S primerno opremo šport za vse leto

Z bližanjem toplih dni se bliža tudi razmišljanje o tem, kaj je mogoče početi ob, v in na topli vodi. V zadnjih letih je vedno bolj pogost odgovor, da je mogoče supati. O tem izredno hitro razvijajočem se vodnem športu smo se pogovarjali z Manco Notar, najboljšo slovensko suparko, aktualno svetovno prvakinjo v suparskem šprintu, hitrostnem veslanju na 200 metrov, ter najmlajšo Evropejko, ki je na supu preveslala kanal Kaiwi. Kanal kosti, kakor bi njegovo ime prevedli v slovenščino, med havajskima otokoma Oahu in Molokai velja za eno najbolj zahrbtnih morskih območij na svetu in vsako veslanje čezenj je vrhunski dosežek.

Sup je pravzaprav kratica, seveda v angleščini, pomeni pa standup paddleboarding, kar bi lahko prevedli kot stoječe veslanje na deski. Ker zveni prevod precej okorno, pa tudi slovenska kratica, na primer svd, bi se za tako tekočo dejavnost neprimerno zatikala, takšen izraz ni dobil domovinske pravice. Stoječemu veslanju na deski pravimo supanje, deski sup.

S Havajev v svet

Čeprav so ljudje že stoletja veslali tudi stoje, na primer v kanujih, preprosto zato, ker so stoje videli dlje kot sede, se je supanje, kot ga poznamo danes, rodilo na Havajih. Kje drugje kot na tem ameriškem otočju sredi Tihega oceana, bi lahko rekli, saj se je tam rodilo tudi deskanje, se pravi jahanje valov na deskah. Za očeta dejavnosti velja John Zapotocky, ki je umrl jeseni 2013, star 95 let. Po selitvi na Havaje je najprej surfal, torej deskal, supati je začel v času druge svetovne vojne in je na deski z veslom v roki vztrajal do pozne starosti, pravzaprav do smrti.

Vendar je supanje postalo res razširjeno šele takrat, ko je dopotovalo do tihomorske obale ameriške celine, Kalifornije. Njegova priljubljenost je v 21. stoletju eksplodirala, zdaj velja za najhitreje rastoči vodni šport na svetu. Poleg v ZDA je najbolj razširjeno v Avstraliji – Avstralci so sploh znani kot mahnjenci na vodne športe –, pri njihovih najbližjih sosedih na Novi Zelandiji, v Evropi pa v Franciji, Italiji in Nemčiji.

Supamo lahko na morju, jezerih in mirnih ali celo divjih rekah. Notarjeva pravi, da se na divje reke ne podaja. Gre za povsem drugačen način, kjer je nujna povsem drugačna oprema, predvsem varnostna.

Ker ima Slovenija bolj malo morja, se glavnina suparjev zadržuje na rekah in jezerih. Manca Notar je z Gorenjskega, zato svojo desko najraje poganja po Bohinjskem in Blejskem jezeru, tudi ob puštalskem jezu na Poljanski Sori, od morskih krajev pa ji je zelo všeč Mesečev zaliv pri Strunjanu. Če vas mika supati v tujini, Notarjeva kot bližjo lokacijo predlaga Korčulo, kot oddaljene pa Gran Canario na Kanarskih otokih ob afriški obali, Havaje in mesto Hood River na reki Columbii v severozahodni ameriški zvezni državi Oregon.



Za lokacije, v Sloveniji primerne za supanje, veljajo tudi druga jezera poleg Blejskega in Bohinjskega, celo Cerkniško, ko je polno. Primerne so nekatere reke, na primer Kolpa, Krka in Ljubljanica, ki je menda edina reka v Evropi, po kateri je dovoljeno supati skozi strogo središče glavnega mesta države. Ta šport se razvija tudi v Mariboru, kjer suparji deske poganjajo po Dravi.

Deska, veslo, vrvica

Osnova za supanje je seveda deska. Njihova kakovost je zelo napredovala. Zdaj se za rekreacijo uporabljajo predvsem napihljivi supi, saj jih je mogoče preprosto zložiti in peljati s seboj kamorkoli, kjer bi želeli veslati. Je pa pred nakupom pametno preveriti, katero od tehnologij so uporabili pri izdelavi. Nižja cena ponavadi pomeni slabšo stabilnost, ker se deske upogibajo, in predvsem krajšo življenjsko dobo.

Oblike supov so različne. Začetniški so širši, krajši in zato bolj stabilni. Ko stoječi veslač napreduje, si lahko omisli daljšo, ožjo, hitrejšo in zato manj stabilno desko, primerno za daljše veslaške izlete. Na splošno velja, da daljša, ožja in hitrejša deska pomeni manjšo stabilnost, zato je primernejša za izkušene. Trde deske danes večinoma uporabljajo za tekmovanja, tudi Manca Notar. Potem obstajajo še supi za vožnjo po valovih, ki so podobni deski za surfanje, torej trdi.

Poleg deske supar seveda potrebuje veslo, ki je daljše od običajnega za kanu. Med nujno opremo spada še varnostna vrvica, s katero si desko pripne na nogo, da mu ob morebitem padcu ne pobegne.



Dobro je, da si veslač pred svojimi podvigi omisli oblačila, ki ne prepuščajo UV-žarkov, in nahrbtnik s kamelo oziroma vrečo za pijačo, predvsem za daljše veslanje. Manca Notar priporoča tudi red bull pred ali po dejavnosti. Za hladnejše mesece si je treba priskrbeti neopren ali posebno obleko, ki ne prepušča vode in diha. S primerno opremo je sicer mogoče supati vse leto, razen seveda takrat, ko je voda zamrznjena, a za rekreativce je najbolj primeren čas od pomladi do jesenskih ohladitev, recimo med aprilom in oktobrom.

Za koga?

Za vsakogar. Za supanje pravzaprav ni omejitev. Osnovni varnostni pogoj je, da zna veslač na deski plavati, potem pa je dobro predvsem to, da ne precenjuje svojih sposobnosti. Za otroke je morda boljše, da svojo suparsko pot začnejo kot sopotniki na deski staršev. Zaradi varnostnih razlogov je pomembno še, da je voda globoka vsaj meter. Če človek nima posebnih zdravstvenih težav, starost ni omejena navzgor, kar je dokazoval Zapotocky, ki je supal še po 90. letu. Na širših deskah lahko – z zanesljivim soveslačem – supajo celo invalidi na vozičkih.

Manca Notar pravi, da je supanje zelo zdrav šport, saj pri njem uporabljamo vse mišice, roke, noge, trebuh. Torej ni samo zabavno, ampak tudi koristno.