Roglič in Pogačar, navidezna lahkotnost zmagovanja

Za slovenski kolesarski živelj bo danes vesel in žalosten dan. Na dirki po Lombardiji bo užival v še enem izjemnem dvoboju Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja na najvišji ravni, in če bo šlo vse po sreči, proslavljal zmago enega od šampionov s sončne strani Alp. Ne glede na razplet ga bo kmalu za tem zadela velika praznina, s katero se nekajkrat sooči že med letom, ko je konec velike tritedenske dirke, in jo poznajo tudi ljubitelji nogometa, ko pade zastor na evropsko in svetovno prvenstvo. Kaj bo pa zdaj polnilo športna srca?

Za kolesarje po duši in telesu je ta melanholični trenutek še bolj izrazit ob pogledu skozi okno, saj sezone ni konec le pred televizijskimi zasloni, temveč tudi na že mrzlih domačih cestah. Najbolj trdoživi bodo pedale še naprej vrteli na njih, drugi se bodo za nekaj mesecev priklopili na pametne trenažerje. Če se bodo naveličali virtualnih dirk in tras, si lahko ob pretakanju znoja po domačem parketu zavrtijo posnetke vrhuncev slovenskega kolesarstva v letu 2021. Materiala jim ne bo zmanjkalo do pomladi.



Že skrajšana koronska sezona 2020 je bila nepozabna, zdelo se je, da bo dolgo neponovljiva, vendar je sledila še uspešnejša. Podvigom Rogliča in Pogačarja se je pridružil tudi Matej Mohorič, ki je po dveh naslovih svetovnega prvaka v mlajših kategorijah pri 26 letih dozorel v profesionalca najvišje ravni in se proslavil z dvema etapnima zmagama na Touru. Bera 31 zmag sicer ni rekordna, je pa teža dosežkov absolutna. Tour de France, dirka po UAE, Tirreno – Adriatico, Liege–Bastogne–Liege (vse Pogačar), Vuelta in dirka po Baskiji (obe Roglič) so dirke svetovne serije, ki so letos končale na zmagovitem slovenskem računu.

Vse to že presega bero iz leta poprej, za nameček smo dočakali tudi reprezentančni presežek, Pogačarjev bron na olimpijski cestni dirki in Rogličevo zlato v vožnji na čas. Zaradi tega bo letošnja sezona, ki bo morda dobila še lombardijsko piko na i z drugo letošnjo spomeniško zmago, neponovljiva vsaj do znova olimpijske 2024. Ob njenem koncu pa so brezpredmetna vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo. Če Roglič ne bi padel, potem ko je imel dirko Pariz–Nica že v žepu, in predvsem če ne bi trdo pristal na tleh v 3. etapi Toura.



Zaradi te nesreče so bili slovenski navijači ob najbolj pričakovani dvoboj svojih ljubljencev in tudi ob ponovitev 1. in 2. mesta z lanske velike pentlje. Vendar je tako želela usoda, če bi imeli nov veliki dvoboj na Touru, bi najbrž ostali brez tretje zaporedne zmage na Vuelti in nepozabnega olimpijskega zlata, v katero je Roglič pretopil svojo francosko bolečino.
Bogsigavedi koliko velikih zmag bosta do Pariza 2024 še slavila najbolj opevana slovenska asa. Zmagujeta tako pogosto in s tako navidezno lahkotnostjo, da se vse skupaj zdi samoumevno, čeprav je to daleč od resnice.

Serijsko zmagujeta, ker sta fenomena svetovnega kolesarstva v vseh pogledih. Ne gre le za njuno izjemno nadarjenost, trdo in načrtno delo, gre tudi za veliki dirkaški srci. Zmagovalci tritedenskih dirk in olimpijski prvaki so bili praviloma sredi oktobra na zasluženem dopustu. Ne pa Rogla in Pogi, ki ne izpustita priložnosti za to, da svetovni konkurenci pokažeta, kaj zmoreta. S svojim pristopom sta preporodila ne le slovensko, temveč tudi svetovno kolesarstvo. Z njima na startni črti so nekoč zaspane jesenske dirke spet pridobile pravi naboj.



Vprašanje je, ali večina tistih, ki se po novem razglašajo za kolesarske navijače, prepoznava zgodovin­skost trenutka in veličino njunih dosežkov. Dolga in trnova je bila slovenska pot od anonimnežev do velezvezdnikov v profesionalni karavani. Zadnji šampionski preskok je dal misliti tudi tistim, ki so jo pomagali prekolesariti. »Nekoč se mi je zdelo, da premikamo mejnike, ko gledam, kaj dosegata Roglič in Pogačar, se včasih vprašam, kaj smo sploh počeli med profesionalci,« je v kolesarskem klepetu nekoč dejal bronasti s SP 2001 Andrej Hauptman.

Bati pa se je, da bo nekoč navidezna lahkotnost zmagovanja izginila tako hitro, kot se je pojavila. Pogačar je bil leta 2019 zadnji slovenski novinec v ekipah svetovne serije. Nič ne kaže, da bi do olimpijskega Pariza dobil naslednika.