Serena in jaz

Na pojav izvrstnejših izdelkov sedme umetnosti sem približno tako pozoren kot na oddaje Kmetija slavnih. V kinu sem bil nazadnje v pleistocenu. Pred debelim tednom pa sem, logično, po naključju na teve naletel na očeta Richar­da Williamsa in njegovi hčerki, no, hčerke.

Obsedel sem pred ekranom. Nefilmsko Sereno Williams spremljam od njenih prvih udarcev na megasceni in ves čas sem zanjo absolutno navijal. Tudi ko se je merila z glavno žensko junakinjo filma Kralj Richard, starejšo sestro Venus. Film mi je dokazal, da sem o Williamsovih vedel zelo malo, še tisto, kar sem, je bila predsodkovna zmota, zlasti o družinskem kralju.

Zgodba me ni pustila mlačnega, prvi dan sem si ogledal le sredinske pol ure, dan pozneje celoto. Nekajkrat sem si pripomnil, da tale Will Smith obvlada svoj posel. Zadnjič sem ga na teve gledal, ko je bil princ z Bel-Aira, ampak vem, da je igral v več filmih, kajne? Ki pa mi žanrsko nekako niso sedli. Oče Richard me je spomnil tudi na mojega očeta, s katerim sva skupaj gledala prvi sestrski finale v Wimbledonu, bilo je leta 2002. Morda ponovitev šova Williams v Londonu leta 2003, ampak ne verjamem. Leta 2004 se je v finale prebila le Serena, a klonila. Tedaj pa je bil oče že nujno zadržan na onem svetu. In, tako pač je, tudi vsa naslednja leta.

Z očetom, jaz iz fotelja, on iz bolniške postelje, umirajoč na obroke, sva se takoj postavila na stran mlajše. Ne vem, zakaj. Vem pa, da me spomin vleče tudi k zgodbi mojega očeta in njegovega mlajšega sina, mene, ki sem kot mlajši najstnik patološko treniral pingpong. Očeta, razen da me je ob sobotah ob šestih dostavljal pod uro na železniški postaji, od koder smo se cijazili na tekmovanja, moja kariera ni nikdar zanimala. Vsaj pokazal mi ni tega. Kot tudi mati ne, ona pač ni bila podobna Richardovi ženi Oracene. Če me spomin ne vara, me nikdar nista videla igrati na turnirjih. Bojim se, da niti na treningih ne, ki so bili od našega doma oddaljeni deset minut hoje.

Me je pa mati tolažila, kadar sem imel histerične izpade ob najbolj pekočih porazih. Spomini nanje me, resnici na ljubo, na določenih delih telesa neprijetno požgečkajo še zdaj. Ne potrebujem sicer tolažbe, pa še Kališnikova Oracene se je poslovila v letu, ko je v finalu Wimbledona Sereno premagala Nemka Angelique Kerber. Čisto simpatična punca, če ne bi igrala z mojo protežiranko, ji zmage ne bi zameril.

No, v primerjavi z Williamsovimi v naši družini le ni bilo vse tako črno, seveda tudi temnopolto ne. Mati in oče se nista ločila, po svojih (ne)močeh sta k belemu kruhu spravila oba (skupna) sinova, gotovo pa nismo bili tako kompaktni kot Williamsovi. Richard je bil, tako pravi film, super oče, plod njegove ljubezni z Oracene sta bili le Venus in Serena, Oracene pa je v njun zakon pripeljala še tri hčere iz poprejšnje zveze. Realni Richard, zdaj ima 80 let, je bil precejšen navihanec, trikrat poročen in prav tolikokrat ločen. Nekako je mogoče izračunati, da je na svet spravil devet otrok, enega zunaj vseh treh zakonov.

Ljubeči, strogi, moralni motivator je hčeri na turnirjih spremljal do leta 2016, ko ga je prvič zadela kap. Potem še enkrat. Po ločitvi sta se s tretjo, skoraj štiri desetletja mlajšo ženo spopadla na sodišču, saj vemo, ljubezen je šla pač skozi denarnico. Procesu Richard zaradi kapi ni mogel slediti. V letu, ko sta se Venus in Serena prvič merili na londonski sveti, na servisnem polju zguljeni travi, sta se Richard in Oracene ločila.

Kaj si Richard Williams misli, če si sploh zmore, o upodobitvi svojega hčerinskega projekta v liku in delu Willa Smitha, ne vem, kot tudi ne, kaj si misli o klofuti, ki jo je princ z Bel-Haira prisolil pravkaršnji podelitvi oskarjev.

Sprašujem pa se tudi, kako da se tako malokrat spomnim na svojega Richarda in Oracene. Mogoče se moj(a) Venus večkrat.