»Sebe sem končno postavila na prvo mesto«

Zgodb o ženskah, ki so po ločitvi »zaživele«, »zacvetele« ... ne manjka. O sodelavkah, ki so se z novim partnerjem vselile v novo hišo in spet tečejo (pol)maratone, o znankah, ki, spet urejene in fit, svoje fotografije veselo objavljajo na družabnih omrežjih, sosedah, ki imajo ljubimca, ko jim to ustreza ... Po novem ni več psihično obremenjujočega odnosa z bivšim partnerjem (čeprav se ta pogosto, vsaj v odmerkih, nadaljuje pri dogovarjanju stikov z otroki), niti niso več 24/7 mame, saj imajo nekaj »oddiha« od otrok (predvsem, če so mlajši) – dan, več dni, vikend, teden (v primeru dopusta ali na tak način urejenega skupnega skrbništva). Zaradi več prostega časa nekatere tudi več vlagajo vase – v šport, hobije, nego telesa ... – in so tako morebiti znova bolj samozavestne v svoji koži, zato lažje navezujejo nove stike (z moškimi), po rutini v zakonu se lahko znova prebudi strast ...

A do te faze – po ločitvi – je treba najprej priti. »Vedno zagovarjam, da se je za živo in polno partnerstvo vredno potruditi do zadnjega atoma ljubezni in volje. Obenem pa moramo biti sposobni uvideti in si priznati, kdaj ljubezen in trud nista več dovolj,« je v uvodu svoje lani izdane knjige Ljubezen po ljubezni zapisala dr. Veronika Podgoršek. V njej je želela izpostaviti predvsem pozitivno plat razhajanja, ki je sicer zelo stresno in občutljivo obdobje za vse vpletene – obeh zakoncev in tudi otrok, če jih imata –, saj ne prinaša le napornih čustvenih stanj, pa pač tudi velike spremembe: menjavo socialnega in bivalnega okolja, sostarševanje ... »do najpomembnejše spremembe – nas samih. Konec neke ljubezni je namreč tudi konec takšnih nas, kot smo se v tej ljubezni poznali, in zdaj je čas za nas takšne, kakršni si želimo biti – vendar se še ne poznamo,« je zapisala.

Najprej je treba predelati razpadlo razmerje, saj nepredelana čustvena prtljaga slabo vpliva tako na osebno počutje kot novo partnerstvo nekje v prihodnosti. Ker četudi si ljudje zaradi slabe izkušnje ne dovolijo več bližine z drugim človekom, jo vseeno potrebujejo in si jo želijo, poudarja dr. Podgorškova. Zlasti ko čas nekoliko zaceli rane.

»Iz izkušenj ljudi, ki so se ločili in uspešno začeli novo zvezo, kaže, da od odločitve za ločitev do njene izpeljave mineta vsaj dve leti  – od razmišljanja o odhodu, dejanskega razhoda, iskanja samega sebe in predelovanja preteklega odnosa –«, treba pa se je vprašati tudi, kaj pričakujemo od novega odnosa. nekateri si želijo resne zvezo, medtem ko drugim zadoščajo občasna srečanja s človekom, ob katerem čutijo pripadnost in ljubljenost, zapiše Podgorškova.
 

Terapija ni pomagala

Devetintridesetletna mama dveh dečkov, danes starih sedem in devet let, se je ločila lani po desetih letih skupnega razmerja. »Zadnja tri leta sem bila res izčrpana od službe, otrok, gospodinjstva, a sva se odločila, da poskušava rešiti odnos. Leto in pol sva hodila na psihoterapijo, pozneje tudi k partnerskemu terapevtu, a je vseeno nekaj manjkalo, skelele so tudi rane zaradi težkih besed v preteklosti. Mož je sprejel mojo pobudo o ločitvi, oba sva začutila, da si zasluživa nekaj boljšega.« 

Razšla sta se mirno, vse – glede premoženja in deljenega skrbništva – sta se sama domenila in nato le potrdila na centru za socialno delo in sodišču, »za kar so naju res pohvalili, saj je tako žal le v malo primerih. Že prej in tudi zdaj se vse lepo dogovarjava, brez pritiskov na otroka«, približno pol tedna preživita pri njej v novem domu, pol pri očetu, obiskujeta isto šolo kot prej. »Od večine večine razvezanih parov žal slišim v glavnem, kako si nagajajo in si otroke podajajo kot kakšno žogo, kar ti zelo boleče občutijo na lastni koži ...«



Sama je razvezo občutila kot čustveno osvoboditev. »Doslej nisem bila zaradi tega še nikdar žalostna, ker nisem niti enkrat začutila, da bi bila to napaka.« Po enem letu se sicer še ni povsem ujela, krizo je doživljala predvsem v novem umeščanju v življenje: kako si strukturirati čas, se organizirati glede otrok, šole, na novo postaviti finance ... »Od prej ostane neka navajenost, da vsaj kakšno stvar predaš partnerju, potem pa si za vse povsem sam.«

A odkar nima prav vsak dan otrok, je veliko bolj spočita kot prej, »ne morem primerjati, koliko več časa imam zdaj zase. Ljudje mi pravijo, kako žarim, kako dobro sem videti ... Ko sem brez otrok, dneve res izkoristim za šport, tudi počitek, opravim vse nujne zadeve, tako da se jima lahko, ko sta pri meni, res bolj posvetim, crkljamo se več kot prej ... Tudi otroka sta opazila razliko in mi to tudi povedala: da sem bolj vesela, se več smejim ... Take so večinoma, kakor ugotavljamo med našimi srečanji ob kavi ali hoji v hribe, tudi druge moje ločene prijateljice, kar nekaj nas je. Zadihale smo.«

Večinoma se druži prav z njimi, »saj je moj letnik v glavnem okupiran z družinami«, odprta je tudi za nove priložnosti z moškimi, »a sem v teh letih toliko naredila na sebi, da je žal le malo takih, ki bi me vznemirili s svojo bitjo in načinoma razmišljanja. Dobro se imam sama s seboj, mi pa seveda kdaj manjkajo trenutki, ko se lahko h komu stisneš, pocrkljaš, skratka, pogrešam dotik.«

Poskrbi zase in bodi vzor

A vendarle si ta trenutek ne želi partnerja, s katerim bi bila ves čas skupaj. »Imela bi prijatelja, s katerim bi se družila takrat, ko bi bila brez otrok, za vikend pobege, šport, tudi kak dopust ... Otrok si ne želim več: sebe sem trenutno postavila na prvo mesto in se imam toliko rada, da si res ne želim iti še enkrat skozi ves stres. Zdaj je čas zame, za uživanje, biti ženska ... Kljukice sem naredila – družina, kariera, bivališče –, zdaj pa malo zabave, lepo prosim! Včasih se res počutim kot najstnica, a s koristnim znanjem in izkušnjami. Imaš to energijo, deluješ in razmišljaš pa drugače, kar je najboljša kombinacija!«



Kakor pravi, zdaj točno ve, česa v odnosu noče več, zato se je tudi razšla. »Se je pa lažje odločiti za ta korak, ko so otroci malo večji in te ne potrebujejo prav vsak trenutek ... Ko niso več tako zelo odvisni od tebe, si lažje in brez slabe vesti vzameš čas zase, ker veš, da je za otroka poskrbljeno, da ni za nič prikrajšan, ker si sam poskrbel zase. Oziroma ima od tebe celo več od tebe, ker si poskrbel zase. In s tem si mu tudi vzor, saj če poskrbiš za svojo srečo, bo tudi sam iskal tako pot.



Če pa vztrajaš v razmerju, ker imaš kredit, ali te skrbi, kaj bodo drugi rekli, bo dobil sporočilo, da je v življenju pač treba trpeti. In to so nam predali starši: da je treba biti skupaj do konca, pa če se za štirimi stenami dogajajo še take grozote. Potem pa včasih slišim, da si pač skrivaj omisliš ljubimca, in je življenje lažje! Kakšna zlaganost! Ko sem se po ločitvi prijavila na zmenkarsko aplikacijo Tinder, sem z grozo ugotovila, koliko ljudi, ki jih poznam, tam išče seks, medtem ko na družabnih omrežjih objavljajo fotografije svoje 'velike srečne družine'. Sem raje sama, kot da bi po nesreči naletela na takega 'glumca', je pa res, da lahko zaradi vsega tega dogajanja postaneš zelo nezaupljiv, izgubiš celo upanje, da vendarle obstaja še kak 'normalen' človek zate...«

Strast se je vrnila

Zdaj 40-letnica, ki se je ločila pri 34 letih, ko je bil starejši otrok star 3,5 leta, mlajši pa šele leto dni, ga je našla, čeprav ga po travmatični izkušnji sploh ni iskala. »Zadnja dva meseca zakona, preden je počilo, sem slutila, da nekaj ni v redu, me je vseeno povsem vrglo s tira, ko mi je povedal, da ima drugo žensko. No, pozneje sem izvedela, da me je varal že prej.« Kljub temu si ni želel razveze,pač pa zakon, v katerem mu žena ne bi postavljala kakršnih koli pogojev. 

»Ugotovila sem, da ga sploh nisem zanimala kot oseba, pač pa mu je šlo za neko varnost in sliko navidez srečne družine, ob tem pa uživati še z drugimi ženskami in grozljivi pornografiji na spletu, za katero je celo plačeval. Kljub šoku in misli na to, kako bo to sprejela okolica, sem se prepričala, da še enega otroka ne potrebujem, se spodbujala, da bo tako zame kot za otroka bolje, da sem sama in pomirjena, kot pa da se nenehno sekiram, razmišljam, obupavam ...« Po približno pol leta je potegnila črto, k sreči sta se sama zmenila glede stikov z otroki, čeprav je zdaj, ko ima novo partnerko, začel zaostrovati pogoje in ju čaka mediacija. »Od začetka, ko je za vikend odpeljal otroka, ki sta bila še tako majhna, mi je bilo zelo hudo, velikokrat sem jokala, saj nisem vedela, kje bosta, kdo ju bo pazil ...«



Nekoliko si je oddahnila šele po par letih, ko sta otroka malo zrasla, čeprav se je vmes večkrat želel vrniti, a ni popustila. »Začela sem uživati v svojem prostem času, spet početi stvari, ki si jih prej nisem mogla privoščiti zaradi stalne skrbi za otroka, saj je bil mož takrat precej odsoten: hribi, ples sem in tja ...« Sčasoma je začela prihajati k sebi, si počasi dvigati samozavest, ki ji je med ločitvijo padla na ničlo, »želje po novem razmerju pa nisem čutila«. Vendar pa je po približno letu dni povsem po naključju naletela na prijateljevega prijatelja, s katerim sta se res začutila. 

»Oba sva imela za sabo končani zvezi, to je bila pravzaprav najina prva debata. A se nisva vezala prej, dokler ni on povsem razčistil pri sebi, da mu moja otroka nista ovira, da sem v redu, četudi je za mano propadla zveza ... in ko začenjaš iz takega izhodišča, je razmerje povsem drugačno, tudi komunikacija, če primerjam s prej. O problemih se lahko pogovoriš na normalen način, ne pa da takoj slišiš kritiko, kako spet negativno razmišljaš. Tudi otroka ga imata res rada. Poročila se ne bi več, »enkrat sem se že in mi je dovolj, njemu pa tudi ni mar za papir. Glede otroka pa ... ne načrtujeva ga, ni neke želje, a če bi se zgodilo ... Sva pa začela plesati! (smeh)« 

Ko pride otrok ...

Kakor kaže statistika (glej tabelo), se je leta 1990 razšla le tretjina parov, ki niso imeli otrok, v zadnjih treh letih pa je število razvezanih parov, ki imajo otroke, skorajda enako številu ločenih brez naraščaja, do največ ločitev pride pri dolgotrajnih, več kot 15 let trajajočih zakonskih zvezah. »Srednja leta so pač zgoščeno obdobje ne nujno zavestnega 'obračunavanja', prevpraševanja, kako naprej, frustracije so se nabrale, upanje na izpolnitev v danem partnerstvu praktično ugasnilo, pa tudi otroci so običajno že čez 'kritična' zgodnejša leta,« pojasnjuje dr. Metka Kuhar, profesorica socialne psihologije, ki v okviru svojega podjetja Metta nudi tudi izobraževalne storitve in svetovanje.

A razpoke začno nastajati že dosti prej. »Zlasti v zadnjih dveh desetletjih se od moških pričakuje, da so čustveno inteligentni tako v lastnih kot čustvih v odnosu do partnerke, pa tudi enakovredni partnerji v gospodinjstvu in pri skrbi za otroke. Ženske pa žonglirajo med delom in zasebno sfero, kjer se jim zdi vse bolj nepravično prevzemanje več odgovornosti, nalog, hkrati pa čutijo kronično čustveno razočaranje ob partnerjevih čustvenih omejitvah. In običajno je ženska tista, ki se odloči za prekinitev razmerja – po seriji predhodnih groženj.«



Ni malo žensk, ki tožijo, da razmerja postajajo čedalje bolj trhla zaradi tega, ker jih vsakodnevno življenje – dolgi delavniki in potem še nenehna dosegljivost in zato obremenjenost zaradi sodobne tehnologije, otroci, šola in obšolske dejavnosti, skrb za dom ... – enostavno posrka in zmanjka časa že za kakovostno komunikacijo, kaj šele za druženje s partnerjem. Bi k boljšim odnosom in morebiti tudi manj hektični vzgoji pripomogli krajši delavniki za oba spola (kar uvajajo v nekaterih družini prijaznih podjetjih), da bi se ljudje bolj v miru posvetili drug drugemu? »Tak predlog bi bil primeren za marsikoga, veliko parov pa bi verjetno razpadlo še prej, če bi 'morali' biti več časa skupaj,« le napol v šali odgovarja Kuharjeva.

»Precej običajen potek partnerske zveze je pač tak,« pojasnjuje partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin, »da ženska po rojstvu prvega otroka svojo pozornost in energijo v večji meri posveti družini. To je posebej za moškega težka preizkušnja, saj kar naenkrat ni več edini in običajno tudi ne več v centru pozornosti pri partnerki, poleg tega ima še težko nalogo: naučiti se mora biti oče. To je za večino moških (pre)zahtevno, zato tako nastalo praznino v partnerskem odnosu in lastni občutek nekompetentnosti začno preganjati z večjim angažiranjem v službi, s pretirano rekreacijo, druženjem s prijatelji ...



Partnerke mogoče te praznine ne zaznajo toliko prav zaradi svoje osredotočenosti na otroke in družino, poleg tega prek otrok pletejo mrežo odnosov izven družine. Partnerski odnos tako bolj ko ne poteka samo še preko otrok in ko ti odrastejo, praznina v partnerskem odnosu hitro postane spet postane očitna. Partnerka, ki je prej 'marsikaj potrpela zaradi otrok', se obrne nazaj k partnerju z logičnim pozivom, da poskušata zapolniti praznino in odtujenost. Vendar ti poskusi trčijo ob dve hudi oviri: moški, ki se je v teh letih nekako navadil preživeti na svoj način, težko razume to nenadno spremembo, še manj, kaj točno se od njega pričakuje. Ženska, ki jo je prej osmišljala družina, pa potrebuje nov močan smisel, ki bo najprej izpolnil praznino v njej sami. Mislim, da ni kaj dosti pretirana ugotovitev, da v tej fazi odnosa ženska pričakuje preveč, moški pa je sposoben dati premalo.«

Nebogljeni, ranjeni, zmedeni

Na tej stopnji odnosa se res vedno več žensk odloča najprej za iskanje vsebine in smisla izven partnerskega odnosa, nato pa tudi za ločitev, ugotavlja Gašperlin. »Ni težko razumeti, da je po dolgih letih 'odrekanja' za družino užitek spet zadihati z bolj polnimi pljuči v iskreni skrbi zase. Moški so pogosto ob tej spremenjeni partnerki spet podobno nebogljeni, kot so bili po rojstvu otrok.

Od njih se pričakuje, da bodo uspešni v službi, odlični očetje in vsaj dobri partnerji, a težava je, ker jih za to nihče ne usposobi. To bi lahko naredili samo njihovi očetje, ki pa so bili v tem še precej 'slabši'. Včasih se je to dalo skriti z odsotnostjo, partnerke pa držati v zvezi z ekonomsko podrejenostjo ali celo nasiljem. Ženske pa danes moškega, še posebej po odhodu otrok, ne potrebujejo več za svoje preživetje. Pri svojem delu opažam, da tudi najbolj zakrknjeni moški razumejo, da nasilje ni rešitev in da imajo s tem težave. Moški so tako na nek način izgubili glavna vzvoda, s katerima so ob sebi 'držali' partnerke, čeprav te niso bile zadovoljne v odnosu. Danes pa sodobna ženska vedno težje sprejema mantro, da je v odnosu pač treba marsikaj potrpeti.«

Kako torej naprej? »Moški se bodo morali naučili, kaj sploh pomeni biti moški in kaj oče, ali pa bodo ženske še bolj odločno določale dinamiko odnosa in s tem tudi, kdaj in kako se bo ta zaključil. Smo družba več generacij odsotnih očetov in mam, ki so podpirale tri ali vse štiri stebre družine in dostikrat tudi ohranjale vsaj malo vsebine v partnerskem odnosu. Zato mora moški, če želi biti kos nalogi partnerja in očeta, najprej opraviti z vzorci, ki jih je vanj zapisal njegov oče. Otroci namreč ponavljamo, kar smo se naučili v svoji izvorni družini ali pa po sili počnemo nekaj povsem nasprotnega, kar zna biti enako problematično.



Daleč najbolj primeren prostor za učenje na novo je prav partnerski odnos, vendar spreminjanje vzorcev ni enostavno, je lahko tudi boleče in vir najhujših stisk. Vedno več jih je, ki za to učenje niso pripravljeni plačevati take visoke čustvene cene, tako da vedno več mladih odraslih sploh ni več pripravljenih za resen in zavezujoč odnos. Ob tem pa niso redki tisti, ki tudi s krizo srednjih let opravijo tako, da se odpovejo zavezujočemu partnerskemu odnosu. Verjetno ženske to storijo lažje, saj bolj znajo poskrbeti zase in so bolj vešče v sklepanju socialne mreže. Mnogi moški se v tem zdijo precej nebogljeni in vztrajajo v odnosih bolj iz strahu pred osamljenostjo kot resnične želje po zadovoljujoči zvezi z žensko.«

Nevihta je hitro mimo

Kuharjeva pravi, da se ji »zdi ključno zavedanje obeh (!) partnerjev, da opustimo (večinoma nezavedna) pričakovanja, da je partner tisti, ki mora delovati tako, da se počutimo varne, vredne, zadovoljne ... Za to smo odgovorni sami. A če nas izrazito slabi občutki dobesedno preplavljajo, celo hromijo, gre običajno za naše lastne nepredelane travme,« ki pa jih lahko, tako kot naše burne izzive, sprožijo morebitna partnerjeva kritičnost, distanciranje, šibkost ... »Takrat smo na ključni točki: ali zmoremo ne iti v napadanje ali postavljanje zidu? Smo sposobni razmisleka, kaj se zares dogaja globlje v nas in kaj v drugi osebi?

Običajno nihče ne misli resno stvari, ki jih izreka v prizadetem stanju. Ti odzivi običajno izvirajo iz ranjenih, največkrat nezavednih delov osebe oziroma njene obrambne reakcije. V takih situacijah je pogosta misel na 'beg'; 'Ne morem biti z nekom, ki je tak in tak... Želim si nekoga, ki je res razumevajoč, čuteč ...' Hkrati pa se ob zavedanju, da taka nevihta običajno relativno hitro mine in se potem lahko pogovorimo iz naših bolj zrelih, razumnih, sočutnih delov ter ponovno vzpostavimo stik in občutek, da nismo odrezani od vesolja ljubezni, da se vendarle nahajamo v svetu, kjer lahko skomuniciramo nesoglasja, smo slišani, je drugemu mar ... Drži pa, da to še zdaleč ni lahka pot in zahteva udeležbo obeh!«