Rezultat ni več dovolj. Vsi pričakujejo, da oblikuješ osebnost

V Ledenih stezah, kultni in na resničnih dogodkih temelječi športni komediji, jamajška bob ekipa odpotuje na zimske olimpijske igre v kanadskem Calgaryju. Kot popolnim zimskošportnim eksotom jim niso tuji le mraz, sneg in led, ampak tudi profesionalizem ekip, ki merijo na najvišja mesta. V nekem prizoru si Derrice Bannock, najbolj ambiciozni član jamajške posadke, ogleda večerni trening švicarske reprezentance. Hrepeneče opazuje postave v rdečih kombinezonih, ko druga drugo tolčejo po čeladah in ko odštevajo eins, zwei, drei. Njegova perspektiva je tudi gledalčeva, zato se zdita švicarska usklajenost in osredotočenost povsem nedosegljivi, skoraj nezemeljski.

Od avta brez goriva do svetovnega rekorda

Ko sem v začetku januarja tekel po klancih v okolici Kapchorwe, ugandskega atletskega središča, sem se počutil podobno kot Bannock v Calgaryju. Okoli mene so bili sami švicarji. V sosednji Keniji je tekaški turizem tako razvit, da zlahka srečaš belopoltega tekača, ki bi se na ljubljanskem maratonu le stežka uvrstil v prvo polovico, v Ugandi pa je tovrstnih zanesenjakov precej manj. Tudi počasnih domačinov ni na pretek, zato se zdi ugandska lahkotnost povsem nedosegljiva, skoraj nezemeljska.

Ugandska atletika je dolgo capljala za etiopsko in kenijsko in morda bi še vedno, če ne bi bilo tekaško-organizacijskih inovatorjev, kot je Nizozemec Jurrie van der Velden. Zastopnik številnih vrhunskih atletov, ki je vso poklicno kariero zaposlen v podjetju Global Sports Communication, je pred petnajstimi leti svoje nadrejene prepričal, da bi lahko Uganda postala naslednja tekaška velesila. Odobrili so mu službeno pot v tedaj povsem neznano okolje, v katerem je tako rekoč iz nič vzpostavil sistem, ki je še danes daleč od popolnega, a je kljub temu »obrodil« tri aktualne svetovne rekorde: v polmaratonu (57:31) ga je postavil Jacob Kiplimo, v tekih na 5000 in 10.000 metrov (12:35,36 in 26:11,00) pa van der Veldnov klient Joshua Cheptegei.

Nekdanji svetovni rekorder v teku na eno uro Jos Hermens je Global Sports Communication ustanovil leta 1985, pridružili ste se mu dobri dve desetletji kasneje. Kako ste pristali v podjetju, ki je že tedaj zastopalo velik del svetovne elite v tekih na dolge proge?

Atletika me je od nekdaj zanimala, čeprav ne morem trditi, da sem jo zares treniral. Bolj so me zanimali rezultati vrhunskih športnikov, še zlasti dolgoprogašev. V začetku tega tisočletja je bil Haile Gebrselassie največje ime med moškimi, Gabriela Szabo pa med ženskami. Na Nizozemskem sta izstopala Greg van Hest in Kamiel Maase, slednji je na evropskem prvenstvu v krosu osvojil srebrno kolajno in bil z rezultatom 2;08 vrsto let nizozemski državni rekorder v maratonu.

Nekoč sem naletel na prispevek o podjetju, ki zastopa te športnike. Izkazalo se je, da ga vodi Jos, nekdaj vrhunski atlet, in da so pod njegovim okriljem tudi globalni zvezdniki, kot je Haile. Kmalu zatem sem se vpisal na študij športnega menedžmenta in že takrat sem si želel, da bi se nekoč pridružil Global Sports Communication. Zelo dobro se spomnim: januarja 2006 sem odšel tja na prakso, ki bi se morala izteči julija. Imel sem veliko srečo, saj se je maja odprlo novo delovno mesto. Vprašali so me, ali se želim prijaviti, in lahko si predstavljate, kakšen je bil moj odgovor. Mislim, da je bilo v podjetju takrat devet zaposlenih. Danes nas je petindvajset, imamo pa vsaj še enkrat toliko občasnih sodelavcev po vsem svetu. Nekateri fizioterapevti, s katerimi sodelujemo, imajo redne službe, pred tekmovanji in med najbolj napornimi obdobji treningov pa pomagajo našim atletom.

Kaj so bile vaše prve naloge?

Preproste reči. Ker sem se tako navduševal nad Hailejem Gebrselassiejem, mi je bilo neznansko zanimivo, ko sem moral prvič razvrstiti opremo, ki nam jo je zanj poslal Adidas. Takrat se še nisem ukvarjal s sponzorstvi, saj sem imel premalo izkušenj, zato sem se največ posvečal logističnim opravkom. Atlete sem s kombijem prevažal s prizorišča na prizorišče; najtežje je bilo z Etiopijci, saj jih večina ni razumela niti besede angleško. Velik dosežek je bil, ko smo se sporazumeli, kaj pomeni dobro in kaj slabo. Včasih se mi je zdelo, da večino časa porabim, da tečem od sobe do sobe in preverjam, ali vsi vedo, kdaj morajo biti na startu.

Ko je v Parizu, ki je od sedeža našega podjetja oddaljen manj kot pet ur vožnje, potekal maraton, sem moral tja peljati manjši kombi, natrpan s tekaško opremo za vsaj dvanajst naših maratoncev. Takoj po tekmi so trije odšli z mano na Nizozemsko, da so se oglasili v naši pisarni, nato pa sem jih peljal nazaj na pariško letališče. Bili so zahtevni, a lepi časi. Mislim, da smo bili v številnih pogledih pionirji našega posla. Danes je posel še vedno zahteven, a improviziranja je precej manj. Potujemo kot ekipa, v kateri je včasih več spremljevalnega osebja kot atletov, vsi imamo enaka oblačila …

In, kot pravite, poskrbite za vse vidike športnikovega življenja.

Tudi to je velika razlika v primerjavi s preteklostjo. Če se omejiva na teke na dolge proge: ko sem se pridružil podjetju, smo imeli eno tekaško skupino v Keniji in eno v Etiopiji. Bili smo srečni, če smo našli trenerja, ki je bdel nad varovanci. Ampak komunikacija s trenerji je bila pogosto pomanjkljiva, včasih je celo ni bilo. Veliko smo razmišljali, kako stvari izboljšati, seveda glede na finančne zmogljivosti. Atletika ni nogomet. Ni niti kolesarstvo. Ampak tudi z majhnimi finančnimi vložki nam je uspelo doseči nekatere spremembe, pri čemer nismo vlagali le v osebje, ampak tudi v infrastrukturo. Mislim, da smo naredili pametno potezo, ko smo začeli več pozornosti posvečati maratonu. Kajti pred petnajstimi leti smo imeli ravno tako vrhunske tekače kot danes. Imeli smo olimpijske in svetovne prvake, serijske dobitnike kolajn, pa to ni bila niti približno tako velika zgodba kot prvi maratonski tek pod dvema urama.

In kako se je v tej zgodbi znašla Uganda?

Leta 2007 smo na mitingu v Hengelu potrebovali zajca. Eden izmed kenijskih tekačev je priporočil svojega trening partnerja, Ugandčana Benjamina Kiplagata. Vzpostavil sem stik z ugandsko atletsko zvezo in dobil telefonsko številko njenega predstavnika. Ime mu je bilo Godfrey Nwagaba. Uredil je, da je Kiplagat prišel v Hengelo, kmalu zatem pa je bila na sporedu cestna dirka po sedmih hribih (Zevenheuvelenloop, 15-kilometrski tek na Nizozemskem, op. p.), ki sem jo začel voditi že leto poprej. Kot veste, se na evropskih tekih pogosto dogaja, da so Etiopijci in Kenijci edini afriški predstavniki, zato sem pomislil, da bi lahko povabili kakšnega Ugandčana in tako povečali narodnostno pestrost dogodka. Poklical sem Godfreyja in ga vprašal, ali lahko pride Kiplagat, vendar mu kot specialistu za tek na 3000 metrov z ovirami ta razdalja ni ustrezala. Godfrey je zato priporočil tedaj povsem neznanega Stephena Kiproticha. Na dirki ni pretirano blestel, pretekel jo je v 44 minutah (približno toliko znaša ženski rekord trase, medtem ko moškega z 41:05 držita Kiproticheva rojaka Joshua Cheptegei in Jacop Kiplimo), vendar je bil njegov rezultat vseeno dovolj dober, da je vzbudil moje zanimanje. Poleg tega sta bili v podjetju etiopska in kenijska skupina že »oddani«, zato sem začel prigovarjati, da bi bilo smiselno ustanoviti še ugandsko. Imel sem dobre argumente: genskih podobnosti je veliko, prav tako je podoben življenjski slog, vsi živijo na visoki nadmorski višini, poleg tega so posamezni ugandski atleti že dosegali vrhunske izide, četudi niso imeli ustreznega sistema in infrastrukture.

Prav, pa pojdi, so mi rekli v podjetju. Uživaj na potovanju in veliko sreče! Rezerviral sem letalsko vozovnico in Godfreyju napisal sms-sporočilo, ali me lahko pride iskat, ko bom pristal na mednarodnem letališču Entebbe v bližini Kampale. Z drugimi besedami: podal sem se v neznano. Nisem vedel, kako je videti Godfrey, niti nisem bil prepričan, ali bo res prišel pome.

Tekaške poti v okolici Kapchorwe FOTO: Lucijan Zalokar

Letalo je pristalo ob enajstih zvečer, ko je bila zunaj trda tema, osvetljava letališča pa ni bila najboljša. Bilo je malce neprijetno, nato pa je do mene pristopil majhen, trebušast in dobrodušen možakar ter me vprašal, ali sem Jurrie. Ko sem mu pritrdil, se je predstavil kot Godfrey. Lepo te je videti in dobrodošel v Ugandi, je rekel. Po dveh dneh v Kampali sva se odpravila proti Kapchorwi. Danes pot traja šest ur, takrat pa so bile ceste v bistveno slabšem stanju. Ne spomnim se, koliko ur sva se vozila, ampak vem, da je trajalo celo večnost. V Kapchorwi je zdaj veliko turističnih nastanitev, takrat pa sva našla prenočišče v edini. In to še ni bil konec poti. Naslednji dan sva šla do mesta Bukwo tik ob meji s Kenijo, kjer so trenirali Kiprotich, Kiplagat in še nekaj fantov. Vozila sva šest ur v eno smer, nato spremljala njihov trening in se po isti poti odpravila nazaj. Več dni zapored. Cesta je bila grozna. Veliko pove že podatek, da sva potrebovala šest ur za zgolj osemdeset kilometrov. Pred kratkim so jo asfaltirali in danes prideš iz Kapchorwe v Bukwo v dobri uri.

Atletski center je bil sprva v Bukwu?

Atletski center … (nasmešek) Bila je majhna zaplata ravnega terena, kar je v teh koncih izjemno redka dobrina. Na njej je stala hiša, zraven pa je bilo nogometno igrišče, okoli katerega je bil speljan krog, ki je morda meril 380, morda 430, gotovo pa ne točno 400 metrov. Ampak za začetek je bilo dovolj. V prvem letu smo podpisali pogodbo z dvema tekačema, v naslednjem še s petimi. K rasti so veliko pripomogli Kiprotichevi uspehi, še zlasti njegovi zlati kolajni na olimpijskih igrah v Londonu in naslednje leto na svetovnem prvenstvu v Moskvi. Toda nato je skupino zapustil edini trener, Kenijec po rodu, odličen človek. Danes je pomočnik Patricka Sanga, ki trenira Eliuda Kipchogeja. Zadevo smo nekaj let reševali tako, da smo v kenijski Kaptagat, kjer deluje Sang, pošiljali najboljše ugandske tekače, zaradi česar je ugandska atletika stagnirala. Izjemno težko je bilo najti trenerja, ki bi hotel delati v tako neurejenih razmerah. Bili smo na točki, ko bi najbrž vsi trenerji na svetu hoteli sodelovati z našim podjetjem, a nihče v Ugandi.

Halimah Nakaayi se na lanskem svetovnem prvenstvu v Budimpešti ni proslavila, leta 2019 pa je v Dohi postala svetovna prvakinja. FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters

Torej do Addyja Ruiterja, ki je v Kapchorwo prišel leta 2016, niste našli nikogar?

Ne, sodelovali smo z nekaterimi trenerji, a so se prej ali slej izkazali za nezanesljive. Po nekaj mesecih so preprosto nehali odgovarjati na moja sporočila. Addy je takrat treniral nekaj nizozemskih tekačev in triatloncev, zraven pa dvajset ur na teden delal v Ikei.

V Ikei? Pohištvo in podobne zadeve?

Da, omogočali so mu prožen delovnik, kar je nujno za svobodoljubneža, kot je on. Obožuje potovanja, mislim, da je do danes obiskal 99 držav. Tudi zato sem pomislil, da bi bil pravšnji za ugandsko pustolovščino. Tedaj ni imel žene in otrok (danes je poročen z domačinko iz Kapchorwe, s katero imata majhno deklico), skratka, nič ga ni vezalo na Nizozemsko. Strinjal se je, da poskusimo. Januarja 2016 je začel s skupino tekačev delati na daljavo, septembra istega leta, po olimpijskih igrah v Riu, pa si je prvič prišel v živo ogledat, kako trenirajo in kje je prostor za izboljšave. Nato je prišel za en mesec, naslednjič za še malo dlje in tako vse do začetka pandemije koronavirusa, ki jo je dočakal v Ugandi. Jasno sem mu povedal, da se lahko nemudoma vrne na Nizozemsko, lahko ostane v Kapchorwi, nikakor pa mu ne morem zagotoviti, koliko časa se ne bo mogel premakniti drugam. Takrat nismo vedeli ničesar. In odločil se je, da bo ostal.

Pozneje, ko je njegov varovanec Joshua Cheptegei v pandemičnem letu 2020 zrušil svetovna rekorda na 5000 in 10.000 metrov, je Ruiter v intervjuju dejal, da se je pandemija izkazala za nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo ugandski atletiki.

Res je, prvič se je lahko posvetil podrobnostim, za katere prej ni imel časa. In rezultat je sledil. Vsi smo že dolgo vedeli, da je Joshua izjemen talent. Februarja 2014 je na svetovnem univerzitetnem prvenstvu v krosu, ki je potekalo pri Entebbeju, k meni pristopil neki trener in rekel, da je fant, ki je zmagal, nekaj posebnega. Takšni namigi niso nič nenavadnega, pogosto se izkažejo za lažne, a vseeno smo se odločili, da mu ponudimo priložnost. Mladih afriških tekačev brez rezultata na cesti ali stezi ponavadi ne pošljemo v Indijo, ampak naredili smo izjemo, saj je Bangalore ravno takrat gostil močno cestno dirko na deset kilometrov. Nastopil je tudi Geoffrey Kamworor, večkratni svetovni prvak v polmaratonu in krosu. Spomnim se, da se je Kamworor po šestih ali sedmih kilometrih odlepil od vodilne skupine. Ko si je že pritekel precejšnjo prednost, sem opazil visokega tekača v modrem dresu, kako ga poskuša ujeti. Ah, sranje, Joshua. Dobro, je še mladinec, komaj sedemnajst let mu je, se bo pač naučil, da se ne sme brezglavo zaganjati za vodilnim. A na moje začudenje je zdržal. V močni konkurenci je s časom 28:24 osvojil drugo mesto. Takrat sem vedel, da je res nekaj posebnega.

Po tekmi sva se srečala v hotelski avli in rekel sem mu, poglej, zelo preprosto je, še vedno si mladinec, letos je mladinsko svetovno prvenstvo v Eugenu, ampak normo moraš odteči na stezi. Strinjal se je, da poskusimo. Norma je bila postavljena pri 30 ali 31 minutah, skratka bila je zelo preprosta.

Zanj.

Seveda. Zelo preprosta zanj. Našli smo miting, na katerem je v solo teku tekel visokih 27 minut, kar je bilo več kot dovolj za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Tam je prepričljivo zmagal v taktičnem teku, četudi je tekmoval z leto dni starejšimi tekači.

Naslednje leto se je pridružil skupini v Kaptagatu, kar menda ni bila najboljša poteza.

Težko sodim, kako dobra ali slaba je bila. Vedno težimo k temu, da so naši atleti del sistema. In v Ugandi sistema takrat ni bilo, v Kaptagatu pa je pod vodstvom Patricka Sanga trenirala morda najboljša tekaška skupina na svetu. Lepo so ga sprejeli medse, tudi sam je bil zadovoljen z načinom dela, a po petih mesecih mi je rekel, Jurrie, tukaj mi je všeč, ampak sanjam o tem, da bi doma navdihnil prihodnje generacije. Kako naj to dosežem, če me nikoli ne vidijo teči?

Tako je razmišljal pri devetnajstih?

Da. Dobra poanta, mar ne? Bil je mlad, vendar zelo pameten. Njegova vrnitev se je lepo dopolnila z Addyjevim prihodom. Razmere so bile seveda še vedno daleč od idealnih, saj sta sodelovala na daljavo, a komunikacija je bila dobra. Joshua ga je redno obveščal o svojih treningih, na primer pošiljal fotografije tekaške ure in časov, ki jih je dosegal.

Jos Hermens je nekoč dejal, da si Eliud Kipchoge in Kenenisa Bekele, po mnenju mnogih najboljša dolgoprogaša vseh časov, značajsko ne bi mogla biti bolj različna: prvi bo, če ga trenerji prosijo za mnenje, o vsakem izotoničnem napitku napisal tristransko razpravo, drugi pa jih bo preslišal in se raje odpeljal v mesto na poslovni sestanek. Komu je bližje Cheptegei?

Rad bi rekel, da je na sredini, a to bi bila laž. Mislim, da je dvajset odstotkov bližje Bekeleju. Bodimo pošteni: Eliud je z naskokom največji maratonec vseh časov, ampak če govorimo o teku na dolge proge nasploh, najdemo veliko argumentov, ki govorijo v prid Kenenise. Število svetovnih rekordov, olimpijskih kolajn, zlatih kolajn na svetovnih prvenstvih v krosu … V tem pogledu je tudi Joshua pred Eliudom. Po drugi strani je res, da Kenenisa v maratonu nikoli ni osvojil kolajne na velikem tekmovanju, prav tako na tej razdalji ni postavil svetovnega rekorda. Torej, če bi Joshua nekoč postal olimpijski prvak v maratonu, potem … (pomenljiv nasmešek, ki lahko pomeni samo eno: … potem sem pomagal vzgojiti največjega vseh časov)

V mislih sem imel značajski vidik.

Seveda, tudi tukaj je bližje Kenenisi. Kajti Eliud je tisti tekač, ki se skoraj nikoli ne premakne iz svoje pripravljalne baze. Joshua pa se, podobno kot Kenenisa, skoraj vsak dan odpelje v mesto po opravkih.

Včeraj je kosil ravno v tejle restavraciji, v kateri se zdaj pogovarjava. Oblečen je bil kot kakšen poslovnež. In pogovarjal se je s tremi moškimi, ki so vzbujali podoben vtis.

Mislim, da so se pogovarjali o investiciji v lokalno šolo ali nekaj podobnega. Ti sestanki utegnejo biti problematični. V Keniji in Etiopiji je toliko uspešnih tekačev, da se prošnje za finančno pomoč porazdelijo. V Kapchorwi pa je tako rekoč samo on. Je zelo odprte narave, zato vsi navalijo nanj. To je po eni strani lepo, saj lahko pomaga pri razvoju domačega okolja, po drugi strani pa bi takrat moral počivati.

Tekaške poti v okolici Kapchorwe FOTO: Lucijan Zalokar

Omenili ste trenerja, ki vam ga je priporočil na afriškem univerzitetnem prvenstvu v krosu. Ali je to še vedno prevladujoč način iskanja talentov ali že prihajajo k vam sami od sebe, potem ko so videli, kaj je uspelo Cheptegeiju, Jacobu Kiplimu, Halimah Nakaayi …?

S trenerji še vedno obiskujemo lokalne tekme in potem vidimo, s kom se splača sodelovati. Največja razlika je v tem, da je danes na tekmah neprimerno več tekačev, kar so seveda povzročili mednarodni uspehi domačih tekačev. Poleg tega imamo dobro razvejen tekmovalni sistem in več pripravljalnih baz. Pokrivamo bolj ali manj celotno območje ob vznožju Mount Elgona. Še vedno se kdaj zgodi, da nas neznan tekač preseneti z izjemno predstavo, a dostikrat dobro vemo, kdo bo v ospredju. Če ocenimo, da nekdo premore potencial, ga povabimo v pripravljalno bazo. Če je le mogoče, sodelujemo s šolami. Prvič zato, ker je izobrazba pomembna za vsakogar, in drugič zato, ker je to bolje za njihov atletski razvoj. Številni ne govorijo angleško, tam pa se naučijo osnov. Poleg tega jim šola nudi določeno mero stabilnosti. Otroci, ki so odraščali na ulici, pogosto ne poznajo mer. Odraščali so ob enem obroku na dan, v pripravljalni bazi pa imajo na voljo neomejene količine hrane. Včasih se zgodi, da se po nekaj mesecih zredijo, namesto da bi postali hitrejši. Moramo jih naučiti, da je prenajedanje nevarno, in nekdo, ki hodi v šolo, to ponavadi prej razume.

S katerimi medkulturnimi ovirami se še srečujete?

Mislim, da je pomanjkanje izobrazbe največja. Zares veliko otrok ne dokonča osnovne šole. Predvsem pa se je svet v zadnjih petnajstih letih zelo spremenil. Nekoč je bilo dovolj, da si tekel hitro, in vsi so bili zadovoljni, od opremljevalcev do prirediteljev dirk. Danes zgolj rezultat ni več dovolj. Vsi pričakujejo, da imaš profil na instagramu, da oblikuješ svojo osebnost … Kar je po mojem mnenju nesmisel, ampak to je današnji svet. Tekače vedno najprej vprašamo, ali želijo postali atleti lokalnega ali mednarodnega kalibra. Seveda vsi odgovorijo, da mednarodnega. V redu, ampak potem se morate naučiti veščin, ki nimajo zveze s tekom kot takim: kako se vesti v popolnoma novem okolju, kako odgovarjati na vprašanja zahodnih novinarjev in podobno.

Opažam, da se mlajše generacije s temi izzivi spoprijemajo bolje kot starejše. Očitno jim digitalizirane plati življenja niso več tako tuje. Nekoč smo tekače le stežka prepričali, da je pametna tekaška ura uporabna reč, saj ne meri le časa, ampak tudi razdaljo in srčni utrip, zato na daljavo lažje ocenimo, kdaj tekač potrebuje počitek. S tem danes nimamo več težav, jih pa imamo še vedno z intervjuji. Kdor je odraščal na afriškem podeželju, težko razume, zakaj se mora prilagajati okusu zahodnih občinstev. Tudi to je neke vrste nesmisel, ampak …

Kdo je najboljši v tem pogledu? Kdo je najboljši govorec?

Cheptegei je gotovo zelo spreten. Ima dovolj izkušenj, da ve, kaj od njega pričakujejo. Tudi svetovna prvakinja na 800 metrov iz leta 2019 Halimah Nakaayi je fantastična, pa aktualni svetovni prvak v maratonu Victor Kiplangat. V lokalni cerkveni skupnosti ima pomembno vlogo – na katoliško hierarhijo se ne spoznam najbolje, a vem, da ga kličejo vodja. Med obredi pogosto nagovarja vernike, zato mu javno nastopanje ni tuje. A moram opozoriti, da govorniška spretnost in medijska všečnost ni ena in ista stvar. Poznam fante, ki znajo doma vrteti jezik kot le kaj, pred kamero pa zmrznejo. Včasih kakšen posnetek ponesrečenega intervjuja predvajam mlajšim tekačem in vsi pokajo od smeha. Nato jim rečem: No, naslednjič boste na vrsti vi. Zdaj pa poskusite. Povejte kaj o sebi. In vsi so tiho. Smejali ste se mu, jim povem, ampak ne upate si govoriti niti med prijatelji. Pomislite, kako bo, ko vas bo gledal ves svet.

Svetovni prvak v maratonu Victor Kiplangat ima v lokalni cerkveni skupnosti pomembno vlogo. FOTO: Aleksandra Szmigiel/Reuters