Sistem je enak že četrt stoletja

Največja težava slovenskega zdravstva, s katero se sreča človek, ko potrebuje zdravnika, so čakalne vrste. Nekateri se jim poskušajo izogniti tako, da se namesto čakanja v vrsti podajo na urgenco. A jih tam, če njihova težava ni nujna, ponekod čaka neprijetno presenečenje – podpis obrazca, da se zavedajo, da bodo morali za nenujno storitev plačati sami, čeprav imajo urejeno zdravstveno zavarovanje.

Stališče največjega plačevalca zdravstvenih storitev v državi, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), je, da je treba v okviru službe nujne medicinske pomoči in urgentnih centrov, ki jih v celoti financira obvezno zdravstveno zavarovanje, izvajati le nujne zdravstvene storitve. Za nenujne storitve bi moral pacient obiskati svojega izbranega osebnega zdravnika ali zdravnika specialistu, h kateremu so ga napotili, glede na stopnjo nujnosti obravnave (nujno, zelo hitro, hitro, redno).

Na ZZZS poudarjajo, da je način uveljavljanja pravice do zdravstvenih storitev na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja v okviru mreže javne zdravstvene službe enak vse od osamosvojitve Slovenije. »Že več kot 25 let glede zaračunavanja nenujnih storitev v okviru delovanja služb nujne medicinske pomoči v zdravstvenih domovih in bolnišnicah ni nobenih sprememb,« je pojasnil Damjan Kos z ZZZS.



Torej bi lahko na urgencah že od začetka 90. let zaračunavali nenujne storitve. Morda zdaj zaračunavanje teh storitev zbuja več pozornosti, ker so jih nekateri izvajalci začeli dejansko zaračunavati ali pa to počnejo bolj dosledno. Ker gre v tem primeru za samoplačniške storitve, zavod nima podatkov, na katerih urgencah je nenujne storitve treba plačati.

Velika večina ni nujnih

Na zdravstvenem ministrstvu so povedali, da vedo, da je pacientov z nenujnimi stanji v urgentnih centrih in službah nujne medicinske pomoči vedno več. Po njihovih podatkih pride v urgentne centre približno 470.000 ljudi na leto. V sistemu poročanja ne sodelujeta ljubljanski klinični center in ptujska bolnišnica. Vendar na ministrstvu pravijo, da imajo na leto v Ljubljani povprečno 130.000 obiskov, na Ptuju pa 13.000.



Bolj kot gole številke, koliko ljudi na leto se obrne po pomoč na urgenco, je zanimivo, koliko od teh bi obisk res potrebovalo. Če držijo podatki, ki jih je zdravstveno ministrstvo dobilo od urgentnih centrov, je to namreč resen problem. Velika večina ljudi, ki pridejo na urgenco, tam sploh nima kaj iskati. Sedem desetin jih spada v zeleno ali modro triažno kategorijo.

Kaj to pomeni? Zelena triažna kategorija, v katero sodi 65 odstotkov vseh ljudi na urgencah, pomeni, da pacienti ne potrebujejo nujnih ukrepov in jih lahko obravnavajo z zamikom ali pri ustreznem specialistu ali pri izbranem osebnem zdravniku. Pacienti modre triažne kategorije pa imajo le manjše težave oziroma imajo težave že dlje časa in ne potrebujejo oskrbe na urgenci.

Kaj se plača in kaj ne

Na ZZZS pojasnjujejo, da so storitve na urgencah standardne le, če gre za nujno medicinsko pomoč oziroma nujno zdravljenje. Nujna medicinska pomoč vključuje oživljanje, storitve za ohranjanje življenjskih funkcij in za preprečitev hudega poslabšanja zdravstvenega stanja nenadno obolelih, poškodovanih in kronično bolnih.

Nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene storitve, za katere ne morejo nikjer zaračunati obravnave, so: zdravljenje po nujni medicinski pomoči, če je treba; oskrba ran, preprečitev nenadnega in usodnega poslabšanja kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij; zdravljenje zvinov in zlomov ter poškodb, ki zahtevajo specialistično obravnavo; zdravljenje zastrupitev; storitve za preprečevanje širjenja infekcij, ki bi pri zavarovancu utegnile povzročiti septično stanje; zdravljenje bolezni, za katere je z zakonom predpisano obvezno zdravljenje, ali storitve, ki so z zakonom opredeljene kot obvezne in za katere ni plačnik država, delodajalec ali zavarovana oseba sama.

Pod nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene storitve spadajo še zdravila, predpisana na recept s pozitivne liste, potrebna za zdravljenje prej naštetih stanj, in medicinski pripomočki, potrebni za obravnavo teh stanj v obsegu, standardih in normativih, kot jih določajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. V takih primerih stroške storitev v celoti krije obvezno zdravstveno zavarovanje.

V času dežurne službe in tudi drugače lahko o tem, ali je storitev nujna oziroma neodložljiva, odloča le zdravnik. Če ugotovi, da neki poseg ni nujen, mora osebo, če storitev vseeno zahteva, vnaprej natančno seznaniti, kaj je razlog za samoplačništvo.

Razlog pa je nadstandardna oziroma zunajstandardna storitev. Vrste nadstandardne storitve so storitve zunaj rednega delovnega časa, v drugačnem obsegu, mimo čakalne vrste in storitev z uporabo nadstandardnega zobozdravstvenega materiala. In ne samo da mora izvajalec pojasniti, zakaj bo moral nekdo za določeno storitev plačati. Za izvajanje storitev na samoplačniški način mora izvajalec dobiti pisno soglasje zavarovanca. Plača se vedno po izvedeni storitvi in ne prej.

Ko pa zdravnik presodi, da bolnik potrebuje nujno oskrbo, jo obvezno opravi. Tudi če bolnik nima kartice zdravstvenega zavarovanja ali potrdila o zavarovanju. Do prve pomoči ima v Sloveniji pravico vsak. Tudi tujec brez urejenega zavarovanja.



Kos sicer opozarja, da vedno več nenujnih obiskov na urgencah ni mogoče pripisati samo domnevno neodgovornim ljudem. »Postavili so velike nove urgentne centre, jih napolnili z novo opremo, da ne bi bilo treba vračati evropskih sredstev, ki so jih dobili zanje. To so tako razglašali po medijih, da so nekateri verjetno dobili vtis, da so urgentni centri z velikimi zdravstvenimi ekipami in novo opremo nadomestilo dežurnih zdravnikov,« je na pasti prehitrih sklepov opozoril Kos.

Cenik

V celjski bolnišnici so povedali, da opažajo veliko rast števila obiskov pacientov v ambulanti splošne nujne medicinske pomoči urgentnega centra. Lani so imeli za četrtino več pacientov kot leto prej, letos ugotavljajo še dodatno 13-odstotno rast. Zadnje tri mesece tako obravnavajo po 2000 pacientov na mesec.

Ugotovili so, da jih ima veliko – več kot polovica – blažje zdravstvene težave, ki »ne zahtevajo nujnega zdravljenja in neodložljivih zdravstvenih storitev«. Ker povzročajo gnečo in s tem jemljejo čas za obravnavo resno bolnih ter po nepotrebnem obremenjujejo osebje, so se konec julija odločili, da »od pacientov, ki bodo uveljavljali nenujne zdravstvene storitve, zahtevamo plačilo storitev«.

V praksi to pomeni, da dosledno upoštevajo pravila ZZZS o tem, kaj je nujna medicinska pomoč, nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene storitve. Kakor poudarjajo v celjski bolnišnici, mejnih primerov ne zaračunavajo. Gotovo so nenujni odstranjevanje klopov, kožni izpuščaji, ki jih ima nekdo že nekaj časa, izpadanje las, stanje po poškodbah pred tedni in celo meseci, zaradi česar ljudje tudi hodijo na urgenco.

V urgentnem centru Nova Gorica so na seznam tegob, zaradi katerih ljudje obiščejo njihove celjske kolege, dodali še svoje. Pri njih so tako imeli bolnike z blagimi bolečinami v grlu, običajnim prehladom, slabim zadahom, ušesnim maslom in otiščanci. Nekatere je na urgenco prignala blaga rdečina kože ali pa so se hoteli samo prepričati, da so dovolj zdravi za odhod na počitnice.

Seveda lahko tudi na ljubljanski urgenci naštejejo podobne cvetke. Poleg klasik, kot so prehladi in odstranjevanje klopov, se najdejo tudi ljudje, ki so prepričani, da med nujne primere spadajo glivice na nohtih, nespečnost, nervoza, senen nahod ali blage težave z uriniranjem brez vročine.

Celjska bolnišnica ima dokaj natančen cenik, koliko stane kakšna nenujna storitev (tabela). Tako je treba na primer za odstranjevanje klopa odšteti 20 evrov, za zdravniški pregled zaradi akutnega alkoholnega opoja z ukrepi detoksikacije pa 150 evrov. Cene so postavili na podlagi cen drugih urgenc. Do zdaj je plačalo 31 ljudi, ki so jih nenujni obiski skupaj olajšali za 1501 evro.



V Novi Gorici so se za zaračunavanje nenujnih storitev odločili lani januarja. Vendar so domnevnim pacientom ponudili v podpis obrazec, da bodo storitev plačali sami, samo v 25 primerih, »pri najhujših zlorabah urgentnega centra. Navadno pacienti v takih primerih odstopijo od nadaljnje zdravstvene oskrbe. Do zdaj smo po meni znanih podatkih izdali samo en račun,« je povedal predstojnik urgentnega centra Nova Gorica Erik Sedevčič.

Ljubljanski klinični center, kjer nujno medicinsko pomoč v urgentnem bloku izvaja Zdravstveni dom Ljubljana, nima evidence o nenujnih obiskih. Zaračunavajo jih že od leta 2003, vendar opažajo, da jih je zadnje čase, najbrž zaradi čakalnih vrst v rednem zdravstvu, vedno več. Tega ni mogoče tolerirati, so odločni. Največkrat sicer zaračunajo prvi kurativni pregled po ceni 18 evrov.