Korošica, čudil sem se, kako zmore gospodična zrelih let tedne dolgo zdržati na jadrnici in se boriti s paleto oceanskih nevšečnosti.

Nenavaden je bil pogovor z edinim prebivalcem odmaknjene vasice, nasprotje pa vrvenje v družini z desetimi otroki. Buljil sem ob dejstvu, da se da z mobitelom upravljati molžo in vse drugo delo z večdesetglavo čredo govedi, ja, za robokmetijstvo je šlo, nikakor pa nisem zavidal temu, lahko le snel klobuk (ki ga ne nosim) ob Ljubljančanu, ki je vstajal sredi noči in vsak dan pretekel, če se ne motim, 33 kilometrov.

Človek obrne nekaj strani v blokcu, vsevišnji, če sem metaforičen, pa par let. In če bo sedanjost tudi v prihodnje stopicala na mestu, nasled­njič nadaljujem sprehod proti današnjim dnem.