S tokom proti Tokiu

Ko Evo Terčelj ob srečanju vprašam, koliko je minilo od svetovnega prvenstva, pogleda na uro. Pa ne minut ali sekund, pač datum, dobrih pet tednov je mimo, kar je osvojila prvo slovensko posamično žensko kolajno na svetovnih prvenstvih v kajaku in kanuju.

V španskem Seu d'Urgellu. S tem je Sloveniji priveslala (že z uvrstitvijo v polfinale) kvoto za olimpijski Tokio, katera bo šla, Terčeljeva, Urša Kragelj, ki se je sredi sezone poškodovala in se rehabilitira, Ajda Novak ali Eva Alina Hočevar, pa bodo odločale interne kvalifikacije.

Prvo sito je bilo SP, drugo bodo interne tekme znotraj reprezentanc, zadnje sito pa bo evropsko prvenstvo. Trenutno je v rahli prednosti Eva, udeleženka iger 2012 v Londonu, štiri leta pozneje je v Riu veslala Kragljeva, iz posamezne države lahko nastopi na OI le ena. Kruto.

Terčeljevi zmaga na SP ne bi bistveno pomagala, če bi na preostalih sitih potonila. Tako strogi kriteriji pa so »povsem politična odločitev, popularizacija športa« v manj razvitih delih oble. Najprej sem razumel polarizacija, kar primeren zgrešek.

»Štejem 27 poletij, veslam od leta 2000. Od sedmega, osmega leta.« Oče samouk je s prijatelji veslal na Savi, ne na progi, na brzicah pač, najprej je začel veslati brat Matic, potem je potegnilo še sestro. Brat, mladinski reprezentant, gre potem v ekstremno kajakaštvo, »bolj ga adrenalin vleče«.

Izkoriščanje

Pa saj se običajen divji kajak zdi ekstrem, zgornji del telesa norija, spodnji mrtev. »To je le videz, pomembno vlogo opravijo tudi noge. Pa seveda trup, ker je povezava med čolnom in veslom in obratno. Z ves­lom poganjamo, s čolnom peljemo. Z nogami čoln nagibaš in ga pelješ.«

In z nagibom, doda, vodo, tokove izkoriščaš. To ni lepo, pripomnim, v teh časih se vode ne sme izkoriščati. »Saj je obnovljiv vir.«
Glede na to, da vode ne moreš premagati, je treba veslati po pameti ali na moč? »Vodo je treba poslušati, jo upoštevati.« Ko si na visoki ravni, je večji učinek, če napreduješ tehnično kot fizično.



»Če izkoristiš silo vode, ti da veliko več, kot bi sile proizvedel sam.« Tudi pri otrocih, pri prvih zaveslajih, gre za učenje tehnike, razvijanje sposobnosti, vzporedno pač krepiš telo.

Preden je sedla v čoln, je Eva trenirala športno gimnastiko, »malo sem tudi smučala, malo plavala«. V vseh športih je uživala. Še nekaj časa je vzporedno s čolnom vztrajala pri gimnastiki, zdaj pa, kadar ni v čolnu, kako vadi? Razen v ekstremnih razmerah »sem vsak dan na vodi«. Kot vsi smrtniki, mi šine.

Če ne gre na vodi, obišče fitnes. Vaje za ramenski sklep izvaja predvsem zaradi preventive, pa roke, trup, zgornji del. Na vodi pa piljenje tehnike, osnovni zavesljaji, osnovni gibi, kombinacije med vrati, splošna vzdrž­ljivost, intenzivnejši, recimo intervalni trening.

Vrste zavesljajev? »So različne vrste glede na namen, če hočeš naravnost naprej, če hočeš zaviti, v širšem, ožjem radiusu, na mestu, če želiš čoln ustaviti.« Bolj ko pokonci zapičiš veslo v vodo, bolj greš naravnost. Trening na mirni vodi nastopi, ko hočeš izolirati zavesljaje, vodne sile.



Če dva tedna ne gre, dobesedno, (s čolnom) na vodo, kaj izgubi? »Povem iz zad­nje izkušnje, po Seu d'Urgellu sem imela 14 dni počitka, potem smo šli na priprave v Tokio, in ko primeš veslo, se ti zdi, kot da ni tvoje.« Ampak hitro prideš nazaj.

Je čoln po meri? »Ja, vsak.« So gabariti, »personalizirano pa je glede na slog vožnje, težo in želje, kje naj ti porežejo ali napihnejo volumen«. Eva ima trenutno dva tekmovalna čolna. Ne do pičice, do črte enaka.

Težki čolni ne dopuščajo napak, »sama si želim čoln, v katerem jaz nadzorujem vse skupaj, ne, da me čoln vodi, omejuje«. Vesla se razlikujejo po dolžini, tekmovalec si ga odreže in sestavi sam. No, tudi tekmovalka.

Mladinska, evropska, svetovna prvakinja

Kajak na divjih vodah je šport, v katerem gre v hipu lahko vse po vodi. A voda, pove Terčeljeva, ne odloča: »Ker je šport v naravi, je nepredvidljiv, voda se malenkostno spreminja.« Na tekmi od tekmovalca do tekmovalca. A s treningom se je mogoče pripraviti, da znaš odreagirati na spremembe.

Ne nazadnje ne morejo vaditi na postavljeni progi, ker so na vsaki tekmi vratca drugače razporejena. Struga je ena, vratca se menjajo, »na modernih progah sestavljajo podvodne ovire kot lego kocke, a spremembe iz sezone v sezono niso velike«.

Na svetovnih pokalih je vedno traserski par, en domačin in en izžrebanec. Na SP sta dva iz mednarodne kajakaške zveze. Tekmovalcu ležijo ali ne proge kot celota, ne toliko postavitev vratc.

Proge, prizorišča se razlikujejo v, hm, mehkobi vode. Enako kot pri pranju, »je včasih treba manj mehčalca«. Mehka voda je načeloma toplejša, ima manj upora, »lahko bi nekako rekla, da je bolj glinena«. Naravna, ledeniška voda, ta je trda. Tok pa je odvisen od padca trase, pa od kubature pretoka.

Vse več, poslušam, je umetnih prog in prireditelji težijo k manjšemu pretoku. Zaradi cene, tu gre za turbine, kroženje vode, če si predstavljate. Sam si približno.

Večina športnih karier ima vzpone in padce. Terčeljeva je bila leta 2008 svetovna mladinska prvakinja, tedaj drugo leto v reprezentanci. »Dvakrat sem bila evropska prvakinja med mlajšimi članicami. Rezultati so se stopnjevali do Londona,« tam je bila 13. Preskok med članice je dobro odveslala, potem pa ni bila dovolj konstantna.

Leta 2013 je zmagala na prvi (doslej edini) tekmi svetovnega pokala, a slabše nastopala na SP in EP. V svetovnem pokalu ima še eno drugo in »štiri ali pet tretjih mest«.



Glede na nepredvidljivost panoge, je recimo dvesekundna kazen za dotik vrat primerna? V letošnjem finalu »med prvo in tretjo ni bilo niti pol sekunde«, torej se dve sekundi zdita večnost, v kvalifikacijah pa so vstopna okna širše odprta, tako da si lahko privoščiš napak(ic)o.

Se pa zdi precej kruto dejstvo samo ena vožnja, tako v polfinalu kot finalu. A finalisti, deset jih je, časovno štartajo z ničle, ne glede na čas, uvrstitev polfinala. Do leta 2008 so se časi polfinalov in finalov seštevali.

Glede dotikov: so kamere, ki sporno situacijo približajo, a tu gre za finese, »to je še vedno težava, tehnološko še nismo posebno napredni, pri sodniških odločitvah so mogoča nesoglasja«. Bi varljive človekove senzorične sposobnosti morda lahko nadomestili senzorji, ugiba laik.

Terčeljeva se je z reprezentanco vrnila s predolimpijskega testa v Tokiu. Tam proga, ocenjuje, ni revolucionarno divja, »omogoča številne postavitve, je zanimiva«. Letošnja sezona se je s svetovnim prvenstvom končala zadnje dni septembra, nova mednarodna pa se začne s prvenstvom stare celine, v začetku maja.

Izkušnje pred mladostjo

Včasih, pomisli Eva, so bile veslačice na divjih vodah bolj nabite, z več mišične mase, zdaj »je tendenca na optimalnem razmerju med lastno težo in močjo«. Da si močan za svojo težo, ne bodibildersko. Če si lažji, si bolj lahkoten na vodi in čoln lepše teče.

»Si na vrhu valov in rol, ne pa pod njimi, ker te ustavljajo.« Rola je brzica. Vodo svetovna prvakinja spoštuje, včasih je, voda, zahrbtna, vedno te lahko preseneti, ne vidiš vseh tokov.



Eva skrbi za pravilen vnos zdrave prehrane, a iz tega ne dela veleznanosti. Kako dolgo pa lahko vztrajaš v tem športu? »Slovakinja Elena Kaliska ima 47 let, Čehinja Štepanka Hilgertova 51, sta izjemen primer, prva še vedno tekmuje, ne pride sicer več na vrh, druga je bila še na OI v Londonu tik pod stopničkami. Upam, da mi ne zameri, a če pogledamo Petra Kauzerja, pri 36 letih je še popolnoma konkurenčen.«

Izkušnje torej izrazito pomagajo. Več ko jih imaš, bolje nevtraliziraš mladostne prednosti, hitrost regeneracije. Kauzer, ker pametno vesla, »ima odlično tehniko in si je verjetno prihranil marsikatero poškodbo«. Poškodbe so, večinoma rame, zaradi sunkovitih gibov v rolah, pa hernija. »V križu, zaradi sedenja, fiksacije nog in rotacije trupa.«

Pred enim letom je Eva Terčelj magistrirala na fakulteti za arhitekturo. Na arhitekturne OI, doktorat, ne misli. Bi si pa želela v tem delati. Glede življenja, preživetja, na tekmi svetovnega pokala zmagovalec, zmagovalka ne dobi niti evra, šteje le skupni seštevek, koliko je letos za drugo mesto na koncu sezone dobila Ljubljančanka od mednarodne zveze, ji je nerodno povedati.

Verjemite, da se vsaj 25-krat ali 50-krat bolj splača biti igralka ženskih dvojic v tenisu. Jej, jej, žalostno. Pač, razmišlja mladenka, ta šport ni tako medijsko pokrit. In glede na to, poprimem, da športne panoge pri vstopanju v olimpijsko družino stavijo na atraktivnost, divje vode so atraktivne, ekstremne že po naravi. Izvorno.

Potrebna je drugačna praksa, dolgoročno. Z leti, pravi športnica, se kajak-kanu sicer popularizira, število držav na tekmovanjih se veča, mednarodna zveza vodi projekte v Afriki, Aziji ...

Po treh, štirih super uspešnih sezonah Eva pač ne bi mogla reči, zdaj pa adijo, in bi z zasluženim zasluženo uživala pokoj. Lahko si privošči za odtenek boljši dopust, »kot vrhunska športnica sem zaposlena v javni upravi«.

Kaj ji športno največ pomeni, naslov svetovne prvakinje ali nastop na olimpijskih igrah? Gotovo svetovni naslov, ni dvoma, sploh »ker mi je uspelo, kar sem si zadala, sama pri sebi sem premaknila meje, izvedba vožnje, koncentracija, taktika, da sem znala vse izkoristiti ...«.

Hotel sem še nekaj vprašati, ampak zadeva ne bi držala vode. Ali pa bi kdo pomislil, da želim mehko, no, toplo vodo izumljati.