Šola bolj obremenjuje starše kot otroke

Ob koncu šolskega leta za osnovnošolce in srednješolce je ponavadi čas za inventuro. Letos najodmevnejša s šolstvom povezana dogodka sta bila peticija za spremembo šolskega sistema, za katero so (spletne) podpise začeli zbirati januarja letos, in zaplet glede javnega financiranja zasebnega osnovnega šolstva.



Oba dogodka sta zbudila zelo veliko pozornosti. Pobudnica peticije za spremembo šolskega sistema je Nataša Šram, tudi kandidatka na listi Vilija Kovačiča za ljubljanski mestni svet na lanskih lokalnih volitvah – lista je sicer dobila manj kot odstotek glasov – in predsednica Društva svet staršev. Društvo naj bi med drugim pomagalo staršem pri urejanju odnosov s šolami, na katerih so njihovi otroci, vendar se pojavljajo tudi drugačne informacije. Da na primer starši s pomočjo društva izvajajo pritisk na šole ali učitelje, za katere upravičeno ali ne menijo, da delajo krivice njihovim otrokom.

Štetje na spletu

Peticija se je na spletu pojavila konec januarja in je takoj zbudila silovite odzive. Tako pozitivne kot negativne. Povprečen starš s šolajočimi otroki se sicer zlahka strinja vsaj z nekaterimi predlogi, čeprav se besedilo začne bombastično: »Državljani Republike Slovenije imamo dovolj.« Dovolj imajo oziroma »imamo« predvsem tega, da imajo otroci preveč dela s šolo in da se z učenjem ne ukvarjajo samo oni, ampak cele družine. Pomanjkanje časa za kaj drugega kot za šolo – v njej bi morali otroci po zapisanem v uvodu peticije uživati – menda povzroča, da so mladi »že pred vstopom v srednjo šolo zagrenjeni, na koncu fakultete pa so ti ljudje samo še sence sami sebe, preobremenjeni, depresivni in izgoreli«.



Prva dva predloga peticije sta splošna, saj predlagata zmanjšanje obsega snovi in domačih nalog. Že tretji pa je eden bolj radikalnih, saj naj bi ukinili oziroma predvsem povsem predrugačili nacionalne preizkuse znanja. Predvsem naj bi jih opravili na določenem številu učencev in ne kar pri vseh. Ker so ti preizkusi tudi selekcijski postopek za vpis na srednje šole s prevelikim vpisom, bi šole s tovrstno težavo izbrale svoje bodoče dijake s sprejemnimi izpiti.

Vštric tega gre predlog o odpravi mature po koncu srednje šole. Da z njo ne bi obremenjevali vseh dijakov povprek, bi fakultete oziroma druge višje izobraževalne ustanove uvedle svoje sprejemne izpite, s katerimi bi tudi dosegli, da bi se na fakultete vpisali ljudje, ki jih neki študij res zanima.

Bolj radikalen predlog je v peticiji še vsaj eden. Tako naj bi ukinili ocenjevanje s številčnimi ocenami ali ga vsaj zmanjšali in nadomestili z opisnimi. Drugi predlogi so bolj blagi, saj govorijo o – na primer – več gibanja in športa, ničelni toleranci do nasilja in zmanjšanju razredov, kjer je to težava.

Peticijo je do zdaj na spletu podpisalo skoraj 23.000 ljudi. Čeprav jih je veliko skrilo svoje ime in navkljub obilnim manipulativnim možnostim, ki jih omogočajo tovrstne spletne pogruntavščine, je številka za slovenske razmere zelo visoka. Ni dvoma, da je na tisoče ljudi nezadovoljnih s šolo.

Seveda so bile kritike na precej radikalne predloge številne. Iz pedagoške stroke so bile predvsem negativne. Tako so nekateri z dolgoletnimi, tudi praktičnimi, izkušnjami v šolstvu trdili, da šola ni namenjena užitku, nekateri pa so namigovali na politično ozadje Šramove. V času, ko je bila peticija v intenzivni javni obdelavi, tudi v največjih medijih in ne samo po spletnih zakotjih, je namreč poslanka Slovenske demokratske stranke Jelka Godec tvitala proti obvezni bralni znački; bralna značka, mimogrede, sploh ni obvezna, je pa res, da jo danes opravlja bistveno več učencev, kot jo je včasih. Ker je Kovačič, na čigar listi je nekaj mesecev prej kandidirala Šramova, politično precej blizu Janezu Janši in njegovim demokratom, so nekateri v angažmaju Godčeve videli neposredno povezavo med peticijo in destruktivnim Janševim delovanjem proti vsem državnim institucijam od sodstva naprej.

Repi peticije

Nekateri predlogi peticije so res radikalni, predvsem ukinitev mature in številčnega ocenjevanja, zato njeni avtorji najbrž niso pričakovali, da bi država šla v tovrstne spremembe. To po svoje priznava tudi Nataša Šram. »Namen peticije je bil, da se razprava odpre, da so vanjo javno povabljeni vsi državljani, da se o šolstvu spregovori jasneje, tudi v medijih,« je odgovorila na vprašanje, kakšen je bil dejanski namen.



Dodaja, da so z njo dokazali, da težave, na katere so opozorili, obstajajo. Zaradi velikega števila podpisov so peticijo po njenem vzeli resno tudi v državnem zboru, saj so jih še pred iztekom napovedanega roka za zbiranje podpisov povabili na sejo odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Sejo so prenašali tudi v živo, hkrati pa so na šolskem ministrstvu začeli posvete po vsej državi z naslovom Naj šola. Ta teden so ga, na primer, pripravili na Ptuju. Poleg tega so Šramovo po njenih besedah povabili tudi k sodelovanju pri sestavljanju bele knjige o šolstvu.

Z odzivom, ki ga je peticija dosegla, je zelo zadovoljna, »saj so se odzvali starši, učitelji, organizacije, vlada, ministrstvo, mediji, skratka vsi«. Po njenem mnenju pa je najpomembnejša vsakodnevna aktivnost staršev. Zato jih poziva, naj bodo še naprej aktivni, naj se udeležujejo sej sveta staršev v svojih šolah in naj apelirajo za spremembe prav tam. »Izvajanje učnega načrta brez delovnih zvezkov je možno, utrjevanje snovi je možno, oklestenje domačih nalog je možno, izobraževanje učiteljev za alternativno poučevanje je možno in tako naprej,« je prepričana Šramova.

Čeprav meni, da so vsi predlogi iz peticije pomembni, saj so zelo povezani in bodo zato poskušali doseči strateški dokument vlade, ki ne bo odvisen od menjave ministrov, se ji zdijo najpomembnejše točke 1, 6 in 10. Torej zmanjšanje obsega snovi, več gibanja in več športa ter redna izobraževanja in usposabljanja učiteljev, spodbujanje novosti in nagrade za iznajdljive učitelje.

Kakor pozivajo k nadaljnji aktivnosti starše, je društvo aktivno tudi samo. Pripravljajo namreč »utemeljeno in analizirano peticijo, predloge dopolnitve zakonodaje, ki omogočajo, da se točke uresničijo«. Ker, kakor pravi Šramova, opravljajo delo države prostovoljno in brezplačno, so si vzeli »soliden rok za utemeljitev sprememb«. Pri teh dejavnostih jim pomagajo tudi posveti ministrstva, se pravi Naj šola. Z njimi spoznavajo, »kje smo podobno misleči in v katerih točkah naj nadaljujemo«.

Neobremenjeni otroci

Poleg društva Svet staršev Šramove obstaja tudi dejanska povezava svetov staršev na osnovnih šolah, Zveza aktivov svetov staršev Slovenije. Letos spomladi, verjetno ne popolnoma po naključju, so izvedli (spletno) anketo o delu za šolo doma, na katero je v celoti odgovorilo 5340 staršev, še tisoč več pa deloma. Ugotovitve so predstavili ta teden in so za marsikoga najbrž precej presenetljive.

V anketi so hoteli preveriti več stvari, na primer povezavo med izobrazbo staršev in ocenami otrok; nepresenetljivo je pozitivna, se pravi, da imajo otroci bolj izobraženih staršev boljše ocene. Ugotovili pa so, da otroci z domačimi nalogami in šolo niso preobremenjeni. Obojemu povprečno namenijo po uro na dan, zato po njihovem ne drži, da so otroci prisiljeni vse popoldneve prečepeti za knjigami.



Je pa morda res, da se zdi šola obremenitev številnim staršem, saj se slovenski s šolo otrok menda ukvarjajo več kot v tujini. Tako jih več kot v tujini vsakodnevno preverja, kako so otroci opravili domače naloge, in več staršev tudi vsakodnevno pomaga pri domačih nalogah.

Javna sredstva za zasebne šole

Ustavno sodišče je pred štirimi leti in pol z zelo tesno večino petih proti štirim glasovom odločilo, da je člen zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki zasebnim šolam 85-odstotno financira javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, protiustaven. Čeprav premier Marjan Šarec z novelo ni imel nič, ga je zaradi neuresničevanja odločbe ustavnega sodišča doletela ustavna obtožba opozicijskih Janševih demokratov in Slovenske nacionalne stranke. Pričakovano ga ni odnesla, saj je konec januarja v državnem zboru kljub manjšinski koaliciji dobil dovolj podpore. A letos aprila je Jernej Pikalo, novi in pred leti tudi v mandatu vlade Boruta Pahorja minister za izobraževanje, predstavil novelo, s katero naj bi neustavnost končno odpravili.

Težava novele, ki je zdaj v parlamentarni obravnavi in je državni zbor o njej razpravljal v sredo, je, da bi zasebne šole iz proračuna dobile plačanih sto odstotkov obveznega programa in nič za razširjenega. Zato so v zasebnih šolah ogorčeni, saj pravijo, da bi bili po novem še v veliko slabšem položaju, saj bi iz javnih sredstev namesto 85 odstotkov dobili samo še slabi dve tretjini denarja za izvajanje programa. V sredo je na temo financiranja zasebnega šolstva posvet pripravil državni svet, pred parlamentarno stavbo pa je kakšnih sto staršev otrok v zasebnih osnovnih šolah protestiralo proti Pikalovi noveli. Državni zbor je v četrtek sicer izglasoval, da je primerna za drugo obravnavo.



Na poslabšanje položaja zasebnih osnovnih šol je opozorila vladna zakonodajna služba, državnozborska zakonodajno-pravna služba se o tem še ni izjasnila. V SDS in Novi Sloveniji pravijo, da bo nova zakonska rešitev spet neustavna. Zato je povsem mogoče, da bo šla tudi novela na ustavno sodišče in izid bo spet negotov. Glede na izkušnje s sedanjo ureditvijo bi do tega, da bi kakšna novost spet prišla pred poslance, zlahka minilo nekaj let. Lahko pa nanjo vloži veto tudi državni svet.

Pri vsem skupaj denar sploh ni težava. Letošnji proračun za financiranje osnovnošolskih programov odreja približno 780 milijonov evrov; če bi država financirala obvezni in razširjeni program zasebnih šol, bi to naneslo dodatnih 550 tisočakov, kar je glede na celotni znesek pljunek v morje. Zato je bolj verjetno, da je v ozadju vprašanje, ali je država z javnim denarjem, torej denarjem vseh državljanov, poleg mreže javnih šol res dolžna financirati nekatere dejavnosti, ki jih za svoje otroke hoče zelo malo staršev.