Robin Food se poslavlja iz Šiške

Kakor razlaga ustanovitelj in lastnik trgovine, ki je v Šiški delovala po načelu socialno usmerjenega podjetništva, Slovenija za takšno dejavnost še zdaleč ni idealno okolje. A puške Dalibor Matijević ne bo vrgel v koruzo. Išče nove partnerje in primernejše prostore, kjer bi Ljubljančanom, ki nimajo veliko pod palcem ali želijo ravnati trajnostno, zagotovil novo prodajalno.

Projekt šišenske trgovine z obljubljenimi velikimi popusti, ki je trajal leto dni, je predvsem pokazal, je prepričan njen lastnik Dalibor Matijević, da trgovci, dobavitelji, pa tudi kupci še premalo vedo o takšnih trajnostno usmerjenih dejavnostih. V trgovini Robin Food, ki jo je najprej odprl v Mariboru in nato še v Ljubljani, je poleg hrane, ki so jo trgovci zavrgli, vendar je bila še povsem užitna, prodajal tudi sveža, kakovostna živila. Ker so jih kupovali pri dobaviteljih, ki nimajo težav s presežki in jim zato niso znižali dobavne cene, so bili ti izdelki nekoliko dražji. »Medtem ko so bili izdelki pred iztekom roka uporabe res zelo poceni, pa so bili ti kakovostni cenejši kakor drugod, ne pa skoraj brezplačni. Žal se je pokazalo, da so nekateri kupci pričakovali prav to, se potem zapičili v kakšen izdelek, ki se jim je zdel predrag, in se tudi žaljivo obnašali. Trgovino pa smo zasnovali na način, da smo imeli za bližnje kupce tretjino svežih artiklov, tudi kruh, zelenjavo, sladkor, moko ali olje, vendar te cene niso bile povsem na dnu,« o svojih izkušnjah pripoveduje Matijević.



»Tudi če smo našli izdelek priznane blagovne znamke in ga ponudili po nižji ceni, so ga potem primerjali s cenejšimi slabšimi izdelki v drugih, diskontnih prodajalnah.« Poleg tega so stranke težko razumele, da pri njih ni vedno vse na voljo, saj je ponudba odvisna predvsem od presežkov pri dobaviteljih. Ti pa se včasih ne strinjajo s popusti, ampak presežke hrane raje zavržejo.
Po njegovem to kaže na nizko stopnjo ozaveščenosti kupcev, ki pogosto niti ne razumejo pomena roka uporabe »najmanj do«. To namreč ne pomeni, da hrana po tem roku ni več uporabna, razlaga Matijević. »Živilo je lahko še nekaj časa po tem roku povsem užitno in kakovostno, kar smo tudi sami preverjali. Če pa smo ugotovili, da smo prejeli kakšno pokvarjeno blago, smo ga vrnili. Skorajda se ni zgodilo, da bi kaj takega prodali kupcu.« Po njegovem bi bilo treba kupce v Sloveniji bolj ozaveščati o tem, kako bi zavrgli manj hrane, odgovornost pa bi morala prevzeti tudi država.
 

Hrano rešili pred odpadom

Za časa kratkega delovanja so se pogosto znašli ukleščene med interese trgovcev in dobaviteljev: »Veliki trgovci so korporacije, ki ustvarjajo milijonski promet, in z njimi projekta, kakršen je Robin Food, ne gre primerjati. Dobavitelji pa marsikdaj raje zavržejo hrano, kot da bi jo njim prodali pod ceno. Preprosto se požvižgajo na trajnostni vidik, ki je eno od osnovnih načel Robin Fooda.«
Marsikdaj so jih, pravi Matijević, izsiljevali tudi s kratkimi roki plačila in avansi, česar z velikimi odjemalci ne počnejo. Poleg tega, trdi, na dobavitelje pritiskajo trgovci, ki prodajajo enako blago. »Ko vidijo, da smo na facebooku objavili nizko ceno kakšnega izdelka, ki je pred iztekom roka trajanja, na dobavitelja pritisnejo, naj njim svež izdelek proda po enaki, znižani ceni,« sogovornik opisuje zapletene tržne prakse.

Če želijo za Robin Food spet dobiti blago, morajo upoštevati te pogoje dobaviteljev, drugače se lahko od njih poslovijo. S tem pa se morajo povsem odpovedati marži ali pa je ta tako nizka, da preprosto ne morejo preživeti.
»Ujeli smo se v začarani krog, saj ne dobavitelji niti večji trgovci ne razumejo, da poskušamo rešiti hrano pred odpadom in hkrati pomagati revnejšim družinam,« opaža Matijević. Videti je, kot bi veliki trgovci malo trgovino na neki način zlorabili za izsiljevanje dobaviteljev. Medtem ko je v tujini stalna praksa sodelovanja med profitnimi in socialno usmerjenimi podjetji, v Sloveniji še vedno prevladujeta egoizem in sprenevedanje, ugotavlja naš sogovornik. »Trgovine, kot so Tesco, Sansbury, Waitrose, Aldi, Lidl, svoje presežke hrane razdelijo podobnim organizacijam, kot je Robin Food, te pa potem živila na različne načine razdelijo naprej in jih rešujejo pred uničenjem.«

Leto, v katerem je delovala trgovina v Šiški, je vzel kot neke vrste eksperiment, ki pa je pustil dokaj grenak priokus. Od odprtja 5. decembra lani jim je uspelo po njegovih izračunih pred odpadom rešiti 161.370 kosov različnih izdelkov, pohvalijo pa se tudi, da niso zavrgli niti 0,01 odstotka hrane.

»Na dan smo imeli, in še imamo, približno 150 kupcev, ki bodo našo trgovino zelo pogrešali, tudi zaradi projekta, ki smo ga izvajali v sodelovanju s centroma za socialno delo Šiška in Bežigrad.« Prek društva Petka za nasmeh so zbirali sredstva in revnejšim Ljubljančanom, ki so jim razdelili kartice, pomagali s cenejšimi nakupi. Na nekaterih je bil dobropis v vrednosti 50 evrov na mesec, s katerim so lahko v Robin Foodu kupovali živila, drugi so lahko s kartico dobili še večje popuste. »Tako smo socialno ogroženim omogočili tisto, kar bi jim morala država,« je prepričan Matijević.
 

Darilni paketi za revne

Decembra bodo skupaj z Zvezo prijateljev mladine Moste - Polje pripravili darilne pakete za 250 družin, ki živijo pod robom revščine in se bodo pod okriljem ZPM lahko podali na izlet v Postojnsko jamo. Organizaciji Hrana za življenje pa bodo podarili del sestavin za pripravo 1000 toplih obrokov. To bo še zadnje dejanje pred zaprtjem trgovine v urbani Šiški. »Čeprav se pri nas veliko govori o krožnem gospodarstvu in trajnostnem razvoju, je to na področju zavržene hrane bolj teorija. V praksi še zdaleč ni urejeno,« je kritičen sogovornik. Kakor pravi, si od marca ni izplačal niti ene plače, drugače bi bilo treba trgovino zapreti že veliko prej. »Ves čas sem upal, da nam bo na pomoč priskočila kakšna banka s posojilom ali da bomo za partnerja dobili kakšno večjo trgovino, da bi imeli zagotovljen stalen dotok blaga pred iztekom roka trajanja.« Zdaj je bilo treba ves čas iskati nove dobavitelje, za povrhu se je tudi najem prostorov – 2500 evrov na mesec, k čemer je treba prišteti še obratovalne stroške in davek na zemljišče – izkazal za prevelik zalogaj.



Ti stroški so namreč skupaj nanesli 40.000 evrov, kar je 40 odstotkov skupnih bruto prihodkov v enem letu. Pri delovanju, pravi Matijević, so uporabili le lastna sredstva, brez dodatnega kapitala investitorjev ali bančnih posojil. A ena največjih težav je po njegovem ta, da te vsak korak v takšni trgovini – tudi uvedba kotička za prodajo brez embalaže, ki je na prvi pogled videti preprosta naloga – veliko stane. »Od nekod je treba pridobiti denar, da lahko financiraš te korake, pa naj so videti še tako majhni. Če bi nam denimo MOL ali 'najboljši sosed' za nižjo najemnino zagotovila prostore, ki jih ne uporabljajo, bi bili zagotovo v zelenih številkah,« izračuna sogovornik. »Skupaj bi lahko napisali lepo zgodbo, tako pa je videti, da je pri nas še preveč nezaupanja, egoizma in nepoznavanja te problematike. Težko je.«

Za vse, kar je potrebno za obstoj takšnega podjetja – od marketinga, za katerega so v vsem letu porabili pičlih 300 evrov, do nabave in prodaje –, je skrbel sam. »Ko sem ugotovil, da v ta projekt samo dajem, nazaj pa ne prejemam ničesar, je bilo treba presekati.«
 

Ključna je zakonodaja

V prihodnje bi v sodelovanju z drugimi dobrodelnimi organizaciji želeli ljudem, ki živijo na robu družbe, razdeliti še več hrane, vendar je po vsem sodeč to mogoče le s sponzorstvi ali s pomočjo socialne države. »Zavedanje o trajnostnem ravnanju se pri nas sicer krepi, vendar prepočasi,« meni lastnik Robin Fooda. Vsaj še desetletje bo minilo, napoveduje, da se bodo te spremembe pokazale v praksi, za to pa potrebujemo predvsem ustrezno zakonodajo, ki bo obvladala vse večji vpliv trgovcev. »Dokler se ne bo spremenila politika, se tudi podjetja ne bodo obnašala bolj odgovorno,« opozarja.

Prihodnje leto si želi v Ljubljani odpreti novo prodajalno pod drugačnimi pogoji. Za to zdaj išče partnerje med trgovci, s katerimi bi vzpostavili skupen trajnostni model in »reševali svet«, pri tem pa si obeta podporo države in Mestne občine Ljubljana, pa tudi drugih občin, kjer bi takšne socialne trgovine delovale po enotnem modelu. Zaradi izkušnje s prodajalno, ki je pred zaprtjem, v naslednjem poskusu ne bi več ustanavljal majhne trgovine, ampak večji diskont, kjer bi lahko kupci dobili marsikaj. Po tem principu še vedno obratuje tudi trgovina v Mariboru, ki je franšiza Robin Fooda.

Ključnega pomena, pravi sogovornik, pa je zakonodaja glede uničevanja živil. Videti je, da se na tem področju vendarle nekaj premika, saj bo s 1. januarjem 2019 začela veljati novela zakona v kmetijstvu, ki obračunava s spornimi praksami v verigi preskrbe s hrano. Tako bo trgovcem po novem prepovedano dobaviteljem vračati izdelke, tudi tiste, ki jim je potekel rok uporabnosti. Ta zakon »je dokaj usklajen s predlogom nove evropske direktive, ki prepoveduje nepoštene prakse med malimi, srednje velikimi in velikimi podjetji pri preskrbi s hrano«, razlagajo na kmetijskem ministrstvu.

Nova pravila, se nadeja Matijević, bi utegnila biti »voda na mlin Robin Fooda«, saj bodo morali trgovci, ki so zdaj blago vračali dobaviteljem, ti pa so ga uničevali, najti drugačne poti za presežke hrane. »Pri tem želimo trgovinam pomagati in z njimi sodelovati.« Podpore pa si želi tudi od kupcev, ki lahko še do sredine decembra obiščejo njegovo prodajalno pri Kinu Šiška.