V nadaljevanju preberite:

Nizozemski akademik Marcel Broersma je lani poleti objavil znanstveni članek, v katerem je preučil navade medijskih občinstev med pandemijo koronavirusa. Dvaindvajset intervjuvancev je razvrstil v pet skupin: prvo skrajnost so predstavljali ljudje, ki se izogibajo branju novic, drugo pa tako imenovani news junkieji (odvisniki od novic). Za slednje se je pokazalo, da so že prej redno spremljali medije, nato pa je pandemija močno zamajala njihovo dnevno rutino: večina jih je pobeg iz resničnosti, paradoksalno, začela iskati v obsesivnem spremljanju dogajanja po svetu. »Zaradi pandemije sem izgubila službo. Pred tem sem delala 40 ali 50 ur na teden, po novem pa mi je vsak dan ostajalo veliko časa. Prebila sem ga na telefonu, najpogosteje ob branju novic,« mu je zaupala 58-letna ženska, ki je ob izbruhu covida živela v Italiji. »To navado sem namerno poskušala opustiti, a mi nikakor ni uspelo. Spremljanje novic je na neki način zasvojljivo. Na koncu sem se počutila, kot da svojega življenja ne morem nadzorovati,« je opisala svojo izkušnjo. Zdelo se ji je, da telefona ne uporablja preveč, a na koncu dneva se je pokazalo, da jo je občutek varal.

S pomočjo psihoterapevta Miha Kramlija smo poskušali vsaj malce osvetliti dilemo, do katere mere je spremljanje dogodkov doma in po svetu smiselno, zmerno in dobro, kdaj pa postane pretirano, problematično in slabo.