S Piko nisva zamudili niti ene same Robijeve tekme

Intervjujev običajno ne daje, zlasti ne televizijskih, ker »se težko gledam, še težje poslušam«, tokrat pa je na našo srečo privolila in prišla celo s svojima najljubšima človekoma: možem Robijem in hčerko Piko. Špela Kranjec je simpatično, komunikativno in duhovito dekle, ki se ves čas smeje, čeprav je v svojih 37 letih doživela že številne težke preskušnje.

A že prvi vtis daje vedeti, da se ne (pre)pušča obupu, in v tem sta si z Robijem zagotovo podobna, čeprav pravi, da njuno razmerje dokazuje, kako se nasprotja privlačijo. Je razumevajoča partnerka, ki za sopotnika vedno stiska pesti in jih še bo – zdaj predvsem za službo, ki bi mu čim bolj ustrezala –, se brez zadrege glasno veseli ali zjoka, nadvse rada spi, v zadnjem času pa se trudi tudi manj zamujati.

Za družino Kranjec so bili pretekli dnevi res naporni: čustveno slovo Roberta po 21 letih bogate skakalne kariere prejšnji teden v Planici, odtlej pa intervju za intervjujem, na televiziji, radiu, snemanja, sprejem pri predsedniku države, telefon nenehno brni ... »Komaj čakam, da se vse skupaj malo umiri, ker tole zdaj ni normalno,« je strnila Špela v sredo pozno popoldne. »Še nekaj dni, pa bo bolje,« je miril Robi med naročanjem hrane v priznani gostilni Krištof v Predosljah. »Potrebujem nekaj krepkega,« je pojasnil in na telefonu pokazal traso, skoraj 90 kilometrov gor in dol po Gorenjskem, ki jo je na kolesu odvozil dopoldne. »Rad bi se malce pripravil na kolesarjenje s Primožem Rogličem, saj ga ne želim preveč zavirati.«

Primož Roglič in Robert Kranjec sta se že v Planici zmenila za skupno kolesarjenje in zdaj Robi že 'goni' kot nor. FOTO: Žiga Živulovič

Pika, spretno šivajoč prstno lutko, je naročila le kozarec vode, ob tem pa hitro navrgla, da ji »oči vedno vse poje s krožnika«, nato pa se pritožila še nad mamo: »Ni mi všeč, da je namazana!« Še šest let ji ni, pa se lahko izdatno šališ z njo in ti je hitro jasno, da je nadobudnica Robijevo in Špelino sonce ter razlog, da so, kadar so vsi skupaj, nenehno po malem navihani.

»Sem pridemo zelo pogosto, skorajda vsakič, ko Robi se vrne s kake daljše turneje, da skupaj po dolgem času pojemo pozno kosilo. Tukaj je vedno mir, v Robija nihče ne sili ... Saj se tega z leti navadiš, a kdaj res prija biti skupaj brez motenj. Je pa res, da so Slovenci v nasprotju z Avstrijci ali Poljaki, ki človeka, kot sem videla na tekmah, dobesedno napadejo, prisrčni, kulturni,« je pozneje le še na štiri oči povedala Špela. »Zato Robi nikoli ne reče 'ne', vedno poklepeta, se podpiše, še zlasti če so zraven tudi otroci. Res je zakon! (smeh).«
 

Ga zato morda vidite kot trenerja mladih skakalcev?

Po mojem bi bil odličen trener, vendar bi bilo pri njem mogoče le dvoje: ali si ali pa te ni. Ali boš delal, kakor mislim, da je najbolje, ali pa pojdi takoj domov. On je tudi do sebe tak, posebno v športu. Poleg tega iskreno pove, kaj misli, zlasti če ga kdo vpraša za mnenje s področja skokov. In ta šport ima res rad, zato je neusmiljen: zahteva popolno osredotočenost, garanje brez izjeme ... V vseh teh letih, četudi smo bili kdaj na kakšni bolj divji zabavi, je vsako jutro brez izjeme vstal ob 6. uri in šel na tek. Tako je tudi na vsakem dopustu ali potovanju, odkar sva skupaj: enega dneva ni, da ne bi treniral, pa če smo bili na Tajskem, v Indoneziji ... Če sem mu kdaj rekla, naj naredi malo pavze, me je hitro zabil, ali bom jaz odtekla namesto njega.

Skupaj sta ... kako dolgo že?

Letos je 12 let od poroke. Spoznala sva se za prvega maja v Poreču, in če bi mi takrat kdo rekel, da bo on moj mož, bi ga resno vprašala, kaj je kadil. Se je pa potem čez nekaj mesecev zares zaiskrilo in že v manj kot letu dni sva se poročila. Bilo je na Baliju, kjer je poroko načrtoval nekdanji skakalec Miha Rihtar, na koncu pa sva pristopila še midva in smo se samo zamenjali pred matičarjem (smeh). Starše sva potem doma peljala na kosilo in je bila stvar opravljena.

Torej prav veliko čustvenih pretresov takrat ni bilo, jih je bilo pa kar nekaj v zadnjem času.

Decembra je za rakom umrla moja mama. Vse skupaj je trajalo eno leto, v zadnjih dveh mesecih pa je šlo ekspresno navzdol. Koliko trpljenja! Če si se samo usedel poleg nje na posteljo, je jokala od bolečin, čeprav je prejemala protibolečinsko terapijo. Zato podpiram in se res zavzemam za evtanazijo: da človek, ko ne more več, lahko gre, lahko računa na to, da ga nekdo odreši neznosnih muk. Tudi sama sem osebo, ki je mami zagotavljala paliativno oskrbo, rotila, naj ji že da tisto odrešilno dozo, a ...

Nepredstavljivo. Nekaj mesecev pozneje pa so spet solze. K sreči drugačnega izvora, a brez dvoma niste bili edini, ki so si v Planici (skrivaj) brisali solze ali se jim je tresel glas ob Robijevem slovesu od skokov …

V Planici sem tako jokala, kot bi nekdo na plano spustil slap ... Sploh ne znam opredeliti teh čustev: jokaš bodisi iz veselja bodisi iz žalosti, pri tem pa ni šlo ne za eno ne drugo. Robiju kar nisem verjela, da bo res končal kariero, čeprav priznam, da sem včasih, ko mu ni in ni šlo, ko so prihajale poškodbe druga za drugo, imela na koncu jezika, naj razmisli, ali ima vse skupaj sploh še kak smisel. Vendar sem se zadržala, ker ga poznam. In vem, da mu je zdaj hudo, verjamem, da bi lahko še kaj dosegel, a ko se on nekaj odloči, tako tudi naredi.

Ne bom pozabila, ko si je pred dvema letoma zlomil komolec in je dan po operaciji prišel domov in želel, da mu odvijem preveze. Želel je namreč opraviti tekaški trening! Seveda tega nisem hotela narediti, zato si je rano odvil sam, in ko sem videla tiste zatečene šive, mi je postalo slabo. K sreči je na pomoč priskočila prijateljica Špela, patronažna sestra, mu uredila preveze in – Robi je odtekel eno uro. Ni, da bi človek govoril ...

Sta si sicer značajsko različna, vi niste tako vztrajni?

Verjamem, da se nasprotja privlačijo. Kako bi pa bilo, če bi bila oba fanatična športnika? Ne bi se izšlo! Dolga leta nazaj sem sicer trenirala orodno gimnastiko, sem pa že zelo kmalu začela delati – imam skoraj dvajset let delovne dobe –, tako da je bil šport na sporedu samo še občasno. Delala sem v maminem podjetju kot računovodkinja, pozneje še nekajkrat menjala službo, a vseskozi ostajam pri številkah v Ljubljani.

Zdaj že več kot dve leti delam v Modri zavarovalnici, kjer večinoma svetujem in izračunavam rente svežim upokojencem, in ravnokar sem dobila pogodbo za nedoločen čas, česar sem res vesela. Nasploh lahko svojega delodajalca in ekipo, v kateri delam – Dubravka, Jelka in Anja! –, zgolj pohvalim. Res gre za družini prijazno podjetje, kar meni, ki sem bila po 200 dni na leto sama s hčerko, res veliko pomeni. Občasno mi sicer na pomoč priskoči Robijeva mama Cvetka, a ne moreš kar naprej nekaj prositi ... Če sem morala torej kdaj prej domov iz službe, na bolniško zaradi Pike, ni bilo nikoli težav. Prejšnji konec tedna, ko sem bila odsotna zaradi Planice, pa me je prišla sodelavka nadomestit kar iz bolniške, res sem jim hvaležna! Nobenih komplikacij ni niti glede tritedenskega dopusta, ki si ga privoščimo vsakič po koncu Robijeve sezone.

Vi imate torej dobro službo, Robi pa pravi, da si bo vzel še nekaj časa za razmislek. Mislite, da se vam bo življenje zdaj zelo spremenilo?

Ne. Ko smo prišli v nedeljo iz Planice, je šel takoj na kolo, tudi naslednja dva dni je prekolesaril po več deset kilometrov, prepričana sem tudi, da bo uresničil napoved o udeležbi na enem od triatlonov, skratka, vseeno bo velik del svojega časa namenil športu. Kaj bo delal za preživetje, je še uganka, zdaj si želi mesec dni pavze, nato, upam, si bomo aprila privoščili dopust, znova v Indoneziji. Ta je, kot je nekaterim Poreč (smeh), v teh letih postala naša dopustniška destinacija, tam se počutimo kot doma, imava prijatelje, zdaj že tudi Pika, ki se četrto leto uči angleško in znanje na tujem še utrjuje, Robi bo verjetno opravil nadaljevalni tečaj potapljanja, morebiti tudi jaz, ki imam za seboj osnovnega, do 23 metrov globine. Težko si namreč oba privoščiva celodnevno odsotnost zaradi tečaja, vendarle se mora nekdo ukvarjati s Piko.

Že z enim otrokom je veliko dela, zlasti če ste toliko sami, so pa Robija v preteklosti že spraševali, ali nameravata posvojiti še kakšnega ...

Če bi imela prvega otroka že prej, pred 30. letom, bi še razmišljala o tem, tako pa si zdaj, pri svojih 37, Robijevih skoraj 38 in Pikin šestih letih, ne predstavljam vsega še enkrat od začetka. Pri njenih sedmih mesecih sem jo šla v Gvinejo Bissau iskat s svojo poročno pričo, saj je bil Robi na tekmi, za en sam dan je prišel domov, da jo je videl, nato pa spet naprej. Vendar jaz nisem imela pojma, kako ravnati s toliko starim dojenčkom: prav tresla sem se, nisem vedela, kako jo prijeti, umiti, nahraniti ..., sem se pa z veliko pomočjo že omenjene prijateljice patronažne sestre počasi naučila, za kar ji bom hvaležna do konca življenja.

Zdaj Pika res ni zahteven otrok: je zelo samostojna, sama se zaigra tudi za uro in več: poje – zna skoraj vse pesmi, ki jih sliši po radiu –, pleše, riše, sestavljati zna že od malega, in to brez slike. Zelo pa sem zadovoljna, ker zna zjutraj spanec potegniti tudi do devetih, desetih! To, da sem svetovni prvak v spanju, je Robi pred časom že javno povedal (smeh), in se me še zdaj drži. Spomnim se, na primer, ko je šla Pika pred dvema letoma s skakalno ekipo z vlakom v Planico in sem že navsezgodaj zjutraj urejala njene neubogljive lase, jo lepo oblekla, ji spakirala za s seboj ... potem pa jo novinarka na vlaku vpraša, kje je mami, in ona mirno: »Spi!« (smeh)
 

Menda ste takoj, ko ste videli njeno fotografijo, vedeli, da bo vajina.

Kontaktni osebi za posvojitve sva povedala, da nama je vseeno, ali bo fantek ali deklica, samo da bova že enkrat imela otroka. In trajalo je kar dolgo, da sva od tam dobila pozitiven signal. Takrat se mi je od vznemirjenja kar vrtelo v glavi! Kot nalašč so imeli hude težave z internetom in jim ni uspelo poslati fotografije. Ko so vendarle jo, je Robi z motorjem iz Kranja prišel v Ljubljano k meni v službo samo zato, da sva skupaj odprla fotografijo, čeprav bi mu jo lahko preposlala ... Pika prihaja iz plemena, ki uživa zelo visok ugled, velja pa tudi za enega lepših. In ja, vanjo sva se zaljubila na prvi pogled! Od tistega dne nisem več spala; od veselja, od skrbi, da bi se kaj zapletlo ...

No, po vseh zapletih, ki sta jih doživela ... Sedem umetnih oploditev, splav dvojčkov pri treh mesecih, zunajmaternična nosečnost ...

Tisto obdobje je bilo res peklensko. Punkcije jajčec, že prej hormonske terapije, posledice čutim še danes – napihnjenost, vročinski oblivi ... Ko sem prvič zanosila, sem kupila enajst nosečniških testov, da bi si le upala verjeti v dobro novico! A ko sem izgubila oba otroka, sem Robiju rekla, naj me kar odpelje na psihiatrijo ... Vendar danes na to gledam drugače: mislim si – pa nisem verna –, da se človeku vse zgodi z razlogom. In če bi mi zdaj kdo rekel, da moram še enkrat skozi vse to, da bom na koncu dobila Piko, bi šla še desetkrat! To je nekaj neopisljivo lepega!

Saj slišim kakšne pomisleke drugih, a niti enkrat doslej nisem pomislila, da ni moja. Ona sicer pozna svoje poreklo, ve za sestrici, ki ju ima v Afriki, in kako je ime njeni biološki mami, izmenjujemo si fotografije, tudi videle so se že prek videa, razumejo se pač še ne. Ima tudi dve imeni: prvotno, Feliciana, ter Pika, kar piše tudi v njenih dokumentih. Na vsake toliko časa pošljemo kakšna darilca za sestrici, saj mama nima rednih dohodkov in se je tudi zato po moževi smrti odločila, da gre najmlajša hčerka v posvojitev.

Si pa po drugi strani težko predstavljam, da bi sama rodila. Glede tega sem res šibka, mehka, ne prenašam pogleda na kri in omedlevam, a tako zelo sem si želela otroka, da sem vse to odmislila, čeprav si ne predstavljam, kako bi bilo z mano, ko bi prišel dan D ... Bom pa zdaj že šestič teta, saj imam še tri sestre: eno biološko, ena je prišla z očetovo novo ženo, a sva z njo v najbolj tesnih stikih, in še eno polsestro. A prav vse imajo sinove, tako da je Pika edina deklica v širši družini.

Letos bo stara šest let, jeseni gre v šolo, z atletiko pa se ukvarja že skoraj štiri leta.

Z Robijem je že od malega hodila na stadion, potem se je počasi kar priključila tam vadečim otrokom in zdaj trenira dvakrat na teden. Se pa šole veseli, saj se z najboljšo prijateljico iz vrtca, s katero nam staršem že zdaj pogosto pripravita kak plesni nastop, nameravata vpisati na ritmično gimnastiko. Ker sem bila sama v teh vodah, nisem najbolj navdušena, niti po telesni zgradbi po mojem ne ustreza najbolj, a z Robijem nama je pomembno, da je aktivna.

Sicer pa potujete že od njenega enajstega meseca, največ v Azijo ... Ni (bilo) težko s tako majhnim otrokom?

Prvo leto je bilo edino zoprno, ker je bila še v plenicah, povrhu vsega pa zelo alergična na vse mlečne izdelke in sem iskala riževo mleko kot zmešana. Zdaj ni nobene težave več. Malo si pomagamo s tablico, ki jo lahko ima le, ko gremo na dopust, drugače ne, a lahko dostopa zgolj do lekcij iz angleščine Helen Doron in treh risank, nič drugega. Sicer pa večino leta prespi.

Prej ste omenili, da si vsaj med dopustom celo Robi privošči nekaj zabave.

Kamorkoli v Sloveniji greva, sva pod drobnogledom, zato se res najlažje sprostiva, kadar smo kje v tujini. Sva pa nekoč nekje naletela na Norvežane, ki so Robija veselo prepoznali (smeh). Zdaj mi je obljubil, da me bo, ko bo vsega tega konec, odpeljal na en odklop na Metelkovo, sicer pa sva bila nazadnje na koncertu lani na Depeche Mode v Stožicah. Sicer sem, kar zadeva glasbo, precej prilagodljiva, no, tudi na splošno sem, in se zato z večino ljudi dobro razumem, ne maram edino opravljivcev in grupiranja. A če se vrnem h glasbi: zaradi prijateljic sem prihajala v stik tudi z balkansko glasbo, sem pa že kot najstnica hodila na techno partyje, vendar me je tam pri 18 letih veselje do žuranja nekako minilo.

Ko zdaj pomislim, da bi šla skozi vse to Pika, se mi kar zmrači pred očmi. Da ne govorim o Robiju, ki je res zelo strog pri vzgoji, občasno se prav sporečeva, ker se meni zdi, da bi kdaj lahko kaj popustil, pa ne! Obenem pa je do nje zelo zaščitniški, ogromno se ukvarja z njo, kadar je doma. Ima pa tudi srečo: jaz sem jo dolge tedne učila voziti kolo, a zvozila je prav takrat, ko je prišel domov in jo sam posadil na kolo. Enako je bilo z rolanjem. Ko je padla, je bilo v trenutku vsega konec, ko je šel z njo on, je padla, si pomela roke in – zvozila. Tudi čevlje si je prvič uspešno zavezala v Robijevem varstvu. Se mi pa zdi, da mu značajsko postaja vedno bolj podobna: trmasta, vztrajna, kar ji naložiš, bo naredila, a mogoče ne prav tisti trenutek.

Zadnjič sem jo prosila, da poleg svojih oblačil odnese še Robijeve nogavice, ki so, klasika, ležale nekje na tleh, pa je odvrnila: »Kar je moje, je moje, on naj pa kar sam pospravi svoje 'strvi'!« (smeh) In odnesla samo svoje. Tudi kuha zelo rada, tako kot Robi. Zjutraj si pogosto sama namaže marmelado na kruh, pod nadzorom skuha tudi zdrob. Sicer pa že leto in pol poslušamo eno in isto pravljico na cedeju in si ga ne drzneva zamenjati. (smeh) K sreči ne mara otroških pesmic, zato pa zna vse uspešnice Boba Marleyja, ki je meni res pisan na kožo. Že pred tremi leti je na Indoneziji z nekim reggae pevcem prepevala No woman, no cry. Noro!

Če se vrnemo v Slovenijo … Robi je omenil, da se boste v kratkem preselili?

Da, v Naklem sva v treh letih zgradila hišo. Ne sprašujte, kako, ker še danes ne vem, kako nama je uspelo ob vsem tem ...

Ste v teh letih redno sledili njegovim tekmam, uspehom ...?

Dokler ni bilo Pike, sem hodila tudi v tujino, na vse polete z izjemo Vikersunda, vsako leto tudi v Zakopane, pa na novoletno turnejo, kamor sem pozneje jemala tudi Piko, zdaj pa hodiva v glavnem samo še v Planico, ker je vse skupaj kar naporno. Sicer nisva zamudili niti enega prenosa tekme na televiziji, dokler Pike ni bilo, sem vstajala tudi ponoči, da sem si ogledala japonsko turnejo. Živčna sem pa vedno, v živo ali pred televizorjem. Pogosto so k nama prišli tudi prijatelji z otroki in smo skupaj navijali za naše ter tako vpili, da sem se pogosto opravičevala sosedom ...

Ampak ko je človek, ki ga imaš rad, na vrhu letalnice – na planiški se marsikomu dobesedno zvrti v glavi ...

... zakaj pa mislite, da v Planici nisem bila ob Piki, ko je zamahnila z zastavico?! Ko me je Robi enkrat peljal na vrh, se mi je skoraj zmešalo, še sluh mi je odpovedal! Drugi razlog proti je bila moja želja, da njegov zadnji skok v karieri vidim in doživim v vsej razsežnosti. Potem sva se obrnila na Lada Bizovičarja, ki ga skoki sicer niti malo ne zanimajo, a smo res dobri prijatelji, in je privolil brez oklevanja. Menda še nikoli ni vstal tako zgodaj, a prišel je celo prej in spet blestel kot Pikin spremljevalec. Res je rojen za otroke ... In nikoli ne bom pozabila, kako sta enkrat v avtu na zadnjih sedežih na ves glas prepevala Let it go iz Ledenega kraljestva ...

Pa tega, ko naju je po predstavi 5moških.com, v kateri igra tudi Sebastjan Cavazza, ki mi je zelo všeč, povabil v zaodrje. A tam je bil takrat le Cavazza starejši, Robi pa mi je vseeno pred vsemi na glas navrgel: »No, tukaj ga imaš! Čeprav ni čisto pravi!« Vdrla sem se v tla od sramote, zlasti ko se je Boris hudomušno pritožil (smeh). No, Robiju sem vrnila pred kratkim, ko naju je Lado povabil na premiero njegove aktualne Predstave za vse priložnosti in je bila tam tudi Katarina Čas. Robiju se zdi najlepša Slovenka in to sem ji takrat povedala. Se pa Robi, seveda, še malo ni tako vznemirjal, kot sem se jaz pri Cavazzi ...

Sami se le redko izpostavljate, komaj kak intervju z vami je najti po arhivih, sploh pa ne želite pred kamero. Zakaj?

Preprosto se na televiziji ne morem gledati in poslušati. Groza! Doslej sem dala izjavo za televizijo ravno trikrat v življenju, pa še to samo svojim prijateljicam novinarkam. Spomnim se, ko je Robi postal svetovni prvak in sem izjavo, mislim da, vsaj 71-krat ponovila, tako nezadovoljna sem bila. Drugič je bilo na sprejemu v Ljubljani: ko sem to pozneje videla na televiziji, sem se samo držala za glavo. Zdaj nazadnje pa še v Planici, a so jo k sreči tako dobro zmontirali, da je delovala vsaj približno zadovoljivo ...

Zdaj se vam tega ne bo več treba iti ... no, mogoče pa vseeno, ne ve se namreč, v katero smer bo zavil vaš mož.

Res me zanima, kako bo. Priznam, da ga večkrat povprašam o tem, a odgovarja enako kot novinarjem: da ne ve. Dejstvo pa je, da za sedeče delo ne bo nikoli. Jaz ga brez dvoma vidim v skokih, saj ima ogromno znanja in izkušenj, tudi dobro jih zna podajati tistim, ki potrebujejo pomoč. Odlično se je izkazal tudi pri skakalnih dresih, saj je med drugim izučeni krojač – ob tem, da je končal še frizersko, nato trgovsko šolo, nazadnje še ekonomsko, zdaj pa je vpisan na mariborsko pedagoško fakulteto na programu športno treniranje ...

Skratka, zna šivati – pri nas doma je zato on zadolžen za šivanje gumbov in krpanje lukenj (smeh) –, zato je tudi sam razvijal kroje za drese in vedno dobro razumel, zakaj ta šiv prav tam in ne kje drugje ... Temu je posvečal ogromno časa, tudi ukrivljenosti smuči in s tem povezani gibljivosti, hitrosti, dinamiki poleta ... Obvlada, skratka. Ga pa mogoče bolj kot v Sloveniji vidim v tujini, od koder je že dejansko dobil nekaj vabil.

No, majice, ki ste jih nosili v Planici, so bile zelo zgovorne glede tega, kaj vas čaka v bližnji prihodnosti ...

Da, to smo pripravili s prijatelji, na njih so bili poleg napisa Finish še palme, morje, koktajli, pivo ... In Robi je ob tem dobil še deset tisoč evrov za družinsko potepanje. Zdaj, še zlasti ker bo Pika od jeseni šolarka, bom morala dobro proučiti urnik, razmisliti, kam z njo med vsemi temi šolskimi počitnicami. Za krompirjeve jo bomo kam mahnili z nahrbtnikom, saj brez »backpackerstva« ne zdržim, brez dvoma pa bomo zdaj spoznavali tudi morje, ki je bilo doslej bolj ali manj zapostavljeno, saj smo si glavni dopust lahko privoščili le marca ali aprila, poleti pa zaradi Robijeve športne kariere ne. Je bila pa lani Pika prvič v koloniji in menda ves čas sploh ni vprašala za naju, še celo jokala je, ko sva jo prišla iskat.

Še sedete kdaj na Robijev motor?

Odkar imava Piko, še nisem. Poleg tega sem na njegovem BMW-ju trpela kot Kristus ... Upam, da si bo kdaj omislil kaj bolj 'upokojenskega', da tudi sopotnik sedi, kot se spodobi. Potem bi se mu z veseljem kdaj pridružila.

Za konec samo še tole: menda ste znani po tem, da pogosto zamujate? Je res?

Haha, glede tega sem se zelo izboljšala. Drži sicer, da me mora Robi včasih malo počakati, ampak raje malo zamudim, kot pa da pozabim vzeti kaj od tistega, kar mi je naročil. No, danes sem bila pri Krištofu kar pet minut pred dogovorjeno uro, vidite, da mi gre bolje? (smeh)